Druga Samuelova knjiga

19 Joábu so sporočili: »Kralj joka in žaluje za Absalomom.«+ 2 Ko so vojaki izvedeli, da kralj žaluje za sinom, se je tisti dan njihovo veselje ob zmagi* spremenilo v žalovanje. 3 Tisti dan so se začeli tiho vračati v mesto+ kot vojaki, ki jih je sram, ker so pobegnili iz bitke. 4 Kralj pa si je pokril obraz in glasno vpil: »Moj sin Absalom! Moj sin Absalom, moj sin!«+

5 Joáb je zatem šel h kralju v palačo in mu rekel: »Danes si osramotil svoje može – vse, ki so danes rešili življenje tebi, tvojim sinovom,+ hčeram,+ ženam in stranskim ženam.+ 6 Ljubiš tiste, ki te sovražijo, in sovražiš tiste, ki te ljubijo. Danes si namreč jasno pokazal, da ti je vseeno za tvoje poveljnike in vojake. Prepričan sem, da bi ti bilo čisto prav, če bi samo Absalom preživel, vsi mi pa umrli. 7 Zato zdaj vstani, pojdi ven in potolaži svoje može. Če namreč ne boš šel ven, prisegam pri Jehovu, da ti do večera ne bo ostal niti en mož. To bo zate hujše od vsega, kar te je doletelo od mladosti do danes.« 8 Kralj je zato vstal in se usedel k mestnim vratom. Vsem so sporočili: »Kralj zdaj sedi pri mestnih vratih.« In vsi so prišli pred kralja.

Premagani Izraelci pa so zbežali, vsak na svoj dom.+ 9 Po vseh Izraelovih rodovih so se ljudje prepirali. Govorili so: »Kralj nas je rešil naših sovražnikov,+ rešil nas je Filistejcev, zdaj pa je pred Absalomom zbežal iz dežele.+ 10 Toda Absalom, ki smo ga mazilili za svojega kralja,+ je umrl v boju.+ Zakaj zdaj nič ne naredite, da bi kralja Davida pripeljali nazaj?«

11 Kralj David je poslal duhovnikoma Zadóku+ in Abjatárju+ naslednje sporočilo: »Recita starešinam iz Judovega rodu:+ ‚Zakaj se obotavljate pripeljati mene, svojega kralja, nazaj v mojo palačo? Do hiše, v kateri zdaj živim, je že prišla novica o tem, kar govori ves Izrael. 12 Moji bratje ste, moje krvi* ste. Zakaj se me torej obotavljate pripeljati nazaj?‘ 13 Amasáju+ pa recita: ‚Ali nisi moje krvi? Naj me Bog strogo kaznuje,* če ne boš od zdaj naprej ti poveljnik moje vojske namesto Joába.‘«+

14 Tako je pridobil na svojo stran vse Judovce, zato so kralju sporočili: »Vrnite se, ti in vsi tvoji ljudje!«

15 Kralj se je torej odpravil nazaj in prišel do Jordana. Judovci pa so prišli v Gilgál,+ da bi šli naproti kralju in ga pospremili čez Jordan. 16 Gerájev sin Šimí,+ Benjaminovec iz Bahuríma, je skupaj z Judovci hitel naproti kralju Davidu. 17 Z njim je bilo še 1000 drugih Benjaminovcev. Tudi Zibá,+ ki je bil Savlov služabnik, je skupaj s svojimi 15 sinovi in 20 služabniki pohitel do Jordana in uspelo mu je priti tja pred kraljem. 18 Prečkal je* plitvino, da bi pospremil kralja in njegove domače čez reko in naredil, kar koli bi kralj želel. Ravno ko je kralj nameraval iti čez Jordan, je pred njim padel na kolena Gerájev sin Šimí. 19 Kralju je rekel: »Moj gospod kralj, ne pripisuj mi krivde. Ne spominjaj se hudega, ki sem ga jaz, tvoj služabnik, storil+ tisti dan, ko si odhajal iz Jeruzalema. Moj gospod kralj, ne oziraj se na to, 20 saj dobro vem, da sem grešil. Zato sem jaz, tvoj služabnik, danes prišel sem prvi od vse Jožefove hiše, da bi ti šel naproti, moj gospod kralj.«

