Job

2 Spet je prišel dan, ko so se pred Jehova postavili angeli*.+ Tudi Satan je prišel, da bi se postavil pred Jehova.+

2 Jehova je vprašal Satana: »Od kod prihajaš?« Satan je Jehovu odgovoril: »Potikal sem se po zemlji in si jo ogledoval.«+ 3 Jehova je nato vprašal Satana: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Na zemlji mu ni enakega. Je pravičen in značajen*,+ zelo me spoštuje* in se ogiba slabega. Še vedno je značajen,+ čeprav si me skušal naščuvati proti njemu,+ da bi ga uničil* brez razloga.« 4 Satan pa je Jehovu odgovoril: »Človek bo dal kožo za kožo. Človek bo za svoje življenje* dal vse, kar ima. 5 Toda le iztegni svojo roko in se dotakni njegovega telesa*, pa boš videl, da te bo v obraz preklel.«+

6 Jehova je Satanu rekel: »Glej, v tvojih rokah* je! Samo življenja mu ne vzemi!« 7 Satan je odšel od Jehova* in udaril Joba z bolečimi razjedami*+ od glave do pet. 8 Job se je usedel v pepel,+ vzel lončeno črepinjo in se začel z njo praskati.

9 Nazadnje mu je njegova žena rekla: »Ali še vedno vztrajaš v svoji značajnosti*? Prekolni* Boga in umri!« 10 Toda Job ji je odgovoril: »Govoriš kakor nespametne ženske. Če od pravega Boga sprejemamo dobro, zakaj potem ne bi sprejemali tudi slabega?«+ Job kljub vsemu, kar je doživel, ni rekel nič napačnega*.+

11 Za nesrečo, ki je doletela Joba, so izvedeli trije njegovi prijatelji*, Temánec Elifáz,+ Šuhéjec+ Bildád+ in Naámčan Zofár.+ Dogovorili so se, da bodo Joba skupaj obiskali. Tako so odšli vsak iz svojega kraja, da bi z njim žalovali in ga tolažili. 12 Ko so ga od daleč zagledali, ga niso prepoznali. Planili so v jok in si raztrgali vsak svoje oblačilo ter začeli metati prah v zrak in po svojih glavah.+ 13 Sedem dni in sedem noči so z njim sedeli na tleh. Nobeden mu ni rekel niti besede, ker so videli, da zelo trpi.+