Možje in žene — ali imajo v resnici vsak svoj pogovorni način

ZAMISLIMO si, kako se je Tone pridrsal v Janezovo pisarno, pod težo skrbi so se mu ramena kar povesila. Janez je prijatelja milo gledal in čakal, kaj mu bo povedal. »Ne vem, ali bom lahko uspešno zaključil to pogodbo,« je zastokal Tone. »Toliko nepričakovanih zaprek je in iz glavne pisarne res pritiskajo name.« »Tone, kaj te tako skrbi?« ga je Janez zaupljivo vprašal. »Saj veš, da si v tem poslu najboljši, to vedo tudi v upravi. Samo čas si vzemi. Ti misliš, da je to problem? Veš kaj, ravno prejšnji mesec . . .« Janez mu je obširno opisal smešne podrobnosti iz svojega spodrsljajčka, prijatelj pa je kmalu smeje in olajšan odšel iz pisarne. Janez je bil zadovoljen, ker mu je pomagal.

Zamislimo si še, da bi to Janez lahko isti popoldan, ko je prišel domov, povedal svoji ženi Poloni, ki je tudi bila razburjena. Pozdravil jo je še bolj prijazno kot ponavadi in čakal, da mu pove, kaj jo je vznemirilo. Po napetem, ledenem molku, je planila: »Ne zdržim več! Ta novi šef je tiran!« Janez ji je dejal, naj sede, jo objel in rekel: »Ljubica, ne vznemirjaj se. To je samo služba in šefi so pač takšni. Morala bi bila slišati mojega, kako je danes besnel. Če ne moreš več, boš pač nehala.«

»Sploh ti ni mar, kako se počutim!« je Polona ustrelila nazaj. »Nikoli me ne poslušaš! Ne morem nehati, saj ti premalo zaslužiš!« Stekla je v spalnico in se pošteno zjokala. Janez pa je prizadeto obstal pred zaprtimi vrati in se spraševal, kaj se dogaja. Zakaj se je na Janezove tolažilne besede odzvala ravno nasprotno?

Prepad med spoloma?

Nekateri razlike iz teh ilustracij pripisujejo preprostemu dejstvu: Tone je moški, Polona pa ženska. Jezikoslovci trdijo, da je velikokrat spol kriv za sporazumevalne težave v zakonu. Knjigi, kot sta You Just Don’t Understand (Ti me ne razumeš) in Men Are From Mars, Women Are From Venus (Moški so z Marsa, ženske pa z Venere) posredujeta teorijo, da moški in ženska, čeprav govorita isti jezik, izrazito različno komunicirata.

Ko je Jehova iz moškega ustvaril žensko, je nedvomno ni ustvaril le v malenkostno drugačni izvedbi. Moški in ženska sta ustvarjena kot natančna in premišljena dopolnitev drug drugega, telesno, čustveno, mentalno in duhovno. Poleg teh prirojenih razlik, značaj posameznika oblikujejo še vzgoja in življenje samo, oblikujejo pa ga še kultura, okolje ter družbeno mnenje o tem, kaj je moško in kaj žensko. Zaradi takšnih vplivov se morda postavi določene vzorce o moškem oziroma ženskem načinu komuniciranja. Toda težko opredeljivi »značilni moški« in »značilne ženske« obstojajo najbrž samo na straneh psiholoških knjig.

Ženske so znane po rahločutnosti, toda tudi mnogi moški z ljudmi ravnajo čudovito obzirno. Moškim se pripisuje bolj logično razmišljanje, vendar ženske velikokrat ostroumno in analitično razumejo stvari. Medtem ko je kakšno značilnost težko pripisati izključno moškemu oziroma izključno ženski, pa nekaj drži: Če vemo, kako na stvari gleda drugi, lahko to pomeni miroljubno sobivanje namesto odkrite vojne, še posebej v zakonu.

Izziv vsakodnevne komunikacije med moškim in žensko je strašen. Veliko uvidevnih soprogov je morda ugotovilo, da je lahko navidez preprosto vprašanje, denimo: »Kako ti je všeč moja nova pričeska?«, zelo nevarno. Mnoge oprezne soproge so prenehale ponavljati vprašanja, kot: »Zakaj pa nisi vprašal za pot?«, če se je zgodilo, da so možje na poti zašli. Ljubeči zakonec se bo, namesto da podcenjuje dozdevno čudaštvo zakonca in trmasto vztraja pri izgovoru, da je sam »pač takšen«, potrudil in ugotovil, kaj je pod površjem. To ni hladno, skrbno preučevanje komunikacijskega načina drugega, ampak prijazen vpogled v njegovo srce in misli.

