Izaija
Jehova me je poklical, še preden sem se rodil.+
Moje ime je razglasil, ko sem bil še v maminem telesu.
2 Povzročil je, da so moja usta kakor oster meč.
Skril me je v senco svoje roke.+
Iz mene je naredil naostreno puščico.
Skril me je v svoj tulec.
4 Jaz pa sem rekel: »Zaman sem se trudil.
Svojo moč sem zapravljal za to, kar je nestvarno, za prazen nič.
5 In zdaj mi Jehova, ki me je že v maminem telesu oblikoval za svojega služabnika,
pravi, naj mu Jakoba pripeljem nazaj,
da bi se Izrael zbral pri njem.+
Tako se bom oslavil v Jehovovih očeh
in moj Bog bo moja moč.
6 Rekel je: »Ti nisi samo moj služabnik,
ki bo obnovil Jakobove rodove
in pripeljal nazaj obvarovane Izraelce.
7 Jehova, Izraelov odkupitelj, Sveti Izraelov,+ govori takole tistemu, ki je zaničevan,+ tistemu, ki ga narod sovraži, služabniku vladarjev:
»Kralji pa tudi poglavarji bodo videli
in se vzdignili ter se klanjali
iz spoštovanja do mene, Jehova, ki sem zvest,+
iz spoštovanja do mene, Svetega Izraelovega, ki sem te izbral.«+
8 Jehova pravi:
»Ko je prišel čas, da bi ti izkazal naklonjenost, sem te uslišal+
in ob dnevu rešitve sem ti pomagal.+
Varoval sem te, da bi te postavil za zavezo med seboj in ljudmi,+
da bi bila dežela obnovljena,
da bi moje ljudstvo poselilo svojo dedno posest, ki je bila opustošena,+
in tistim, ki so v temi,+ ‚Pokažite se!‘.
Ob poteh si bodo našli hrano,
vzdolž vseh izhojenih steza* bodo imeli pašo.
12 Glej, nekateri prihajajo od daleč,+
nekateri s severa in zahoda,
spet drugi pa iz sinímske dežele.«+
13 Vriskajte, nebesa, in veseli se, zemlja!+
Gore naj se veselijo in vzklikajo od radosti.+
14 Toda síonska hči je govorila:
»Jehova me je zavrgel,+ Jehova me je pozabil.«+
15 Ali je mogoče, da ženska pozabi svojega dojenčka
in se ne usmili sina, ki ga je nosila?
Tudi če bi ga pozabila, jaz tebe ne bom nikoli pozabil.+
16 Poglej! Tvoje ime sem vrezal v svoje dlani.
Tvoji zidovi so mi ves čas pred očmi.
17 Tvoji sinovi se hitro vračajo.
Tisti, ki so te podirali in pustošili, pa bodo odšli od tebe.
18 Dvigni pogled in se ozri naokrog.
Vsi se zbirajo+
in prihajajo k tebi.
»Pri samem sebi prisegam,« govori Jehova,
»da se boš z vsemi njimi okrasila kakor z nakitom
in jih privezala nase kakor nevesta.
19 Čeprav so bili tvoji kraji opustošeni in prazni in je bila tvoja dežela v ruševinah,+
bo zdaj pretesna za vse prebivalce,+
20 Sinove, ki so se ti rodili za tem, ko si izgubila svoje otroke, boš slišala govoriti:
‚Ta kraj nam je pretesen.
Naredi nam prostor, da bomo lahko živeli tukaj.‘+
21 Ti pa si boš rekla:
‚Kdo je oče teh otrok, ki sem jih dobila?
Jaz sem namreč ženska, ki sem izgubila svoje otroke in jih ne morem več imeti.
Odpeljana sem bila v pregnanstvo in sem ujetnica.
Kdo jih je vzgojil?+
Jaz sem ostala čisto sama.+
Od kod so torej prišli ti otroci?‘«+
22 Vrhovni gospod Jehova govori takole:
»Dvignil bom svojo roko, da jo bodo videli narodi,
dvignil bom svoj signalni drog, da ga bodo videla ljudstva.+
V naročju bodo prinesli tvoje sinove
in na ramenih bodo nosili tvoje hčere.+
Takrat boš morala spoznati, da sem jaz Jehova.
Tisti, ki zaupajo vame, ne bodo osramočeni.«+
24 Ali je mogoče bojevniku odvzeti njegove ujetnike?
Ali je tiste, ki jih je ujel tiran, mogoče rešiti?
25 Toda Jehova pravi takole:
Postavil se bom po robu tistim, ki ti nasprotujejo,+
in rešil bom tvoje sinove.
26 Povzročil bom, da bodo tisti, ki grdo ravnajo s teboj, jedli lastno meso
in se opijali z lastno krvjo kakor z novim vinom.