Job
6 Nato je Job odgovoril:
2 »Ko bi se le lahko moja žalost+ stehtala,
ko bi se le lahko dala na tehtnico skupaj z mojo nesrečo!
3 Zdaj je namreč težja od morskega peska.
Zato so bile moje besede nepremišljene.+
Bog me napada in ves sem prestrašen.
6 Ali lahko hrano, ki nima okusa, ješ brez soli?
Ali ima sluz navadnega sleza sploh kakšen okus?
7 Ničesar takega se nočem dotakniti.
Vse to je zame kot pokvarjena hrana.
8 O, da bi bila moja prošnja uslišana
in da bi Bog izpolnil to, kar si želim!
10 Celo to bi mi bilo v tolažbo,
poskakoval bi od veselja kljub hudim bolečinam,
ker nisem zavračal besed Svetega.+
11 Ali imam dovolj moči, da bi še čakal?+
Ali sploh lahko pričakujem kaj dobrega, da bi se mi še splačalo živeti?
12 Ali sem močan kakor skala?
Ali je moje telo iz bakra?
13 Ali si sploh lahko kako pomagam,
ko pa nimam ničesar več, na kar bi se lahko oprl?
15 Moji prijatelji* so zahrbtni+ kakor potok, ki teče samo pozimi,
kakor potoki, ki pozimi tečejo, poleti pa presahnejo.
16 Potoki so motni od ledu
in snega, ki se v njih topi.
17 Toda ob svojem času presahnejo in izginejo.
Ko začne pripekati, se posušijo.
18 Njihove struge zavijajo sem ter tja,
tečejo v puščavo in izginjajo.
20 Ko pridejo do njih, so razočarani.
Osramočeni so, ker so zaman upali, da bodo našli vodo.
21 Takšni ste tudi vi v mojih očeh.+
Vidite mojo grozno nesrečo in se bojite.+
22 Ali sem vam kdaj rekel, da mi morate kaj dati,
ali od vas zahteval, da mi darujete kaj od svojega bogastva?
24 Poučite me, pa bom molčal.+
Pomagajte mi razumeti, kaj napačnega sem naredil.
Toda kakšna je korist od vašega kritiziranja?+
28 Zato me zdaj poglejte v oči,
ne bom vam lagal v obraz.
29 Prosim, razmislite še enkrat – ne obtožujte me po krivem.
Razmislite še enkrat, saj je moja pravičnost še vedno nedotaknjena.
30 Ali mislite, da govorim to, kar ni prav?
Ali mislite, da ne vem, da je nekaj narobe?