Vsak posameznik je edinstven in takšna je tudi zveza dveh v zakonu. Primerno soglasje misli in src ne pride samo od sebe, temveč se je zaradi naše nepopolne človeške narave za to treba kar dobro potruditi. Tako zlahka si je denimo domišljati, da drugi gledajo na stvari enako kakor mi. Velikokrat poskrbimo za potrebe drugih tako, kakor bi radi, da se poskrbi za naše. Morda se trudimo ravnati po zlatem pravilu: »Vse torej, kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim.« (Matevž 7:12) Vendar Jezus s tem ni mislil, da bi moralo tisto, kar želite vi, biti dovolj dobro za druge. Seveda, od drugih boste želeli to, kar vi potrebujete ali hočete. Zato bi drugim morali dati, kar oni potrebujejo. Še posebej bistveno je to v zakonu, kjer sta se oba s slovesno obljubo zavezala, da bosta zadostila potrebe svojega tovariša, kolikor bo to le mogoče.

Polona in Janez sta si to svečano obljubila. Njun zakon je dve leti bil srečen. Vendar celo tedaj, ko zakonca mislita, da se resnično dobro poznata, včasih nastale razmere odkrijejo zevajoč komunikacijski prepad, ki pa ga samo dobri nameni še ne premostijo. »Kdor je modrega srca, govori pametno,« povedo Pregovori 16:23. Da, ključno je vedeti, kako komunicira drugi. Poglejmo, kaj vse je to omogočilo Poloni in Janezu.

Soprogov pogled

Janez se giblje v tekmovalnem svetu, kjer si mora vsak moški v družbeni ureditvi pridobiti svoje mesto, pa naj bo to v dani situaciji podrejeno ali nadrejeno. S komunikacijo si bo utrdil položaj, pristojnost in strokovno znanje oziroma veljavnost. Njegova neodvisnost je zanj dragocena. Če torej kdo Janezu kaj oblastno zapove, se mu to upira. Zahrbtno sporočilo: »Ne opravljaš svojega dela,« ga dela upornega celo tedaj, če je zahteva logična.

Janez se v bistvu pogovarja zato, da izmenja informacije. Rad govori o dejstvih, zamislih in o novostih, ki jih pozna.

Kadar Janez posluša, sogovornika malokdaj prekine, pa tudi ne s kakšnim »a, ja«, ker informacije kar vsrkava. Če pa se s čim ne strinja, potem ne okleva to reči, še posebej prijatelju. To kaže, da ga zanima, kar mu prijatelj govori in da razmišlja o vseh možnostih.

Če ima Janez kakšen problem, ga želi sam rešiti. Zato se morda vsem in vsemu umakne. Ali pa se morebiti želi samo izpreči, da bi za nekaj časa pozabil na svojo dilemo. O tem govori samo, kadar želi nasvet.

Kadar pride k Janezu kdo s problemom, kakor na primer Tone, ve, da mu mora pomagati in poskrbi, da se prijatelj ne bi počutil nesposobnega. Ponavadi poleg nasveta pove še kakšne svoje težave, da prijatelj ne bi mislil, da jih ima samo on.

Janez s prijatelji rad sodeluje. Prijateljstvo zanj pomeni skupno delo.

Za Janeza pomeni dom kraj, kamor pobegne iz arene, kraj, kjer se mu ni treba dokazovati z govorjenjem, kjer se ga sprejme, se mu zaupa, kjer ga ljubijo in cenijo. Vseeno pa Janez kdaj pa kdaj potrebuje samoto. To morda nima nič opraviti s Polono ali z njenim početjem. Enostavno mora biti nekaj časa sam. Janez ženi težko govori o svojih strahovih, negotovosti ali prizadetosti. Noče, da bi jo skrbelo. On mora zanjo skrbeti in jo varovati, mora čutiti, da mu Polona zaupa. Janez sicer potrebuje podporo, vendar ne želi pomilovanja. Počutil bi se nesposobnega in neuporabnega.

Soprogin pogled

Polona se v družabnih stikih čuti kot individualna oseba. To se ji zdi pomembno za vzpostavljanje in utrjevanje vezi v teh odnosih. Pogovor je pomembno sredstvo za ustvarjanje in utrjevanje zaupnosti.

Polona jemlje odvisnost kot nekaj naravnega. Kadar jo Janez prej, preden kaj odloči, povpraša za mnenje, se čuti ljubljeno, čeprav želi, da on vodi. Kadar mora kaj odločiti, se rada o tem posvetuje s soprogom, pa ne zato, da bi ji povedal, kaj naj naredi, ampak kar tako, zaradi zaupanja in ker se zanese nanj.

Polona zelo težko naravnost pove, da kaj potrebuje. Noče sitnariti, da Janez ne bi mislil, da je nesrečna. Raje čaka, da bo sam opazil ali pa mu nekako namigne.

Polona se, kadar se pogovarja, zanima za neznatne podrobnosti in veliko sprašuje. Takšna je po naravi, rahločutno se zanima za ljudi in odnose z njimi.

Kadar pa Polona koga posluša, vzklika in prikimava ter sprašuje, tako pokaže, da sogovornika ali sogovornico posluša in da jo zanima, kaj ji ima povedati.

Zelo se trudi, da bi intuitivno spoznala, kaj ljudje potrebujejo. Ponuditi pomoč, ne da te zanjo prosijo, je čudovit način izkazovanja ljubezni. Še posebej pa želi pomagati soprogu, da bi uspel in se izpopolnil.

