Nehemija

4 Ko je Sanbalát+ slišal, da obnavljamo obzidje, se je razjezil in zelo razburil ter se nam* posmehoval. 2 Pred svojimi rojaki in samaríjsko vojsko je govoril: »Kaj delajo ti slabotni Judje? Ali res mislijo, da jim bo uspelo? Ali bodo darovali žrtve? Ali bodo vse končali v enem dnevu? Ali bodo iz kupov prahu oživili ožgano kamenje?«+

3 Amónec+ Tobíja,+ ki je stal ob njem, pa je rekel: »Še lisica bi porušila njihov kamniti zid, če bi skočila nanj.«

4 »Poslušaj, prosim, o naš Bog, kako nas zaničujejo,+ in jim povrni* njihovo sramotenje.+ Izroči jih njihovim sovražnikom in postanejo naj ujetniki v tuji deželi. 5 Ne zatiskaj si oči pred njihovo krivdo niti ne dovoli, da bi bili njihovi grehi izbrisani,+ saj žalijo tiste, ki gradijo.«

6 Tako smo zidali obzidje in celotno obzidje popravili do polovice njegove višine. Ljudstvo je še naprej z vsem srcem opravljalo delo.

7 Ko so Sanbalát, Tobíja,+ Arabci,+ Amónci in Ašdódčani+ slišali, da obnova jeruzalemskega obzidja napreduje in da se vrzeli v njem popravljajo, so se zelo razjezili. 8 Skupaj so skovali zaroto, da bodo prišli in se bojevali proti Jeruzalemu ter vanj zasejali nemir. 9 Toda mi smo molili k našemu Bogu in imeli podnevi in ponoči postavljeno stražo, da bi se zaščitili pred njimi.

10 Kljub temu so Judje govorili: »Delavcem* je zmanjkalo moči, ruševin pa je tako veliko. Nikoli nam ne bo uspelo zgraditi obzidja.«

11 Naši sovražniki so govorili: »Še preden bodo ugotovili, kaj se dogaja, ali nas opazili, bomo prišli med njih, jih pobili in ustavili delo.«

12 Kadar koli so v mesto prišli Judje, ki so živeli blizu sovražnikov, so nam vedno znova* govorili: »Iz vseh smeri bodo prišli nad nas.«

13 Zato sem po najnižjih predelih za obzidjem, na izpostavljenih mestih, razporedil moške. Postavil sem jih po njihovih rodbinah, pri sebi pa so imeli meče, sulice in loke. 14 Ko sem videl, da jih je strah, sem takoj vstal in dostojanstvenikom,+ namestnikom in preostalemu ljudstvu rekel: »Ne bojte se jih!+ Mislite na Jehova, mogočnega in veličastnega Boga*,+ in se bojujte za svoje brate, za svoje sinove in hčere, za svoje žene in svoje hiše.«

15 Zatem ko so naši sovražniki slišali, da smo izvedeli, kaj nameravajo narediti, in da je pravi Bog uničil njihov načrt, smo vsi šli nazaj delat na obzidje. 16 Od tistega dne je polovica mojih delavcev opravljala delo,+ polovica pa je nosila sulice, ščite, loke in oklepe. Poglavarji+ so bili v oporo vsem Judom*, 17 ki so gradili obzidje. Tisti, ki so nosili tovor, so z eno roko opravljali delo, z drugo pa držali orožje*. 18 Med gradnjo je imel vsak graditelj ob boku pripasan meč. Zraven mene pa je stal tisti, ki je v primeru nevarnosti zatrobil na rog.+

19 Zatem sem dostojanstvenikom, namestnikom in preostalemu ljudstvu rekel: »Dela je veliko in je zelo obsežno, mi pa smo razkropljeni po obzidju daleč drug od drugega. 20 Ko boste zaslišali rog, se zberite tam, kjer bomo mi. Naš Bog se bo bojeval za nas.«+

21 Od zore do takrat, ko so se prikazale zvezde, nas je polovica delala, druga polovica pa je držala sulice. 22 Takrat sem ljudstvu rekel: »Naj možje in njihovi služabniki prenočijo v Jeruzalemu, da bi podnevi delali, ponoči pa nas izmenično varovali.« 23 Zato nismo ne jaz, ne moji bratje, ne moji služabniki,+ ne stražarji, ki so me spremljali, nikoli slekli svojih oblačil. Poleg tega je vsak od nas v desnici držal orožje*.