2. Samuelova

14 Zerújin+ sin Joáb+ je opazil, da je kraljevo srce postalo naklonjeno Absalomu.+ 2 Zato je Joáb poslal služabnike v Tekóo,+ da so od tam pripeljali modro+ žensko. Rekel ji je: »Delaj se, prosim, da žaluješ. Obleci se v žalna oblačila in se ne natiraj z oljem.+ Vedi se kakor ženska, ki že mnogo dni žaluje za umrlim.+ 3 Potem pojdi h kralju in mu govori takole.« Nato ji je Joáb v usta položil besede.+

4 Tekójčanka je torej prišla h kralju, padla na kolena in se priklonila do tal+ ter rekla: »Pomagaj,+ o kralj!« 5 Kralj jo je vprašal: »Kaj se ti je zgodilo?« Odgovorila je: »Mož mi je umrl in zdaj sem vdova.+ 6 Tvoja dekla je imela tudi dva sinova. Ta dva sta se stepla na polju+ in nikogar ni bilo, da bi ju ločil.+ Nazadnje je eden od njiju drugega tako udaril, da ga je ubil. 7 In zdaj se je vsa družina spravila nad tvojo deklo in govori: ‚Izroči nam tistega, ki je ubil svojega brata, da ga usmrtimo v povračilo za dušo njegovega brata,+ ki ga je ubil,+ in pokončamo dediča!‘ Ugasnili bodo še tisto žerjavico, ki mi je ostala, tako da za mojim možem ne bo ostalo ne imena ne potomstva na zemlji.«+

8 Kralj je ženski rekel: »Vrni se domov, jaz pa bom zapovedal, da se ti stori, kar je treba.«+ 9 Tedaj je Tekójčanka rekla kralju: »O moj gospod kralj, naj krivda pade name in na hišo mojega očeta,+ kralj in njegov prestol pa naj ostaneta nedolžna.« 10 Kralj je še rekel: »Če ti kdo kaj reče, ga pripelji k meni, in nikoli več ti ne bo škodoval.« 11 Rekla je: »Naj se kralj, prosim, spominja Jehova, svojega Boga,+ da ne bo krvni maščevalec+ storil še večje škode in da mi ne bodo ubili sina.« Odvrnil je: »Kakor res živi Jehova,+ tvojemu sinu tudi las z glave+ ne bo padel na zemljo.« 12 Tedaj je ženska rekla: »Dovoli, prosim, svoji dekli,+ da reče še besedo+ svojemu gospodu kralju.« Rekel je: »Povej!«+

13 In ženska je nadaljevala: »Zakaj potem ti ravnaš tako,+ da s tem škoduješ Božjemu ljudstvu?+ Pregnal si namreč svojega sina+ in ga nisi pripeljal nazaj. Tako s svojimi besedami obsojaš samega sebe.+ 14 Kajti vsi bomo umrli+ in bomo podobni vodi, ki se izlije na zemljo in se je ne da zbrati. Toda Bog ne jemlje duše,+ ampak omogoči, da pregnani pred njim ne ostane pregnan. 15 To sem prišla svojemu gospodu kralju povedat zato, ker so me ljudje prestrašili. Zato si je tvoja dekla rekla: ‚Naj govorim s kraljem. Morda pa bo kralj storil kaj v zvezi z besedo svoje sužnje. 16 Prisluhnil bo svoji sužnji in jo rešil iz rok tistega, ki hoče mene in mojega edinega sina umakniti iz dediščine, ki jo je dal Bog.‘+ 17 Zato si je tvoja dekla rekla: ‚Naj me pomiri beseda mojega gospoda kralja.‘ Moj gospod kralj je namreč kakor angel+ pravega Boga in razlikuje dobro in slabo.+ Naj bo tvoj Bog Jehova s teboj.«

18 Tedaj je kralj ženski rekel: »Ne prikrivaj mi, prosim, tega, kar te bom zdaj vprašal.«+ Ženska je odvrnila: »Naj moj gospod kralj spregovori.« 19 In kralj jo je vprašal: »Ali je pri vsem tem s teboj Joábova+ roka?«+ Ženska je odgovorila: »Kakor res živi tvoja duša,+ moj gospod kralj, človek ne more ne na desno ne na levo od tega, kar je rekel moj gospod kralj. Tvoj služabnik Joáb mi je to zapovedal, on je položil v usta tvoje dekle vse te besede.+ 20 Tvoj služabnik Joáb je to storil, da bi prikazal zadevo v drugačni luči. Toda moj gospod je moder, kakor je moder angel+ pravega Boga, in ve za vse, kar se dogaja na zemlji.«

21 Potem je kralj rekel Joábu: »Naj bo, storil bom to.+ Pojdi torej in pripelji nazaj mladeniča Absaloma.«+ 22 Tedaj je Joáb padel na kolena in se priklonil do tal in blagoslovil kralja.+ Zatem pa je rekel: »Danes je tvoj služabnik spoznal, da si je pridobil tvojo naklonjenost,+ o moj gospod kralj, saj je kralj ravnal po besedi svojega služabnika.« 23 Nato je Joáb vstal in odšel v Gešúr+ ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem.+ 24 Vendar je kralj rekel: »Naj se vrne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.«+ Absalom se je torej vrnil v svojo hišo, toda kraljevega obličja ni videl.

25 V vsem Izraelu pa ni bilo moškega, ki bi ga tako hvalili zaradi lepote,+ kot so Absaloma. Od stopal do temena ni bilo na njem najti nobene hibe. 26 Kadar se je strigel – strigel pa se je konec vsakega leta, ker so mu bili lasje že pretežki+ – je stehtal lase svoje glave in tehtali so dvesto šeklov po kraljevi kameni uteži*. 27 Absalomu so se rodili trije sinovi+ in hči, ki ji je bilo ime Tamara. Bila je zelo lepa ženska.+

28 Absalom je v Jeruzalemu živel dve leti, vendar ni videl kraljevega obličja.+ 29 Zato je Absalom poslal po Joába, da bi ga poslal h kralju, vendar ta ni hotel priti k njemu. Poslal je ponj še drugič, pa spet ni hotel priti. 30 Nazadnje je rekel svojim služabnikom: »Glejte, Joáb ima njivo poleg moje in na njej raste ječmen. Pojdite in ga požgite!«+ In Absalomovi služabniki so tisto njivo ječmena res požgali.+ 31 Tedaj je Joáb vstal, šel k Absalomu v hišo in ga vprašal: »Zakaj so mi tvoji služabniki požgali njivo?« 32 Absalom pa je Joábu odgovoril: »Glej, poslal sem ti sporočilo ‚Pridi sem, da te pošljem h kralju, da mu rečeš: »Zakaj sem se vrnil iz Gešúrja?+ Zame bi bilo boljše, da bi tam ostal. Dovoli mi torej, da vidim kraljevo obličje, in če je na meni kaka napaka,+ naj me potem usmrti.«‘«

33 Nazadnje se je Joáb odpravil h kralju in mu to povedal. Tedaj je kralj poklical Absaloma. Ta je prišel h kralju, padel pred njim na kolena in se mu priklonil do tal. Zatem je kralj poljubil Absaloma.+