Kemične snovi – prijatelj in sovražnik?

V ŽIVLJENJU se velikokrat odločamo na podlagi tehtanja prednosti in slabosti neke stvari. Mnogi na primer kupijo avto zaradi udobja, ki ga omogoča. Vendar pa morajo to udobje pretehtati glede na stroške, ki jih prinaša lastništvo avta (zavarovanje, registracija, amortizacija), pa tudi njegovo vzdrževanje. Razmisliti morajo tudi o nevarnosti poškodb in smrti zaradi nesreč. In zelo podobno je pri umetnih kemičnih snoveh – njihove prednosti je treba pretehtati glede na njihove slabosti. Za zgled vzemimo kemično snov MTBE (metil terciaren butileter), dodatek h gorivu, ki poveča izgorevanje in zmanjša emisije vozila.

Deloma zaradi MTBE je zrak v mnogih mestih v Združenih državah sedaj tako čist, kot že leta ni bil. Toda čistejši zrak »ima svojo ceno«, poroča New Scientist. MTBE je namreč potencialni karcinogen, uhaja pa iz tisočev podzemeljskih skladišč bencina in pogosto onesnažuje podtalnico. Zaradi tega si morajo sedaj v nekem mestu kar 82 odstotkov vode, ki jo potrebujejo, priskrbeti iz zunanjih virov. To jih letno stane 3,5 milijona USD! New Scientist pravi, da ta katastrofa »lahko postane ena od najhujših kriz onesnaževanja podtalnice v ZDA, traja pa lahko leta«.

Nekatere kemične snovi zelo škodujejo okolju in zdravju, zato jih prepovejo in vzamejo s tržišča. ,Toda zakaj sploh pride do tega,‘ se morda sprašujete. ,Ali niso vse nove kemične snovi skrbno testirane, da ugotovijo, koliko so strupene, še preden jih dajo v uporabo?‘

Težave pri ugotavljanju strupenosti

Ugotavljanje strupenosti kemičnih snovi je pravzaprav mešanica znanosti in ugibanja. »Ocenjevalci tveganja ne vedo, kje potegniti ostro mejo med ,varno‘ in ,nevarno‘ izpostavljenostjo neki kemični snovi,« pravi Joseph V. Rodricks v svoji knjigi Calculated Risks. To velja celo za zdravila, od katerih so mnoga sintetična. »Tudi najskrbnejše testiranje,« pravi The World Book Encyclopedia, »ne more vedno odkriti, ali je mogoče, da bo neko zdravilo imelo nepričakovan, škodljiv učinek.«

Laboratoriji imajo določene omejitve. V njih denimo ne morejo popolnoma posnemati tega, kako bi se neka kemična snov vedla v raznolikem in kompleksnem zunanjem svetu. V svetu zunaj laboratorija je namreč za stotine, celo tisoče različnih umetnih kemičnih snovi, od katerih lahko mnoge učinkujejo vzajemno, pa tudi z živimi stvarmi. Nekatere od njih so same neškodljive, toda če se združijo (najsibo zunaj ali znotraj našega telesa), lahko tvorijo nove, strupene spojine. Določene kemične snovi postanejo strupene, celo karcinogene, šele potem, ko jih telo presnovi.

Kako ocenjevalci tveganja glede na vse te izzive skušajo določiti varnost neke kemične snovi? Standardna metoda je ta, da dajo laboratorijski živali odmerjeno dozo neke kemične snovi, nato pa skušajo po rezultatih ugotoviti, kako bi ta kemična snov učinkovala na človeka. Pa je ta metoda vedno zanesljiva?

Ali so poskusi na živalih zanesljivi?

Pri poskusih na živalih se poleg etičnih vprašanj glede krutosti do živali pojavljajo še druga. Tako se na primer različne živali pogosto na kemične snovi odzivajo povsem različno. Majhen odmerek zelo strupenega dioksina ubije samico morskega prašička, hrčka pa ubije šele 5000-krat večji odmerek! Celo zelo sorodne vrste, kot so podgane in miši, se na mnoge kemične snovi odzivajo različno.

Če torej odziv ene živalske vrste ne more zagotovo pokazati, kako se bo odzvala kakšna druga vrsta, koliko prepričani so potem lahko raziskovalci, da bo določena kemična snov varna za človeka? Dejstvo je, da ne morejo biti zares prepričani.

Kemiki imajo brez dvoma težko nalogo. Morajo ustreči ljudem, ki si želijo njihovih stvaritev, ugoditi tistim, ki skrbijo za dobro živali, pa tudi pomiriti svojo lastno vest, da so njihovi proizvodi varni. Zaradi vsega tega sedaj v nekaterih laboratorijih preskušajo kemične snovi na gojenih kulturah človeških celic. Čas pa bo pokazal, ali se s to metodo da zagotoviti varnost.

