Rusi cenijo svobodo čaščenja

OD RAZPADA SOVJETSKE ZVEZE LETA 1991 IMAJO TAMKAJŠNJI PREBIVALCI VEČJO SVOBODO OBOŽEVANJA. TO SVOBODO CENIJO TUDI TISTI, KI SO SE PRESELILI V DRUGE DRŽAVE.

SVOBODA javnega zbiranja k čaščenju Boga je mnogim, ki živijo na področju nekdanje Sovjetske zveze, v neprecenljivo veselje, za katero so bili prikrajšani mnogo desetletij.

Po boljševiški revoluciji leta 1917 je v Rusiji postalo nevarno brati Biblijo, tistih nekaj ljudi pa, ki je to delalo, je s tem tvegalo svobodo. Takšna izjema so bili Jehovove priče. V reviji Newsweek, 16. april 1956, torej pred skoraj 44 leti, je bila na primer zapisana naslednja izjava mladeniča iz Vzhodne Nemčije: »Biblije ne bere nihče razen Jehovovih prič.« Slednje pa so zato, ker so se shajali k preučevanju Biblije in ker so oznanjevali biblijsko sporočilo, pošiljali v zapore in delovna taborišča. Vendar, kot pokaže priloženi okvir, so se Priče povsod, kamor koli so odšli, osredinjali na svoje na Bibliji temelječe upanje.

Ko je leta 1991 Sovjetska zveza začela razpadati, so tamkajšnji Priče imeli sedem zborovanj s programom biblijskega pouka. Tja je prišlo skupaj 74.252 ljudi. Leta 1993, po samo dveh letih, so v štirih od petnajstih nekdanjih republik Sovjetske zveze imeli osem zborovanj, ki se jih je udeležilo 112.326 ljudi.a Mnogi od teh tisočev so veliko let preživeli po sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih. Ti zvesti kristjani so bili močno hvaležni za to, da so lahko sedaj brez ovir svobodno častili Boga.

Od 1993. leta ljudje iz nekdanjih sovjetskih republik vsako leto cenijo prednost, da se lahko svobodno shajajo na krščanskih zborih v domovini. Lani se je denimo 282.333 Jehovovih prič s prijatelji veselilo skupnega čaščenja na 80 območnih zborovanjih »Božja preroška beseda«, ki so bila v nekdanjih sovjetskih republikah. Na njih se je krstilo 13.452 Prič.

Morda je tudi presenetljivo, da so bila lani zborovanja v ruščini še po drugih deželah sveta. V državah zunaj nekdanje Sovjetske zveze je na štiri takšna zborovanja prišlo skupaj 6336 ljudi! Kje pa so bila ta zborovanja? In zakaj se tako veliko rusko govorečih ljudi močno zanima za Biblijo? Razmislimo najprej na kratko o tem drugem vprašanju.

Zavedajo se duhovnih potreb

Rusija ima bogato versko zgodovino. Njene obilno okrašene stolnice, ki so jih zgradili pred več stoletji, so med najbolj znamenitimi v krščanstvu. Vendar podobno kot Rimskokatoliška cerkev je tudi Ruska pravoslavna cerkev ljudem onemogočala poznavanje Biblije.

»Biblija,« pojasnjuje pred kratkim izdana knjiga The Russian Tragedy​—The Burden of History, »ni bila nikoli najpomembnejša v ruskem pravoslavju.« Zaradi tega je po besedah ruskega verskega izvedenca Sergeja Ivanenka »pomanjkljivo poznavanje Biblije med pravoslavnimi verniki pripeljalo do tega, da so mnogi župljani pravoslavnih cerkva dovzetnejši za vpliv praznoverja, okultizma in magije kakor neverniki«.