Kadar ima Polona kakšno težavo, jo ta utegne povsem potreti. Tedaj potrebuje pogovor; ne toliko zaradi iskanja rešitve, ampak da izpove občutje. Mora vedeti, da jo nekdo razume in ga to skrbi. Kadar je čustveno razburjena, govori z zanosom in dramatično. Ko pravi: »Ti me nikoli ne poslušaš,« ne misli čisto tako.

Polonin prijatelj v otroštvu ni bil tisti, s katerim bi skupaj kaj počela, temveč tisti, s katerim sta se o vsem pogovarjala. Zato sedaj kot poročena, ko še zdaleč ni zainteresirana za zunanje dejavnosti, še bolj želi poslušalca, ki se vživi v njena čustva, da bi jih lahko z njim delila.

Dom je kraj, kjer Polona lahko govori, pa se je zato ne obsoja. Janezu brez oklevanja odkrije svoje strahove in težave. Če potrebuje pomoč, je to ni sram priznati, ker verjame, da je mož zato tukaj, in da je tudi dovolj pozoren, da jo posluša.

Polona se v zakonu običajno čuti ljubljeno in varno. Toda kdaj pa kdaj se zaradi nejasnega vzroka počuti negotovo in neljubljeno, zato nujno potrebuje ponovno zagotovilo in družbo.

Da, Janez in Polona sta zelo različna, se pa dopolnjujeta. Zaradi te njune različnosti se lahko poglobijo nesporazumi, morda celo kadar imata oba najboljše namene biti ljubeča in zaščitniška. Če bi lahko slišali, kaj o omenjenih okoliščinah menita vsak zase, kaj bi nam to povedalo?

Kaj vidita, vsak s svojimi očmi

»Tisti trenutek, ko stopim skozi vrata, lahko vidim, da je Polona vznemirjena,« bo rekel Janez. »Domnevam, da mi bo povedala, ko bo sama hotela. Težava ni videti velika. Mislim, da se bo bolje počutila, če ji pomagam uvideti, da se ji ni treba vzemirjati in da je lahko najti rešitev. Res me boli, ko mi zatem, ko ji prisluhnem, reče: ,Ti me nikoli ne poslušaš!‘ Zdi se mi, da me krivi za vse svoje razočaranje!«

»Dan je bil velika katastrofa,« bo razložila Polona. »Vem, da za to ni kriv Janez. Toda, ko je prišel domov dobre volje, se mi je zdelo, da mu ni mar, zakaj sem razburjena. Zakaj me ni vprašal, kaj je narobe? Ko pa sem mu omenila problem, mi je pravzaprav odgovoril, da sem neumna, ker je vse skupaj nepomembno. Namesto, da bi mi rekel, da razume, kako se počutim, je kakor kakšen serviser povedal, kako se da zadevo urediti. Nisem potrebovala rešitve, temveč sočustvovanje!«

Janez in Polona pa se imata, kljub takšnim občasnim razdorom, zelo rada. Kaj jima bo, če bosta to vedela, pomagalo neovirano izražati ljubezen?

Pogled skozi oči drugega

Janezu se je zdelo, da bi bilo vsiljivo, če bi Polono vprašal, kaj je narobe, zato je samodejno ravnal tako, kakor bi želel, da z njim ravnajo drugi. Počakal je, da je sama povedala, kako in kaj. Tedaj pa se je razburila, pa ne samo zaradi problema, ampak ker je bilo videti, da Janez ni opazil, kako zelo potrebuje oporo. Njegov molk ni vzela za spoštljivo in blago potezo, temveč kot brezbrižnost. Ko je Polona nazadnje spregovorila, jo je Janez neprekinjeno poslušal. Vendar se ji je zdelo, da sploh ni zaznal njenih občutkov. Nato pa je, ne da bi se vživel v njeno počutje, ponudil rešitev. To ji je govorilo: ,Čustveno si nesposobna; premočno se odzoveš. Poglej, kako lahko se takle problemček razreši.‘

Kako drugače bi se zadeva zasukala, če bi lahko oba videla stvari skozi oči drugega! Verjetno bi se zgodilo takole:

Ko pride Janez domov, vidi, da je Polona razburjena. Blago jo vpraša: »Draga, kaj je narobe?« Vlijejo se solze in besede se kar izlivajo. Polona ne pravi: »Za vse si ti kriv!« pa tudi ne namiguje, da se ni dovolj potrudil. Stisne jo k sebi in pozorno posluša. Ko mu pove vse, ji reče: »Žal mi je, da si slabe volje. Lahko razumem, zakaj si tako vznemirjena.« Polona pa odgovori: »Hvala, ker si me poslušal, veliko bolje se počutim, ko vem, da me razumeš.«

Na žalost pa mnogi pari, namesto da bi odpravili nesoglasja, raje enostavno z razvezo končajo svoj zakon. Pomanjkljiva komunikacija je zlo, ki opustoši mnogo domov. Prerekanja, ki izbruhnejo, zamajejo same temelje zakona. Kako pride do tega? Naslednji članek govori o tem ter kako se tega ogniti.