Biblijsko gledišče
Ali se od krščanskih strežnikov zahteva celibat?
CELIBAT dobesedno pomeni neporočenost. Toda po The New Encyclopædia Britannica izraz »ponavadi uporabljajo v zvezi s položajem, ki ga ima neporočeni religiozni veljak, strokovnjak oziroma častilec«. Izraz »celibat« je prihranjen za »tiste, ki se ne poročijo zaradi svete zaobljube oziroma samoodpovedi ali prepričanja, da je to za koga, zaradi njegovega religioznega statusa ali religiozne gorečnosti, bolj zaželjeno«.
V preteklosti so določene prominentnejše religije od svojih strežnikov začele zahtevati celibat. Vendar pa je katolicizem z njim zaznamovan bolj kot katera koli druga religija tako imenovanega krščanstva. Danes si mnenja glede katoliškega celibata precej nasprotujejo. V The Wilson Quarterly je pisalo, da so »podrobne raziskave v zadnjih desetletjih pokazale, da je obvezen celibat, ki ga zahtevajo od katoliških duhovnikov že vse od 12. stoletja, korenina cerkvenih problemov pri pridobivanju novih in zadrževanju starih duhovnikov«. Po besedah sociologa Richarda A. Schoenherrja »vsa tehtna zgodovinska dejstva in družbene spremembe nasprotujejo temu, da bi bili pripadniki katoliškega duhovništva samo neporočeni moški«. Kakšno pa je biblijsko gledišče o celibatu?
Zakonska zveza ali samskost?
V vsej zgodovini je bilo v različnih religijah nešteto gorečih moških in žensk, ki so izbrali celibat. Zakaj? Marsikdaj zato, ker so verjeli, da je to, kar je meseno oziroma gmotno, »seme zla«. Iz tega se je razvila filozofija, da je popolna spolna zdržnost edina možna pot do duhovne čistosti. To pa ni biblijsko gledišče. Po Bibliji je zakonska zveza čisto in sveto Božje darilo. V pripovedi iz Prve Mojzesove knjige o ustvaritvi je zakonska zveza jasno opisana kot ‚dobra‘ v Božjih očeh in očitno ni prepreka za duhovno čist odnos z Bogom. (1. Mojzesova 1:26–28, 31; 2:18, 22–24; glej tudi Pregovori 5:15–19.)
Apostol Peter in drugi potrjeni Božji služabniki, ki so imeli v zgodnji krščanski občini pomemben položaj, so bili poročeni. (Matevž 8:14; Dejanja 18:2; 21:8, 9; 1. Korinčanom 9:5) To je jasno razvidno iz navodil, ki jih je apostol Pavel dal Timoteju glede imenovanja občinskih nadzornikov oziroma ‚škofov‘, ko mu je pisal: »Škof torej treba, da je brez oponosa, ene žene mož.« (Poudarili mi; 1. Timoteju 3:2.) Bodite pozorni, Pavel nikjer ne omenja, da za ‚škofa‘ poroka ni primerna. Pokazal je preprosto to, da »škof« ne bi smel biti poligamist. Če se poroči, bi moral imeti le eno ženo. Dejansko McClintockova in Strongova Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature na koncu sklene: »Nobenega odlomka iz N[ove] Z[aveze] se ne da razlagati kot prepoved, po kateri se duhovništvo pod evangelijsko uredbo ne bi smelo poročati.«
Biblija zakonsko zvezo zelo ceni, hkrati pa nikjer ne prepoveduje samskosti, če jo posameznik sam izbere. Biblija jo nekaterim celo priporoča. (1. Korinčanom 7:7, 8) Jezus Kristus je dejal, da nekateri moški in ženske namenoma izberejo samskost. (Matevž 19:12) Zakaj? Ne zato, ker bi bila z zakonsko zvezo neločljivo povezana nekakšna nečistost, ki bi jih ovirala pri duhovnem razvoju. To pot izberejo preprosto zato, da se osredotočijo na izvrševanje Božje volje v času, ki so ga prepoznali kot nujnega.
Kako je prišlo do obveznega celibata
V stoletjih za tem, ko je bil na zemlji Kristus, pa se je marsikaj spremenilo. V prvih treh stoletjih našega štetja »so bili med strežniki tako poročeni kakor neporočeni«, pojasnjuje David Rice, dominikanec, ki je zapustil duhovništvo, ker se je poročil. Kasneje pa je, po besedah nekega verskega pisca, na deklarirane kristjane začela vplivati »zmes grških in biblijskih zamisli«. Rezultat je bil popačen pogled na spolnost in poroko.
Nekateri so si seveda še vedno prizadevali za samskostjo, »da bi dosegli popolno svobodo in [se] posvetili delu za Božje kraljestvo«. Druge pa so k temu spodbujale poganske filozofije, ki so jih pač vsrkavali. The New Encyclopædia Britannica pravi: »Prepričanje, da je spolno občevanje skrunilno in nezdružljivo s svetostjo, je postalo [v cerkvi deklariranih kristjanov] prevladujoča motivacija za celibat.«
Rice še pravi, da je cerkev v četrtem stoletju »poročenemu duhovniku prepovedovala spolno občevati na večer pred obhajilom«. Ko pa je vpeljala dnevno obhajilo, je to pomenilo, da so se morali duhovniki stalno vzdrževati spolnega občevanja. Sčasoma se niso smeli niti poročati. Tako je celibat postal obvezen za vsakogar, kdor je želel postati duhovnik.
Apostol Pavel je svaril prav pred takšnim razvojem dogodkov. Napisal je: »Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov. Ti bodo branili ženitev.« (1. Timoteju 4:1, 3, SSP)
»Modrost je bila opravičena po svojih delih,« je dejal Jezus Kristus. (Matevž 11:19, SSP) Kako neumno je odstopati od Božjih meril, kažejo dela oziroma posledice takih del. Avtor David Rice se je o obveznem celibatu pogovarjal z mnogimi duhovniki po svetu. Nekateri so mu dejali: »Ostani duhovnik in delaj dobro, kolikor lahko, obenem pa diskretno izkoristi pripravljenost vdanih občudovalk, da bi občevale s tabo.«
Rice je navedel Matevžev evangelij 7:20, ko je rekel: » ‚Po njih sadovih jih spoznate,‘ je dejal Jezus.« Nato pa je spregovoril o tragičnih posledicah vsiljenega celibata: »Sadovi obveznega celibata so tisti tisoči moških, ki živijo dvojno življenje, tisočere ženske z uničenim življenjem in na tisoče otrok, ki jih njihovi posvečeni očetje ne priznavajo, da ne govorimo o čustveno prizadetih duhovnikih.«
Časten zakon je Božji blagoslov. Izkazalo se je torej, da ja vsiljeni celibat duhovno škodljiv. Samskost po svobodni izbiri pa se je po drugi strani, čeprav ni bistvena za svetost oziroma rešitev, izkazala za nagrajujoč in duhovno zadovoljujoč način življenja nekaterih. (Matevž 19:12, NW)
[Navedba vira slike na strani 16]
Life