2. Korinčanom

1 Jaz, Pavel, apostol+ Kristusa Jezusa po Božji volji, pišem to pismo skupaj z našim bratom Timotejem+ Božji občini*, ki je v Korintu, pa tudi vsem svetim,+ ki so po vsej Aháji.+

2 Naj vam Bog, naš Oče, in Gospod Jezus Kristus naklonita nezasluženo dobrotljivost in mir.+

3 Slavljen bodi Bog in Oče+ našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče najgloblje usmiljenosti+ in Bog vse tolažbe,+ 4 ki nas tolaži v vsaki stiski,+ da bi tudi mi mogli s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog, tolažiti+ te, ki so v kakršni koli stiski.+ 5 Kakor namreč zavoljo Kristusa obilo trpimo,+ tako smo po Kristusu tudi obilno potolaženi.+ 6 Če smo torej v stiski, je to vam v tolažbo in rešitev.+ In če smo deležni tolažbe, je to vam v tolažbo, da bi vi po njenem delovanju zdržali isto trpljenje, ki ga trpimo tudi sami.+ 7 Tako je naše upanje glede vas neomajno, saj vemo, da boste enako, kakor ste deležni trpljenja, deležni tudi tolažbe.+

8 Nočemo namreč, bratje, da ne bi vedeli za stisko, ki nas je doletela v provinci Aziji.+ Bili smo pod skrajno velikim pritiskom, ki je presegal naše moči, tako da smo bili v hudi negotovosti celo za svoje življenje.+ 9 Pravzaprav smo v sebi čutili, da smo obsojeni na smrt. To pa zato, da ne bi zaupali+ vase, temveč v Boga, ki obuja mrtve.+ 10 Ta nas je tudi rešil iz te smrtne nevarnosti in vanj zaupamo, da nas bo še naprej reševal.+ 11 Tudi vi lahko pomagate, tako da ponižno prosite za nas,+ da bi se v naše dobro mnogi zahvaljevali+ za to, kar nam je prijazno dano po molitvah mnogih.+

12 Hvalimo se namreč s tem, o čemer priča tudi naša vest:+ da smo se v svetu, še posebej pa do vas, vedli s svetostjo in iskrenostjo, ki je od Boga, in se nismo zanašali na človeško modrost,+ temveč na Božjo nezasluženo dobrotljivost. 13 Ne pišemo vam namreč nič drugega kakor to, kar že dobro poznate oziroma tudi sprejemate, upam pa, da boste to sprejemali do konca,+ 14 tako kot ste deloma že sprejeli, namreč da smo mi vaš razlog za hvalo,+ kakor boste tudi vi naš na dan našega Gospoda Jezusa.+

15 S to trdno prepričanostjo torej sem nameraval že prej priti k vam,+ da bi imeli še eno+ priložnost za veselje, 16 in od vas sem hotel oditi v Makedonijo*,+ nato pa se iz Makedonije vrniti k vam,+ da bi me vi potem pospremili+ del poti v Judejo. 17 Sem mar ravnal lahkomiselno,+ ko sem se tako namenil? In ali se to, kar se namenim storiti, namenim po mesu,+ kakor da bi rekel »Da, seveda«, potem pa »Ne, nikakor«?+ 18 Toda kakor se je na Boga mogoče zanesti, tako tudi to, kar vam govorimo, ni najprej »Da«, potem pa »Ne«. 19 Saj Božji Sin,+ Kristus Jezus, ki smo ga oznanili med vami, namreč jaz, Silván* in Timotej,+ ni postal najprej »Da«, potem pa »Ne«, temveč je v njegovem primeru »Da« postal »Da«.+ 20 Kolikor koli je že Božjih obljub,+ so postale po njem »Da«.+ Zato tudi po njem govorimo »Amen*«+ Bogu, da bi ga oslavili. 21 Ta pa, ki jamči, da vi in mi pripadamo Kristusu, in ki nas je pomazilil,+ je Bog. 22 On nam je tudi vtisnil pečat+ in nam v srce dal duha+ kot zagotovilo+ tega, kar bo še prišlo.

23 Boga kličem za pričo+ proti svoji lastni duši, da v Korint še nisem prišel zato, ker vam želim prizanesti.+ 24 Kajti mi nismo gospodarji+ vaše vere, temveč smo sodelavci+ za vašo radost, saj vi trdno stojite+ zaradi svoje vere.+