Zakaj je rasa postala takšen kamen spotike
ODKAR se piše zgodovina, vodita človeško razmišljanje besedici »oni« in »mi«, to pa med ljudmi ustvarja prepad. Tako so mnogi prepričani, da so edino oni normalni in da je prav vse, kar počnejo. Takšno pojmovanje znanstveniki imenujejo etnična zaverovanost, ta se pojavi, ko kdo misli, da edino njegov narod in navade nekaj veljajo.
Antični Grki denimo niso imeli dobrega mnenja o »barbarih«, kakor so imenovali vse Negrke. Besedo »barbar« so Grki ustvarili, ko so poslušali nerazumljive tuje jezike, razločili so le »bar-bar«. Egipčani pred njimi, in Rimljani za njimi, so se počutili ravno tako vzvišeni nad drugimi ljudmi.
Kitajci so svojo državo več stoletij imenovali Zhong Guo, kar pomeni Osrednje kraljestvo, prepričani so namreč bili, da je Kitajska središče sveta, če že ne kar vesolja. Ko so kasneje prišli k njim evropski rdečelični, zelenooki in rdečelasi misijonarji, so jim Kitajci pravili »tuji hudiči«. Podobno so se v Evropi in Severni Ameriki norčevali iz prvih prišlekov z Jutrovega, tudi zaupali jim niso, ker so bili poševnooki in so imeli drugačne navade.
Vendar v knjigi The Kinds of Mankind piše, da bi v zvezi s tem morali upoštevati pomembno dejstvo: »Ni težko verjeti, da je katera rasa vzvišena, nekaj povsem drugega pa je, to znanstveno dokazati.« Razmeroma nova so tudi dokazovanja, da je ena rasa višja od druge. Antropolog Ashley Montagu je zapisal, da »je pojmovanje o obstoju naravne oziroma biološke človeške rase, ki se od kakšne druge razlikuje umsko in telesno, prišlo na dan šele proti koncu osemnajstega stoletja«.
Zakaj pa je v osemnajstem in devetnajstem stoletju postalo vprašanje o rasni večvrednosti tako pomembno?
Trgovina s sužnji in rasa
Glavni razlog za to je bila donosnost trgovine s sužnji, ki je do tedaj dosegla svoj višek, v Evropo in obe Ameriki so nasilno preselili stotisoče Afričanov in jih prisilili v suženjstvo. Velikokrat so družine za vedno ločili; moške, ženske in otroke so poslali v različne kraje in nikoli več se niso videli. Kako so trgovci s sužnji in sužnjeposestniki, večinoma so se imeli za kristjane, lahko opravičevali takšno nečlovečnost?
Razširjali so mnenje, da so črni Afričani manjvredni. »Hitro sem opazil, da so vsi črnci in na splošno vse ostale človeške vrste po naravi manjvredni od belcev,« je v osemnajstem stoletju zapisal škotski filozof David Hume. Pravzaprav je Hume trdil, da ni »nihče med njimi [črnci] odkril kaj domiselnega, da nimajo umetnosti in ne znanosti«.
Seveda pa to ne drži. V World Book Encyclopedia (Svetovni enciklopediji) (izdani 1973) so zapisali: »V različnih delih Afrike so že pred stotinami let imeli visoko razvita črnska kraljestva. . . . Med letoma 1200 in 1600 n.š. je v Timbuktu v zahodni Afriki lepo uspevalo črnsko–arabsko vseučilišče, ki je bilo na dobrem glasu tudi v Španiji, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.« Kljub temu so ljudje, ki so imeli opraviti s trgovino s sužnji, hitro privzeli mnenje filozofov, denimo Humeovo, da so črnci rasa, ki je manj vredna od belcev, da so pravzaprav podčloveška vrsta.
