Jona

4 Jona pa je bil zaradi tega zelo nejevoljen+ in se je hudo razjezil. 2 Zato je molil k Jehovu in rekel: »O Jehova, ali nisem govoril o tem, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem sprva tudi hotel zbežati v Taršíš,+ ker sem vedel, da si milostljiv in usmiljen Bog,+ počasen za jezo in poln srčne dobrotljivosti*+ ter da ti je žal zaradi hudega.+ 3 Zato te zdaj prosim, o Jehova, vzemi mojo dušo+ od mene, ker je bolje, da umrem, kakor da živim.«+

4 Tedaj mu je Jehova rekel: »Ali se upravičeno jeziš?«+

5 Nato je Jona odšel iz mesta in se usedel vzhodno od njega. Tam si je naredil senčnico in se usedel pod njo v senco,+ da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom.+ 6 Bog Jehova pa je poskrbel, da je nad Jonom zrasla vodnjača, da bi mu delala senco nad glavo in mu olajšala nadlogo.+ In Jona se je vodnjače silno razveselil.

7 Ko pa je naslednjega dne vstala zora, je pravi Bog poslal črva,+ da je izpodjedel vodnjačo, in ta se je posušila.+ 8 Brž ko je sonce vzšlo, je Bog poslal tudi vroč vzhodni veter,+ in sonce je žgalo Jona v glavo, da je medlel.+ Želel si je, da bi njegova duša umrla, in je govoril: »Bolje je, da umrem, kakor da živim!«+

9 Bog pa je Jona vprašal: »Ali se upravičeno jeziš zaradi vodnjače?«+

Jona je odvrnil: »Upravičeno se jezim, do smrti!« 10 Toda Jehova mu je rekel: »Tebi se smili vodnjača, glede katere se nisi trudil in je nisi vzgojil, ki je v eni noči zrasla in se v eni noči posušila. 11 Meni pa naj se ne bi smilile Nínive, veliko mesto,+ v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne razlikujejo med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?«+