Job
37 Od tega mi razbija srce
in mi hoče kar skočiti iz prsi.
4 Zatem se zasliši donenje.
On zagrmi z veličastnim glasom,+
strele ne nehajo švigati, dokler se razlega njegov glas.
5 Ko Bog zagrmi s svojim glasom,+ vse osupne.
On dela velike reči, ki jih ne moremo doumeti.+
8 Divje živali gredo v svoj brlog
in ostanejo v svojem zatočišču.
11 Oblake obtežuje z vodnimi kapljicami.
Na površju zemlje izpolnijo vse, kar jim zapove.+
16 Ali veš, kako oblaki plavajo po nebu?+
So čudovito delo tistega, ki je popoln v znanju.+
19 Povej nam, kaj naj mu rečemo.
Ne znamo odgovoriti, ker smo v temi.
20 Ali lahko Bogu rečem, da bi rad govoril z njim?
Ali je že kdo rekel kaj tako pomembnega, da bi on to moral slišati?+
21 Ljudje ne morejo videti sonca, ko ga zakrivajo oblaki,
pa čeprav je nebo svetlo.
Vidijo ga šele, ko zapiha veter in prežene oblake.
22 S severa prihaja zlat sijaj.
Božja veličastnost+ vzbuja strahospoštovanje.
23 Vsemogočnega ne moremo doumeti.+
24 Zato naj ga ljudje globoko spoštujejo*.+
On ni naklonjen nikomur, ki ima sam sebe za modrega.«+