Četrta Mojzesova knjiga

11 Ljudstvo pa se je začelo jezno pritoževati pred Jehovom. Ko je Jehova to slišal, se je močno razjezil. Jehova je proti njim poslal ogenj in ta jih je na obrobju tabora nekaj usmrtil. 2 Takrat je ljudstvo zavpilo k Mojzesu na pomoč; Mojzes je goreče molil k Jehovu+ in ogenj se je ugasnil. 3 Zato je bil tisti kraj poimenovan Tabêra*, ker je tam Jehova proti njim poslal ogenj.+

4 Mešana množica*,+ ki je bila med Izraelci, je začela gojiti sebične želje+ in tudi Izraelci so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti meso?+ 5 Kako prijetno se je spominjati rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, pa kumar, lubenic, pora, čebule in česna!+ 6 Zdaj pa nam pešajo moči. Ne vidimo nič drugega kot to mano.«+

7 Mana+ pa je bila kakor koriandrovo seme+ in podobna bdeliju*. 8 Ljudstvo jo je hodilo pobirat naokoli. Mleli so jo z ročnim mlinom ali pa jo trli v možnarju. Nato so jo kuhali v loncu ali pa iz nje pripravljali hlebce.+ Okus je imela po sladkem kruhu, umešanem z oljem. 9 Ko je ponoči na tabor padala rosa, je z njo padala tudi mana.+

10 Mojzes je slišal ljudstvo jokati – jokala je vsaka družina, vsakdo pri vhodu svojega šotora. Jehova se je zelo razjezil+ in tudi Mojzes je postal zelo slabe volje. 11 Nato je Jehovu rekel: »Zakaj mučiš mene, svojega služabnika? Zakaj mi nisi naklonjen in si mi naložil takšno breme – skrb za vse to ljudstvo?+ 12 Ali sem jaz spočel vse to ljudstvo? Ali sem jih jaz rodil, da mi praviš, naj jih v deželo, ki si jo s prisego obljubil njihovim praočetom,+ nesem v naročju, kot služabnik* nosi dojenčka? 13 Kje naj dobim meso, da ga dam vsemu temu ljudstvu? Kar naprej jokajo pred menoj in govorijo: ‚Daj nam jesti meso!‘ 14 Sam ne zmorem nositi vsega tega ljudstva. To je preveč zame.+ 15 Če boš takšen do mene, me, prosim, kar takoj ubij.+ Če pa sem si pridobil tvojo naklonjenost, ne pusti, da bi še trpel.«

16 Jehova je Mojzesu odgovoril: »Izmed izraelskih starešin mi izberi 70 moških, takih, za katere veš, da so sposobni starešine in nadzorniki ljudstva.+ Pripelji jih k shodnemu šotoru in naj se postavijo poleg tebe. 17 Spustil se bom dol+ in tam govoril s teboj.+ Vzel bom nekaj od svojega duha,+ ki je na tebi, in ga dal nanje. Oni ti bodo pomagali skrbeti za ljudstvo, tako da tega bremena ne boš več nosil sam.+ 18 Ljudstvu pa reci: ‚Posvetite se za jutri,+ ker boste jedli meso. Jokali ste namreč pred Jehovom in govorili: »Kdo nam bo dal jesti meso? Bolje nam je bilo v Egiptu.«+ Jehova vam bo zagotovo dal meso in jedli ga boste.+ 19 Ne boste ga jedli le en dan, ne 2 dni, ne 5 dni, ne 10 dni, ne 20 dni, 20 ampak cel mesec, dokler vam ne bo pri ušesih ven gledalo* in se vam zagnusilo,+ saj ste zavrgli Jehova, ki je sredi vas, ter jokali pred njim in govorili: »Zakaj smo vendar šli iz Egipta?«‘«+

21 Zatem je Mojzes rekel: »Ljudstvo, med katerim živim, šteje 600.000 moških*,+ ti pa praviš: ‚Dal jim bom meso in dovolj ga bo za cel mesec!‘ 22 Ali bi zadostovalo zanje, če bi se zaklala vsa drobnica in živina? Ali bi imeli dovolj, če bi se polovile vse ribe v morju?«

23 Nato je Jehova Mojzesu rekel: »Ali je kaj, česar jaz, Jehova, ne morem narediti?*+ Zdaj boš videl, ali se bo zgodilo to, kar sem rekel, ali ne.«

24 Mojzes je šel ven in povedal ljudstvu, kaj je rekel Jehova. Izmed starešin ljudstva je izbral 70 moških in jih postavil okrog šotora.+ 25 Takrat se je Jehova spustil dol v oblaku+ in govoril z njim.+ Vzel je nekaj od svojega duha,+ ki je bil na njem, in ga dal na vsakega od 70 starešin. In takoj ko je duh prišel nanje, so se začeli vesti kot preroki*.+ Toda pozneje se niso več vedli tako.

26 Dva moška pa sta ostala v taboru. Imenovala sta se Eldád in Medád. Duh je prišel tudi nanju, saj je bilo njuno ime med zapisanimi, vendar nista šla k šotoru. Tako sta se v taboru začela vesti kot preroka. 27 Neki mladenič je pritekel k Mojzesu in mu sporočil: »Eldád in Medád se v taboru vedeta kot preroka!« 28 Nato je Nunov sin Jozue,+ ki je bil od svoje mladosti Mojzesov pomočnik, rekel: »Moj gospod Mojzes, prepovej jima!«+ 29 Toda Mojzes mu je rekel: »Ali te skrbi, kaj bo to pomenilo za mene?* Naj te ne skrbi. Želim si, da bi bili vsi med Jehovovim ljudstvom preroki in da bi Jehova dal nanje svojega duha!« 30 Zatem se je Mojzes skupaj z izraelskimi starešinami vrnil v tabor.

31 Nato je Jehova poslal veter, da je z morja prinesel prepelice ter povzročil, da so popadale nad taborom in vse okrog njega,+ in sicer približno en dan hoje daleč na eno stran in en dan hoje na drugo stran. Prekrile so tla približno dva komolca* visoko. 32 Ljudstvo pa je bilo pokonci ves tisti dan, vso noč in še ves naslednji dan ter nabiralo prepelice. Nihče ni nabral manj od desetih homerov*. Ptice so razgrinjali* po taboru in vse okrog njega. 33 Medtem ko so še imeli meso med zobmi, še preden so ga pojedli, se je proti ljudstvu razvnela Jehovova jeza in Jehova je med ljudstvom povzročil zelo velik pomor.+

34 Zato so tisti kraj poimenovali Kibrót Taáva*,+ ker so tam pokopali ljudi, ki so sebično hlepeli po hrani.+ 35 Iz Kibrót Taáve se je ljudstvo odpravilo v Hazerót in tam ostalo.+