Religija in rasa
Verski voditelji so znatno podprli rasistično mnenje trgovcev s sužnji. Že v 1450 letih je rimskokatoliški papeški odlok odobril podjarmljanje in zasužnjevanje »poganov« in »nevernikov«, da bi se morda njihove »duše« zveličalo za »Božje kraljestvo«. Ker so prvi evropski raziskovalci in trgovci s sužnji dobili cerkveni blagoslov, so kljub krutemu ravnanju z domorodci, imeli mirno vest.
»V tisoč sedemsto šestdesetih in še desetletja zatem so zasužnjevanje črncev odobravali katoliški, anglikanski, luteranski, presbiterijanski, in reformirani duhovniki ter teologi,« piše v knjigi Slavery and Human Progress (Suženjstvo in človeški napredek). »Nobena novodobna cerkev ali ločina ni spodbujala svojih članov, naj se odpovedo lastništvu ali vsaj trgovanju s črnimi sužnji.«
Nekatere cerkve so sicer govorile o svetovni krščanski bratovščini, vendar so tudi širile nauke, ki so zaostrovali rasne spore. V Encyclopaedia Judaica (Judovski enciklopediji) na primer piše, da »so šele po dolgotrajnem prizadevanju in teoloških razpravah dosegli priznanje Špancev, da so prvotne rase, ki so jih našli v Amerikah, ljudje z dušo«.
Samoumevno je bilo, da ni pomembno, kako se z domorodci fizično ravna, ko se jih sprevrača h krščanstvu, ker so tako »zveličevali« njihove duše. Glede črncev so mnogi verski voditelji trdili, da jih je Bog že tako ali tako preklel. To so skušali dokazati z napačno razlago Svetega pisma. Duhovniki, Robert Jamieson, Andrew R. Fausset in David Brown, so v svojem razlaganju Biblije izjavili: »Obsodba prekletstva nad Kanaanom [1. Mojzesova 9:25]: se je spolnila s propadom Kanaancev, s ponižanjem Egipta in z zasužnjevanjem Hamovih potomcev, Afričanov.« (Commentary, Critical and Explanatory, on the Whole Bible)
Nauk o prekletstvu prednika črncev enostavno ni biblijski. V resnici so črnci Kuševi potomci, ne Kanaanovi. V osemnajstem stoletju je John Woolman trdil, da se s tem, ko se zasužnjevanje črncev opravičuje z biblijskim prekletstvom, tem jemlje naravne pravice. Pravi tudi, da je to »preočitna hipoteza, da bi jo lahko upošteval katerikoli človek, ki res želi vladati po pametnih načelih«.
Kvaziznanost in rasa
Kvaziznanost je pravtako s svojim glasom skušala podpreti teorijo, da so črnci manjvredna rasa. V devetnajstem stoletju je francoski pisatelj Joseph de Gobineau v knjigi Essai sur l’inégalité des races humaines (Esej o neenakosti ras) napisal nekaj, po čemer so se zgledovala mnoga literarna dela. Gobineau je v svoji knjigi človeštvo razdelil na tri posamične rase, v vrstnem redu po pomembnosti: belo, rumeno in črno. Zatrjeval je, da so njihove edinstvene lastnosti zapisane v krvi in da bi zato vsako mešanje z medsebojnim poročanjem povzročilo zmanjševanje in izgubljanje večvrednih lastnosti.
Gobineau je trdil, da je nekoč živela rasa čistih belcev, visokih, svetlih las in modrih oči, imenoval jih je Arijci. Po njegovem so Arijci začetniki omike in sanskrta v Indiji, utrdili pa so tudi civilizacijo v antični Grčiji in Rimu. Vendar se je ta nekoč sijajna omika Arijcev zaradi poročanja z manjvrednimi domačini izgubila, z njo pa njihova izvirna ustvarjalna sposobnost in vrline. Gobineau zatrjuje, da so čistim Arijcem še najbliže severni Evropejci, Nordijci namreč, kasneje pa še Germani.
