Job
31 S svojimi očmi sem sklenil dogovor*.+
Kako bi potem lahko poželjivo gledal devico*?+
2 Če bi to delal, kakšno bi bilo potem moje plačilo od Boga, ki je v nebesih,
kakšna bi bila moja dediščina od Vsemogočnega na višavah?
Ali sem kdaj koga prevaral?+
7 Če so moje noge skrenile s prave poti,+
če se je moje srce pustilo premamiti mojim očem+
ali če so bile moje roke umazane,
8 naj nekdo drug uživa to, kar bom posejal,+
in naj se populi to, kar bom posadil*.
9 Če se je moje srce pustilo zapeljati ženski+
in sem prežal+ pred vrati svojega bližnjega,
10 naj moja žena drugemu melje žito
in naj drugi gredo v posteljo z njo.+
11 Takšno ravnanje bi bilo namreč nekaj sramotnega,
prestopek, za katerega bi me morali sodniki kaznovati.+
13 Če sem kratil pravice svojih služabnikov in služabnic,
ko so se pritožili proti meni,
14 kaj bom naredil, ko se bom moral zagovarjati pred Bogom?
Kaj mu bom rekel, ko me bo poklical na odgovornost?+
15 Ali ni tisti, ki me je ustvaril v maminem telesu, ustvaril tudi njih?+
Ali nas ni eden in isti oblikoval, še preden smo se rodili*?+
16 Če revnim nisem dal, kar so si želeli,+
če so vdove zaradi mene izgubile upanje*,+
17 če sem sam pojedel svoj obrok hrane
in ga nisem delil s sirotami*,+
18 (sirotam sem namreč že od svoje mladosti kakor oče
in že od malega pomagam vdovam),
19 če sem gledal človeka umirati, ker ni imel obleke,
ali če sem gledal revnega, ki se ni imel s čim pokriti,+
20 če mu nisem dal svoje volne,
da bi se z njo grel in bi se mi lahko zahvalil*,+
21 če sem s pestjo žugal siroti,+
ko je potrebovala mojo pomoč pri mestnih vratih,*+
22 naj mi roka* odpade z ramena,
naj se mi zlomi komolec*.
23 Vendar nič od tega nisem naredil, saj sem se bal, da me bo Bog kaznoval;
v navzočnosti njegove slave ne bi mogel obstati.
24 Če sem se zanašal na zlato,
če sem čistemu zlatu govoril ‚Ti mi daješ občutek varnosti!‘,+
25 če sem se hvalil s svojim velikim bogastvom,+
s tem, da sem si pridobil veliko imetja,+
26 če sem videl sonce*, kako sveti,
ali luno, kako v vsem svojem sijaju potuje,+
27 in je bilo moje srce na skrivaj zapeljano,
da sem jima z roko pošiljal poljube, da bi ju počastil,+
28 bi tudi to bil prestopek, za katerega bi me morali sodniki kaznovati,
saj bi zatajil pravega Boga, ki je v nebesih.
29 Ali sem se kdaj veselil propada svojega sovražnika?+
Ali sem se kdaj naslajal nad tem, da ga je doletelo zlo?
30 Svojim ustom nisem nikoli dovolil, da bi grešila,
s tem da bi ga preklel in si želel njegove smrti.+
33 Ali sem kdaj skušal svoje prestopke prikriti, kakor to počnejo drugi ljudje?+
Ali sem svoje grehe skrival v žepu?
34 Ali me je bilo strah odziva množice ljudi,
ali sem se bal zaničevanja drugih družin
in sem zaradi tega molčal in me je bilo strah iti ven?
35 Ko bi mi le kdo prisluhnil!+
Podpisal bi se pod to, kar sem rekel.*
Naj mi Vsemogočni odgovori!+
Ko bi le moj tožnik napisal obtožnico proti meni!
36 Nosil bi jo na svoji rami,
nadel bi si jo na glavo kakor krono.
37 Dal bi mu odgovor za vsak svoj korak,
kakor dostojanstvenik bi samozavestno pristopil k njemu.
38 Če se je nad menoj pritoževala moja zemlja
in so njene brazde skupaj jokale,
39 če sem jedel njene pridelke, ne da bi plačal,+
če sem njene lastnike pahnil v brezup,+
40 naj mi namesto pšenice zraste trnje
in namesto ječmena smrdljiv plevel.«
Tu se končajo Jobove besede.