Četrta Mojzesova knjiga

14 Takrat je vse ljudstvo povzdignilo glas in vso tisto noč je vpilo in jokalo.+ 2 Vsi Izraelci so začeli godrnjati čez Mojzesa in Arona+ ter govoriti proti njima: »O, da bi le umrli v egiptovski deželi ali pa vsaj v tej pustinji! 3 Zakaj nas Jehova vodi v to deželo?+ Da bi nas pokončal meč? Naše žene in otroci bodo postali plen.+ Ali ni za nas boljše, da se vrnemo v Egipt?«+ 4 Med seboj so celo govorili: »Izberimo si voditelja in se vrnimo v Egipt!«+

5 Ko sta Mojzes in Aron to slišala, sta pred vso zbrano izraelsko občino padla na kolena in se sklonila z obrazom do tal. 6 Nunov sin Jozue+ in Jefunéjev sin Kaleb,+ ki sta bila dva od tistih, ki so si ogledali deželo, sta si raztrgala oblačila. 7 Zbranim Izraelcem sta rekla: »Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je zelo zelo dobra.+ 8 Če je Jehova zadovoljen z nami, nas bo gotovo pripeljal v to deželo in nam jo dal. To je dežela, v kateri tečeta mleko in med.+ 9 Toda ne upirajte se Jehovu in ne bojte se ljudstva te dežele.+ Zlahka jih bomo zmleli.* Ostali so brez zaščite, z nami pa je Jehova.+ Ne bojte se jih!«

10 Kljub temu so vsi zbrani govorili, da ju je treba kamenjati.+ Takrat pa se je nad shodnim šotorom pred vsem izraelskim ljudstvom prikazala Jehovova slava.+

11 Jehova je nato rekel Mojzesu: »Kako dolgo še bo to ljudstvo nespoštljivo do mene?+ Kako dolgo še mi ne bodo zaupali kljub vsem znamenjem, ki sem jih naredil med njimi?+ 12 Udaril jih bom s kugo in jih pokončal, iz tebe pa bom naredil narod, ki bo večji in močnejši od njih.«+

13 Mojzes pa je Jehovu rekel: »Ampak Egipčani bodo izvedeli, kaj si naredil s svojim ljudstvom, potem ko si ga s svojo močjo odpeljal iz njihove dežele,+ 14 in bodo o tem govorili s prebivalci te dežele. Tudi oni so slišali, da si ti, Jehova, sredi tega ljudstva+ in da si ti in to ljudstvo gledata iz oči v oči*.+ Slišali so, da si ti Jehova, da je nad tem ljudstvom tvoj oblak in da hodiš pred njim v oblačnem stebru podnevi in v ognjenem stebru ponoči.+ 15 Če boš vse to ljudstvo naenkrat usmrtil, bodo narodi, ki so slišali o tvoji slavi, govorili: 16 ‚Jehova ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki mu jo je s prisego obljubil, zato ga je pomoril v pustinji.‘+ 17 Prosim, Jehova, pokaži zdaj, da je tvoja moč velika, tako kot si obljubil, ko si rekel: 18 ‚Jehova se ne razjezi hitro* in je neizmerno vdan v ljubezni*,+ oprošča napake in prestopke, vendar krivih nikakor ne pusti brez kazni, ampak jih kaznuje in pusti, da posledice njihovih pregreh nosijo tudi njihovi otroci, vnuki in pravnuki*.‘+ 19 Prosim te, odpusti greh temu ljudstvu zaradi svoje velike vdane ljubezni, tako kot si mu oproščal ves čas, od takrat, ko so bili v Egiptu, do sedaj.«+