Gobineaujeve osnovne teze o deljenju človeštva na tri rase, o krvnem poreklu ter rasi Arijcev, sploh nimajo znanstvene podlage in so jih današnji znanstveniki popolnoma ovrgli. Vendar so se jih hitro oprijeli drugi. Eden takšnih je bil Anglež Houston Stewart Chamberlain, ki so ga Gobineaujeve teze tako navdušile, da se je preselil v Nemčijo in zagovarjal idejo, da se lahko edino po Nemcih ohrani čista arijska rasa. Razume se, da so Chamberlainovo pisanje v Nemčiji na veliko brali, posledice tega pa so bile grozljive.
Strašne posledice rasizma
Adolf Hitler je v svoji knjigi Mein Kampf (Moj boj) trdil, da so Nemci arijska višja rasa in zato določeni za vladarja svetu. Hitler je menil, da so takšni veličastni sreči na poti Židje, češ da namerno zavirajo nemško gospodarstvo. Zato so Žide in druge evropske manjšine začeli iztrebljati, to pa je bilo najmračnejše poglavje človeške zgodovine. Takšne so bile strahovite posledice rasističnih idej Gobineauja in Chamberlaina, pa tudi drugih.
Toda takšne strahote se niso dogajale le v Evropi. Čez lužo, v tako imenovanem Novem svetu, je podobna neutemeljena teza kriva, da je več generacij nedolžnih ljudi nezaslišano trpelo. Afriške sužnje so sicer v Združenih državah Amerike po državljanski vojni osvobodili, vendar so v mnogih zveznih državah ostali zakoni, ki so črnce, v primerjavi z drugimi državljani, prikrajšali za marsikatero prednost. Zakaj? Zato, ker je belo prebivalstvo menilo, da črnci niso intelektualno sposobni za opravljanje kakšne državne ali vladne službe.
Kako močno je bilo ukoreninjeno takšno mišljenje o rasah, kaže primer v zvezi z zakonom proti mešanju ras. Ta zakon je prepovedoval poroke med črnci in belci. Sodnik je paru, ki ga je obsodil, ker je prekršil ta zakon, dejal: »Vsemogočni Bog je ustvaril belo, črno, rumeno, malajsko in rdečo raso ter jih nastanil na različnih kontinentih: ker pa se ne gre vmešavati v njegovo razvrstitev ras po kontinentih, tudi ni razloga za takšne poroke.«
To se ni zgodilo v devetnajstem stoletju ali kje bogu za hrbtom, temveč je sodnik to izrekel 1958 leta, v mestu, kakšnih 100 kilometrov od glavnega mesta ZDA! Da, višje sodišče ZDA je vse zakone proti mešanim zakonom ovrglo šele 1967. leta.
Takšni diskriminacijski zakoni, mednje spadajo tisti o rasnem ločevanju v šolah, cerkvah in drugih javnih institucijah in diskriminacija pri zaposlovanju in nastanitvi, so krivi za državljanske nemire, demonstracije in nasilje, kar je v ZDA in v mnogih drugih krajih postalo že del vsakdanjosti. Tudi, če odmislimo, koliko življenj to vzame in koliko posesti se uniči, gre sramoto za bolečine, sovraštvo in osebna ponižanja ter trpljenje pripisati edino tako imenovani civilizirani družbi.
Rasizem je tako postal ena najbolj razdiralnih sil, ki tepejo človeško družbo. Vsekakor bi bilo prav, da vsi preiščemo svoje srce in se vprašamo: Ali odklanjam vsako misel na to, da je ena rasa več vredna od druge? Ali sem se poskušal znebiti sleherne misli o rasni večvrednosti?
Prav bi bilo, da se še povprašamo: Ali obstoja kakšno upanje, da se lahko za vedno odstrani današnje tako nebrzdane rasne predsodke in napetosti? Ali lahko ljudje različnih narodnosti, jezikov in navad živijo skupaj in složno?
[Slika na strani 7]
Mnogi belci so črnce imeli za podčloveško vrsto
[Vir slike]
Na posnetku: DESPOTISM—A Pictorial History of Tyranny
[Slika na strani 8]
Nacistična uničevalna taborišča so pokazala strašne posledice rasističnih tez
[Vir slike]
U.S. National Archives photo