Daniel

4 »Jaz, kralj Nebukadnezar, pošiljam pripadnikom vseh ljudstev, narodov in jezikov, ki živijo po vsej zemlji, naslednje sporočilo: Želim vam obilo miru! 2 Vesel sem, da vam lahko oznanim, kakšna znamenja in čudeže je Najvišji Bog naredil na meni. 3 Njegova znamenja so zelo velika in njegovi čudeži nadvse mogočni! Njegovo kraljestvo traja večno in njegova oblast iz roda v rod.+

4 Jaz, Nebukadnezar, sem mirno živel v svoji hiši in dobro mi je šlo v moji palači. 5 Potem pa sem imel sanje, ki so me navdale s strahom. V spanju* so se mi prikazale podobe in videnja. To, kar sem videl, me je prestrašilo.+ 6 Zato sem ukazal, naj k meni pripeljejo vse babilonske modre može, da bi mi sanje razložili.+

7 K meni so prišli svečeniki, ki se ukvarjajo z magijo, ljudje, ki kličejo duhove, kaldejci* in astrologi.+ Toda ko sem jim povedal sanje, mi jih niso znali razložiti.+ 8 Nazadnje je prišel k meni Daniel, ki je v čast imenu mojega boga+ dobil ime Beltšazar+ in v katerem je duh svetih bogov,+ in povedal sem mu sanje:

9 ‚O Beltšazar, poglavar svečenikov, ki se ukvarjajo z magijo!+ Dobro vem, da je v tebi duh svetih bogov+ in da je ni skrivnosti, ki je ne bi znal razodeti.+ Zato mi pojasni pomen videnj, ki sem jih imel v sanjah.

10 V videnjih, ki sem jih imel v spanju, sem sredi zemlje videl velikansko drevo.+ 11 Drevo je zraslo in postalo močno, njegov vrh je dosegel nebo in videti ga je bilo do skrajnega konca zemlje. 12 Njegovo listje je bilo lepo in na njem je bilo toliko plodov, da jih je bilo dovolj za vse. Pod njim so si iskale senco divje živali, na njegovih vejah so gnezdile ptice in od njega so se hranila vsa živa bitja.

13 V videnjih, ki sem jih imel v spanju, sem nato videl stražarja, svetega sla, ki se je spuščal z neba.+ 14 Glasno je zaklical: »Posekajte drevo,+ porežite mu veje, otresite listje z njega in razmečite njegove plodove! Živali, ki so bile pod njim, naj zbežijo in ptice naj odletijo z njegovih vej. 15 Toda njegov štor s koreninami pustite v zemlji. Dajte ga v okove iz železa in bakra ter ga pustite sredi trave na polju. Od rose z neba naj bo moker in z živalmi naj si deli zemeljsko rastlinje.+ 16 Srce naj se mu iz človeškega spremeni v živalsko in naj takšno ostane sedem časov.+ 17 To je odredba, ki so jo oznanili stražarji,+ in razsodba, ki so jo razglasili sveti sli, da bi ljudje vedeli, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom+ in da jo lahko da, komur hoče, celo najnižjemu med ljudmi.«

18 To so bile sanje, ki sem jih imel jaz, kralj Nebukadnezar. Ti, o Beltšazar, pa jih razloži, ker mi jih ne more razložiti noben drug moder mož v kraljestvu.+ Toda ti si tega zmožen, ker je v tebi duh svetih bogov.‘

19 Daniel, ki mu je ime Beltšazar,+ je za trenutek otrpnil in se ustrašil svojih lastnih misli.

Kralj mu je rekel: ‚O Beltšazar, naj te sanje in njihova razlaga ne strašijo!‘

Beltšazar je odgovoril: ‚Ah, moj gospod, želim si, da bi se sanje uresničile na tvojih sovražnikih in da bi razlaga veljala tvojim nasprotnikom!