20 Zatem je Jehova rekel: »Odpuščam jim, kot si me prosil.+ 21 Vendar jaz, Jehova, prisegam pri samem sebi, da bo vsa zemlja napolnjena z mojo slavo.+ 22 Toda niti eden od Izraelcev, ki so videli mojo slavo in znamenja,+ ki sem jih naredil v Egiptu in v pustinji, pa so me kljub temu že desetkrat preizkusili+ in me niso poslušali,+ 23 ne bo videl dežele, ki sem jo s prisego obljubil njihovim praočetom. Da, niti eden od teh, ki so bili do mene nespoštljivi, je ne bo videl.+ 24 Toda moj služabnik Kaleb+ je bil drugačen* in me je vedno iz vsega srca ubogal, zato ga bom pripeljal v deželo, v katero je šel, in njegovo potomstvo jo bo zavzelo.+ 25 V dolini živijo Amalečáni in Kanaánci,+ zato se jutri obrnite in odpravite nazaj v pustinjo po poti, ki vodi proti Rdečemu morju.«+

26 Jehova je nato Mojzesu in Aronu rekel: 27 »Kako dolgo še bo to hudobno ljudstvo godrnjalo čez mene?+ Slišal sem namreč, kaj Izraelci govorijo proti meni.+ 28 Reci jim: ‚»Prisegam pri samem sebi,« govori Jehova, »naredil vam bom to, kar sem vas slišal govoriti!+ 29 Vaša trupla bodo popadala v tej pustinji+ – da, pomrli boste vsi, stari 20 let in več, ki ste bili popisani, vsi vi, ki ste godrnjali čez mene.+ 30 Nihče od vas ne bo prišel v deželo, za katero sem prisegel, da boste v njej živeli,+ razen Jefunéjevega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta.+

31 Tja bom pripeljal vaše otroke, za katere ste rekli, da bodo postali plen,+ in spoznali bodo deželo, ki ste jo vi zavrnili.+ 32 Toda vaša trupla bodo popadala v tej pustinji. 33 Vaši sinovi bodo 40 let pasli črede v pustinji+ in bodo morali odgovarjati za vašo nezvestobo*, dokler ne bodo v pustinji popadala prav vsa vaša trupla.+ 34 Glede na to, da ste si deželo ogledovali 40 dni,+ boste za svoje grehe odgovarjali 40 let,+ namreč dan za leto, za vsak dan eno leto, zato da boste spoznali, kaj pomeni nasprotovati meni*.

35 Jaz, Jehova, sem govoril. To bom naredil temu hudobnemu ljudstvu, tem, ki so se zbrali proti meni: v tej pustinji bodo dočakali svoj konec, tu bodo pomrli.+ 36 Možje, ki jih je Mojzes poslal ogledat si deželo in ki so ob vrnitvi s slabim poročilom o deželi vse ljudstvo navedli, da je godrnjalo čez njega,+ 37 da, možje, ki so poročali slabo o deželi, bodo kaznovani in bodo umrli vpričo mene, vpričo Jehova.+ 38 Od mož, ki so si šli ogledat deželo, bosta pri življenju ostala le Nunov sin Jozue in Jefunéjev sin Kaleb.«‘«+

39 Ko je Mojzes to povedal vsemu ljudstvu, je med Izraelci zavladala velika žalost. 40 Vstali so zgodaj zjutraj in se hoteli povzpeti na vrh gorovja. Govorili so: »Grešili smo, ampak zdaj smo pripravljeni iti tja gor, v kraje, o katerih je govoril Jehova.«+ 41 Toda Mojzes je rekel: »Zakaj prestopate Jehovov ukaz? Ne bo vam uspelo, kar ste se namenili. 42 Ne hodite gor, saj Jehova ni z vami. Vaši sovražniki vas bodo premagali.+ 43 Amalečáni in Kanaánci se bodo spopadli z vami+ in njihov meč vas bo pokončal. Ker niste hoteli ubogati Jehova, Jehova ne bo z vami.«+

44 Kljub temu so si drznili povzpeti se proti vrhu gorovja,+ toda Skrinja Jehovove zaveze in Mojzes nista zapustila tabora.+ 45 Takrat so Amalečáni in Kanaánci, ki so živeli na tem gorovju, prišli dol in jih napadli ter razkropili vse do Hórme.+