Jeremija

4 »Če se hočeš vrniti, o Izrael,« govori Jehova, »se vrni k meni.+ Če boš zaradi mene odstranil svoje gnusne reči,+ ne boš taval kot begunec. 2 Če boš prisegal+ ‚Kakor res živi Jehova, Bog resnice,+ pravice in pravičnosti!‘,+ bodo po njem blagoslovljeni narodi in z njim se bodo hvalili.«+

3 Jehova takole govori Judovim možem in Jeruzalemu: »Preorjite si zemljo in ne sejte med trnje!+ 4 Obrežite se za Jehova, obrežite svoje srce,+ Judovi možje in prebivalci Jeruzalema, da ne bi moj srd prišel kakor ogenj in bi se tako razplamtel, da ga ne bi mogel nihče pogasiti – zaradi vaših hudobnih del.«+

5 Oznanite v Judu, razglasite v Jeruzalemu,+ govorite in trobite na rog po vsej deželi.+ Na ves glas kličite in recite: »Zberite se skupaj! Pojdimo v utrjena mesta.+ 6 Proti Síonu povzdignite zbirno znamenje! Poiščite si zavetje! Ne stojte!« Kajti s severa bom privedel nesrečo,+ velik propad. 7 Vzdignil se je kakor lev iz svoje goščave;+ tisti, ki pokončuje narode, se je odpravil,+ odšel je iz svojega kraja, da bi tvojo deželo spremenil v grozljiv prizor. Tvoja mesta bodo porušena, tako da ne bo v njih nihče prebival.+ 8 Zato si opašite raševino.+ Tolcite se po prsih in tulite,+ ker se Jehovova plamteča jeza ni odvrnila od nas.+

9 »Tistega dne,« govori Jehova, »bo kralju pa tudi knezom upadel pogum,+ duhovniki bodo osupnili in preroki se bodo začudili.«+

10 Tedaj sem rekel: »Oh, Vrhovni gospod Jehova! Res si prevaral to ljudstvo+ in Jeruzalem, ko si dejal: ‚Imeli boste mir.‘+ Toda meč nam je prišel prav do duše.«

11 V tistem času bo temu ljudstvu in Jeruzalemu rečeno: »Žgoč veter piha z izhojenih steza skozi pustinjo+ proti hčeri mojega ljudstva,+ pa ne zato, da bi vejal* in čistil žito. 12 Od tam prihaja presilni veter k meni. Zdaj jim bom izrekel sodbo.+ 13 Glej, sovražnik bo prišel kakor dežni oblaki, njegovi bojni vozovi so kakor vihar.+ Njegovi konji so hitrejši od orlov.+ Gorje nam, ker smo opustošeni! 14 Iz svojega srca izperi hudobijo, o Jeruzalem, da se boš rešil.+ Kako dolgo bodo v tebi prebivale napačne misli?+ 15 Glas sporoča iz Dana+ in oznanja húdo z éfraimskega gorovja.+ 16 Govorite o tem narodom. Oznanite to zoper Jeruzalem.«

»Stražarji prihajajo iz daljne dežele+ in bodo povzdignili svoj glas zoper Judova mesta. 17 Podobni so čuvajem na polju, Jeruzalem obkrožajo z vseh strani,+ ker se mi je uprl,«+ govori Jehova. 18 »Tvoja pot in tvoja dejanja se bodo zgrnila nate.+ To je tvoja nesreča, res, bridko je, saj je prišla do tvojega srca.«

19 O moja notranjost*, moja notranjost! V srcu čutim hudo bolečino.+ Srce drhti v meni.+ Ne morem molčati, saj je moja duša slišala glas roga, znak za boj.+ 20 Razglaša se propad za propadom, ker je vsa dežela opustošena.+ Nenadoma so opustošeni moji šotori,+ v trenutku moja šotorska pregrinjala. 21 Kako dolgo bom gledal zbirno znamenje in poslušal glas roga?+ 22 Kajti moje ljudstvo je nespametno.+ Zame se ne menijo.+ To so sinovi, ki nimajo ne modrosti ne razumnosti*.+ Modri so, ko je treba storiti kaj hudega, dobrih del pa ne znajo delati.+

23 Videl sem deželo, in glej, bila je prazna in pusta.+ Videl sem nebo, toda na njem ni bilo svetlobe.+ 24 Videl sem gore, in glej, tresle so se, vsi hribi so se majali.+ 25 Videl sem, in glej, človeka ni bilo več, vsa bitja, ki letajo po nebu, so odletela.+ 26 Videl sem, in glej, sadovnjak se je spremenil v pustinjo, vsa njegova mesta so porušena.+ Jehova je to storil v svoji plamteči jezi.

27 Jehova govori takole: »Vsa dežela bo opustošena.+ Ali je ne bom povsem uničil?+ 28 Zato bo dežela žalovala,+ nebo bo potemnelo.+ Kajti tako sem govoril, glede tega sem skrbno razmislil in ne bo mi žal niti si ne bom premislil.+ 29 Zaradi glasu konjenikov in lokostrelcev beži vse mesto.+ Zatekajo se v goščave in se vzpenjajo na skale.+ Vsa mesta so zapuščena, nihče ne prebiva v njih.«

30 Kaj boš storila* sedaj, ko si opustošena? Oblačila si se v škrlat, okraševala si se z zlatim okrasjem, oči si si poudarjala s črno barvo.+ Zaman si se lepšala.+ Tisti, ki so hrepeneli po tebi, so te zavrgli, strežejo ti po življenju*.+ 31 Slišim glas kakor pri bolni ženski, ječanje kakor pri ženski, ki rojeva svojega prvega otroka,+ glas síonske hčere, ki lovi sapo, ki širi svoje roke+ in govori: »Gorje mi! Moja duša je izčrpana zaradi ubijalcev!«+