21 Takrat je Zerújin+ sin Abišáj+ rekel: »Šimí je preklinjal* Jehovovega maziljenca. Ali ne bi moral zaradi tega umreti?«+ 22 David pa je rekel: »Kaj ima to z vama, Zerújina sinova*?+ Zakaj mi zdaj nasprotujeta? Danes ne bo nihče v Izraelu usmrčen. Mislita, da ne vem, da sem danes ponovno kralj nad Izraelom?« 23 Nato je Šimíju rekel: »Ne boš umrl.« To mu je tudi prisegel.+

24 Kralju je šel naproti tudi Savlov vnuk Mefibóšet.+ Od tistega dne, ko je kralj odšel, do dne, ko se je vrnil v miru, si ni umival nog, ne urejal brade*, ne pral oblačil. 25 Ko je prišel v Jeruzalemu* kralju naproti, ga je kralj vprašal: »Mefibóšet, zakaj nisi šel z menoj?« 26 Odgovoril je: »Moj gospod kralj, moj služabnik+ me je prevaral. Ker težko hodim,+ sem mu rekel, naj mi osedla oslico, da bom jezdil na njej in šel s kraljem. 27 On pa me je, moj gospod kralj, obrekoval pred teboj.+ Toda moj gospod kralj, ti si kot angel pravega Boga. Zato naredi, kar se ti zdi prav. 28 Moj gospod kralj, ti bi lahko vso družino mojega očeta usmrtil. Vseeno pa si meni, svojemu služabniku, dovolil, da sem med tistimi, ki jedo pri tvoji mizi.+ S kakšno pravico bi torej, o moj gospod kralj, hotel še kaj od tebe?«

29 Vendar mu je kralj rekel: »Ne govori nič več o tem. Odločil sem se, da si z Zibájem razdelita zemljo.«+ 30 »Naj vzame vse,« je rekel Mefibóšet, »glavno je, o moj gospod kralj, da si se vrnil domov v miru.«

31 Gileádec Barziláj+ je prišel iz Roglíma, da bi kralja pospremil do Jordana. 32 Barziláj je bil zelo star, imel je namreč že 80 let. Bil je tudi zelo bogat, zato je kralja oskrboval s hrano, dokler je ta bil v Mahanájimu.+ 33 Kralj mu je rekel: »Pojdi z menoj na drugo stran in boš jedel pri moji mizi v Jeruzalemu.«+ 34 Toda Barziláj mu je rekel: »O kralj, zakaj bi šel s teboj v Jeruzalem, ko pa mi ni ostalo veliko let življenja? 35 Zdaj imam 80 let.+ Ali lahko še razlikujem med dobrim in slabim? Ali lahko jaz, tvoj služabnik, še okušam, kar jem in pijem? Ali lahko še poslušam glas pevcev in pevk?+ Moj gospod kralj, nočem ti postati dodatno breme. 36 Zame je že dovolj velika čast, da sem te lahko pospremil do Jordana. O kralj, zakaj bi me tako nagradil? 37 Prosim te, dovoli mi, da se vrnem. Dovoli mi, da umrem v svojem mestu, kjer je grob mojega očeta in mame.+ Toda glej, moj gospod kralj, tu je Kimhám,+ vzemi ga v svojo službo. Naj gre on s teboj na drugo stran. Naredi zanj, kar se ti zdi dobro.«

38 Kralj je odgovoril: »Kimhám bo šel z menoj na drugo stran in zanj bom naredil, kar se ti zdi dobro. Zate bom naredil, kar koli me boš prosil.« 39 Zatem so začeli prečkati Jordan in tudi kralj se je odpravil. Poljubil je Barzilája+ in mu zaželel vse dobro*, Barziláj pa se je vrnil domov. 40 Kralj je šel na drugo stran v Gilgál+ in z njim je bil tudi Kimhám. Poleg vseh Judovcev je kralja spremljala tudi polovica izraelskega ljudstva.+

41 Potem so ostali Izraelci prišli h kralju in ga vprašali: »Zakaj so te naši bratje Judovci skrivaj odpeljali? Zakaj so tebe, tvoje domače in vse tvoje može pripeljali čez Jordan?«+ 42 Vsi Judovci so jim odgovorili: »Ker je kralj naš sorodnik.+ Zakaj se jezite zaradi tega? Ali smo jedli na kraljeve stroške? Ali nam je kralj kaj podaril?«

43 Izraelci pa so jim rekli: »Nas je deset rodov, zato imamo desetkrat večjo pravico do kralja Davida kot vi. Zakaj ste bili torej tako zaničljivi do nas? Ali nam ne bi morali dati prednosti, da pripeljemo kralja nazaj?« Toda Judovci so v tej zadevi prevladali nad Izraelci*.