Job
4 Nato je Temánec Elifáz+ odgovoril:
2 »Ali boš postal nepotrpežljiv, če bo kdo poskusil govoriti s teboj?
Toda kdo se lahko zadrži in nič ne reče?
3 Res je, ti si učil mnoge
in krepil šibke.
4 Če se je kdo spotaknil, so ga tvoje besede dvignile,
utrdil si tiste, ki so jim klecala kolena.
6 Ali ti tvoja bogaboječnost ne daje razloga za to, da zaupaš Bogu?
Ali ni značajnost*+ vir tvojega upanja?
7 Razmisli, prosim: Ali je kdaj umrl kdo, ki je bil nedolžen?
Kdaj so bili uničeni pošteni?
9 Od Božjega diha umrejo,
zaradi izbruha njegove jeze jih doleti konec.
11 Lev pogine, če nima plena,
in njegovi mladiči se razkropijo.
12 K meni je skrivaj prišla beseda
in moje uho je zaslišalo njen šepet.
13 Ponoči, ko ljudi objema trdno spanje,
sem imel videnja, ki so me vznemirila.
14 Začel sem zelo trepetati,
vse moje kosti so se napolnile s strahom.
15 Neki duh je šel čez moj obraz;
ves sem se naježil.
16 Obstal je,
toda nisem ga prepoznal.
Podoba je bila pred mojimi očmi.
Bila je tišina, potem pa sem zaslišal glas:
17 ‚Ali je lahko navaden smrtnik pravičnejši od Boga?
Ali je lahko človek čistejši od svojega Stvarnika?‘
19 Kako potem gleda šele na grešne ljudi, ki so kakor glinene hiše,
zgrajene na zemlji,+
in jih je lažje zdrobiti kakor molje!
20 Zjutraj so živi, do večera pa se povsem strejo,
za večno izginejo in nikomur ni mar.
21 So kakor šotor, ki se podre, ker je bila njegova vrv izvlečena.
Umrejo brez modrosti.