20 Drevo, ki si ga videl, ki je postalo veliko in močno, njegov vrh pa je dosegel nebo in ga je bilo videti po vsej zemlji,+ 21 drevo, katerega listje je bilo lepo in na katerem je bilo toliko plodov, da jih je bilo dovolj za vse, drevo, pod katerim so bivale divje živali in na katerega vejah so gnezdile ptice+ 22 – to si ti, o kralj. Postal si namreč velik in močan, tvoja veličina je zrasla in sega do neba,+ tvoja oblast pa do skrajnega konca zemlje.+

23 Kralj je videl tudi stražarja, svetega sla,+ ki se je spuščal z neba in govoril: »Posekajte drevo in ga uničite! Toda njegov štor s koreninami pustite v zemlji. Dajte ga v okove iz železa in bakra ter ga pustite sredi trave na polju. Od rose z neba naj bo moker in z divjimi živalmi naj bo, dokler ne preteče sedem časov.«+ 24 To, o kralj, pomeni naslednje; to je odredba Najvišjega glede tega, kaj se bo zgodilo mojemu gospodu kralju: 25 Pregnali te bodo od ljudi in živel boš med divjimi živalmi. Dajali ti bodo jesti travo kakor govedu in od rose z neba boš moker.+ Preteklo bo sedem časov,+ dokler ne boš spoznal, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom in da jo lahko da, komur hoče.+

26 To, da so rekli, naj se drevesu pusti štor s koreninami,+ pa pomeni, da boš spet zavladal nad svojim kraljestvom, potem ko boš spoznal, da je resnični vladar v nebesih. 27 Zato te prosim, o kralj, sprejmi moj nasvet. Prenehaj s svojimi grehi in delaj to, kar je prav. Ne ravnaj več krivično in bodi usmiljen do revnih. Mogoče boš potem dlje užival v svoji blaginji.‘«+

28 Vse to se je kralju Nebukadnezarju res zgodilo.

29 Dvanajst mesecev kasneje se je sprehajal po strehi kraljeve palače v Babilonu 30 in govoril: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga jaz s svojo veliko močjo zgradil, da bo kraljeva prestolnica in da bo pričal o moji slavi in veličastnosti?«

31 Ko je kralj še govoril, se je z neba zaslišal glas: »Tebi, o kralj Nebukadnezar, je namenjeno naslednje sporočilo: ‚Kraljestvo ti je vzeto.+ 32 Od ljudi te bodo pregnali in živel boš z divjimi živalmi. Dajali ti bodo jesti travo kakor govedu in preteklo bo sedem časov, dokler ne boš spoznal, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom in da jo lahko da, komur hoče.‘«+

33 V tistem trenutku so se na Nebukadnezarju te besede izpolnile. Pregnali so ga od ljudi, začel je jesti travo kakor govedo in njegovo telo je bilo mokro od rose z neba. Njegovi lasje so zrasli in postali kakor orlovo perje in njegovi nohti kakor ptičji kremplji.+

34 »Ko se je to obdobje končalo,+ sem jaz, Nebukadnezar, pogledal proti nebu in razum se mi je povrnil. Hvalil sem Najvišjega ter izrekal hvalo in čast njemu, ki večno živi, saj njegova oblast traja večno in njegovo kraljestvo iz roda v rod.+ 35 Vsi prebivalci zemlje so v primerjavi z njim kakor nič in po svoji volji ravna z nebeško vojsko in s prebivalci zemlje. Nikogar ni, ki bi mu lahko kaj preprečil*+ ali mu rekel ‚Zakaj to delaš?‘.+

36 Takrat se mi je povrnil razum, moje kraljestvo je spet postalo slavno in povrnila sta se tudi moja veličastnost in sijaj.+ Moji svetovalci in dostojanstveniki so me začeli željno iskati in spet sem bil postavljen nad svoje kraljestvo ter postal še bolj slaven kot prej.

37 Zato jaz, Nebukadnezar, zdaj hvalim, poveličujem in slavim Kralja nebes,+ saj so vsa njegova dela v skladu z resnico, vse, kar dela, je pravično+ in tiste, ki so ošabni, lahko poniža.«+