Ko laboratorijski poskusi ne uspejo

Pesticid DDT, ki ga je v okolju še vedno zelo veliko, je primer kemične snovi, ki so jo, ko so jo prvič dali v uporabo, napačno razglasili za varno. Znanstveniki so kasneje spoznali, da DDT dolgo ostaja v organizmih; podobno je še z nekaterimi drugimi potencialno strupenimi snovmi. Kakšne so tragične posledice tega? Prehranjevalna veriga, ki jo sestavlja milijone drobcenih bitij, nato ribe in na koncu ptiči, medvedi, vidre in tako naprej, postaja živ lijak, pri katerem se strupi koncentrirajo v končnih porabnikih. V nekem primeru populacija ponirkov, vrsta vodnega ptiča, več kot deset let ni mogla izvaliti niti enega samega mladiča!

Ti biološki lijaki so tako učinkoviti, da se nekatere kemične snovi, ki jih je v vodi komaj zaznati, v končnih porabnikih nakopičijo v osupljivo velikih količinah. Dober primer tega so beli kiti v Reki sv. Lovrenca v Severni Ameriki. V teh kitih je toliko strupov, da jih morajo, ko poginejo, obravnavati kot nevaren odpadek!

Ugotovili so, da so v mnogih živalih določene kemične snovi, ki se pretvarjajo za hormone. In šele pred kratkim so znanstveniki začeli odkrivati zahrbtne strupene učinke, ki jih lahko imajo te kemične snovi.

Kemične snovi, ki posnemajo hormone

Hormoni so pomembni kemični sli v telesu. Potujejo po našem krvnem obtoku v druge dele telesa, kjer spodbujajo ali zavirajo določeno delovanje, na primer telesno rast ali razmnoževalne cikle. V nedavnem biltenu Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je zanimivo pisalo, da »hitro rastoče število znanstvenih dokazov« kaže, da določene umetne kemične snovi, ko pridejo v telo, motijo hormone, tako da jih na škodljiv način posnemajo ali pa ovirajo njihovo delovanje.

Med te kemične snovi med drugim sodijo PCB-jia, dioksini, furani in nekateri pesticidi, tudi ostanki DDT. Te kemične snovi imenujejo endokrini podiralci, saj lahko podrejo normalno delovanje telesnega endokrinega sistema, vira hormonov.

En tak hormon, ki ga te kemične snovi posnemajo, je ženski spolni hormon estrogen. Raziskava, objavljena v zdravstvenem časopisu Pediatrics, namiguje, da bi lahko bila vse večja razširjenost zgodnje pubertete med dekleti povezana z lasnimi izdelki, ki vsebujejo estrogen, pa tudi s kemičnimi snovmi iz okolja, ki posnemajo estrogen.

Če je moški predstavnik neke vrste v kritičnem času svojega razvoja izpostavljen določenim kemičnim snovem, ima to lahko škodljive posledice. »Poskusi kažejo,« pravi poročilo v reviji Discover, »da lahko delovanje PCB-jev ob točno določenem času v razvoju želv in aligatorjev spremeni moške predstavnike teh vrst v ženske predstavnike oziroma v ,medspolne‘ osebke.«

Poleg tega kemične strupene snovi slabijo imunski sistem, tako da so živali bolj dovzetne za virusne infekcije. In res je videti, da se te širijo bolj in hitreje kakor kdaj prej, še zlasti med živalmi visoko na prehranjevalni verigi, na primer med delfini in morskimi ptiči.

Pri ljudeh pa kemične snovi, ki posnemajo hormone, najbolj škodijo otrokom. V Japonski so pred nekaj leti otroci, ki so se rodili ženskam, katere so uživale riževo olje, okuženo s PCB-ji, »trpeli zaradi kasnejšega telesnega in duševnega razvoja, imeli so vedenjske motnje (tudi hipoaktivnost in hiperaktivnost), nenormalno majhne penise in za pet točk manjši IQ od povprečnega«, poroča revija Discover. Testi na otrocih, ki so bili izpostavljeni veliki količini PCB-jev v Nizozemski in Severni Ameriki, so odkrili podobne škodljive učinke na telesni in duševni razvoj.

S temi kemičnimi snovmi, poroča SZO, utegne biti povezano tudi naraščanje »hormonsko pogojenega« raka med moškimi in ženskami, na primer raka na dojki, modih in prostati. Poleg tega imajo v številnih deželah moški vse manj semena, in vse slabše kakovosti, kar utegne biti prav tako povezano s povečano uporabo kemičnih snovi. V nekaterih deželah imajo moški v povprečju sedaj skoraj za pol manj semena kakor pred 50 leti!

V prejšnjem članku smo navedli zdravnico, ki je dejala, da smo ,eksperimentalna generacija‘. Videti je, da ima prav. Res je sicer, da so nam mnoge kemične stvaritve koristile, toda druge nam niso. Zato ravnamo modro, če se po nepotrebnem ne izpostavljamo kemičnim snovem, ki nam lahko škodujejo. Presenetljivo je, da lahko mnogo teh najdemo v našem domu. V naslednjem članku bomo obravnavali, kaj lahko storimo za zaščito pred potencialno nevarnimi kemičnimi snovmi.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 7]

Ti kiti so tako strupeni, da jih, potem ko poginejo, obravnavajo kot nevaren odpadek

[Vir slike]

©George Holton, The National Audubon Society Collection/PR