Job
20 Nato je Naámčan Zofár+ odgovoril:
2 »Moje tesnobne misli me silijo, da odgovarjam,
ker sem razburjen.
3 Poslušam opominjanje, ki me žali,
moj razum me žene, da odgovarjam.
6 Čeprav se njegova vzvišenost dviguje do neba
in njegova glava sega do oblakov,
7 bo izginil za večno kakor njegovi iztrebki
in tisti, ki so ga včasih videvali, bodo spraševali: ‚Kje je?‘
8 Razblinil se bo kakor sanje. Nihče ga ne bo več videl.
Pregnan bo kakor nočno videnje.
10 Njegovi otroci bodo iskali naklonjenost revnih,
s svojimi rokami bo vračal bogastvo, ki ga je vzel drugim.+
11 Njegove kosti so bile polne mladostne moči,
vendar bo ta skupaj z njim legla v prah.
12 Če ima v njegovih ustih zlo sladek okus,
če ga skrije pod svoj jezik,
13 če v njem uživa in ga ne izpljune,
ampak ga zadržuje v svojih ustih,
14 bo njegova hrana v njem postala kisla,
postala bo kakor kobrin strup.
15 Bogastvo, ki ga je pogoltnil, bo izbruhal,
Bog mu ga bo spravil iz trebuha.
18 Odrekel se bo svojim dobrinam, ne da bi užival v njih,
ne bo imel koristi od bogastva, ki si ga je pridobil s trgovanjem.+
19 Zatiral je revne in jim ni pomagal,
zasegel je hišo, ki je ni zgradil.
20 Toda v sebi ne bo čutil miru,
njegovo bogastvo ga ne bo rešilo.
21 Ničesar več ni, kar bi lahko požrl,
zato njegova blaginja ne bo trajala v nedogled.
22 Ko bo imel vsega v izobilju, ga bo prevzela zaskrbljenost,
nesreča ga bo zadela z vso svojo močjo.
23 Ko si bo polnil trebuh,
bo Bog* poslal nanj svojo gorečo jezo,
kakor dež jo bo izlil nanj, v njegovo črevesje.
24 Ko bo bežal pred železnim orožjem,
ga bodo prebodle puščice, izstreljene z bakrenim lokom.
25 Puščico bo potegnil iz svojega hrbta,
bleščečo puščico iz svojega žolčnika;
preplavil ga bo velik strah.+
26 Popolna tema čaka njegove zaklade;
pogoltnil ga bo ogenj, ki ga ni nihče razpihal;
vsakega preživelega iz njegovega šotora čaka nesreča.
27 Nebo bo razkrilo njegove napake,
zemlja bo pričala proti njemu.
29 To je hudobnežu namenil Bog,
to je dediščina, ki mu jo je določil Bog.«