Podobno je opazil tudi slavni ruski pisatelj Tolstoj. Pisal je: »Prepričal sem se, da je doktrina [Ruske pravoslavne] cerkve v teoriji spretna in škodljiva prevara, v praksi pa zbirka najhujšega praznoverja in magije, ki povsem zakriva celoten pomen krščanskega nauka.«

Takšne razmere so bile ugodne za vzpon sovjetskega komunizma z njegovo ateistično propagando in dobro znanim rekom: »Religija je opij za ljudstvo.« Vendar je kmalu tudi sam komunizem postal oblika religije, pogosto imenovane kar rdeča vera. Toda ta rdeča vera ni obstala. Ko je 1991. leta sovjetska država razpadla, so bili milijoni zbegani in se vpraševali, kam naj se obrnejo. Ob spodbudi Jehovovih prič je več tisoč Rusov pričelo iskati odgovore v Bibliji.

Rusi so se zaradi dobrega izobraževalnega sistema uvrstili med najbolj pismene ljudi na svetu. Mnogi tako niso le pričeli brati Biblije, temveč so tudi vzljubili njene nauke. Obenem pa se je še posebej v zadnjem desetletju 20. stoletja na stotine tisočev ljudi iz nekdanje Sovjetske zveze preselilo v druge države, kot so Grčija, Nemčija in Združene države. Kako se je to končalo?

Svobodno čaščenje v Nemčiji

V 18. in 19. stoletju se je v Rusijo preselilo mnogo Nemcev. Najslavnejša od teh je bila petnajstletna Sofija, ki je 1762. leta po svojem možu podedovala ruski prestol. Sofija, pozneje bolj znana kot Katarina Velika, je med svojim dolgoletnim vladanjem povabila nemške kmete, naj pridejo živet v Rusijo. Ko je zatem med drugo svetovno vojno Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so večino ljudi nemškega porekla odpeljali v Sibirijo in sovjetske republike Kazahstan, Kirgistan in Uzbekistan. Pred kratkim pa se je mnogo rusko govorečih Nemcev ter drugih iz nekdanje Sovjetske zveze preselilo v Nemčijo, da bi živeli v boljših gospodarskih razmerah.

Decembra 1992 so v Nemčiji ustanovili prvo rusko govorečo občino v Berlinu. Do lanskega leta so v tej državi z 52 občinami in 43 manjšimi skupinami oblikovali tri okraje, kjer govorijo rusko. Na rusko govorečem območnem zborovanju »Božja preroška beseda« v Kölnu, ki je bilo od 30. julija do 1. avgusta, je bilo najvišje število navzočih 4920 ljudi, 164 pa se jih je krstilo in tako simboliziralo svojo posvetitev Jehovu. Malo prej, 1. aprila, se je v rusko govorečih občinah po Nemčiji za praznovanje slovesnosti v spomin na Jezusovo smrt zbralo 6175 ljudi.

Rusi v Združenih državah

Pritok rusko govorečih ljudi iz nekdanje Sovjetske zveze so okusili tudi v Združenih državah. The New York Times je poročal: »Med letoma 1991 in 1996 so bili Rusi najhitreje rastoča skupina priseljencev v Brooklynu. V tem obdobju je Služba za priseljevanje in naturalizacijo izdala dovoljenje za bivanje v Združenih državah več kot 339.000 priseljencem iz nekdanje Sovjetske zveze.«

Pozneje je v Timesu, januar 1999, pisalo, da se je v prejšnjem desetletju v New York in okoliška področja preselilo kakih 400.000 židov iz nekdanje Sovjetske zveze. In tisoči Rusov so se v zadnjih letih nastanili po drugih delih Združenih držav. Severno Kalifornijo je na primer dosegel pritok kakih 35.000 novih ruskih priseljencev, s čimer je postala tretje največje središče priseljencev iz nekdanje Sovjetske zveze, takoj za New Yorkom in Los Angelesom. Ti rusko govoreči ljudje so tudi sprejeli možnost, da preučujejo Biblijo, zato jih je na stotine pričelo častiti resničnega Boga, Jehova.

Prvega aprila 1994 so v Brooklynu (New York) ustanovili prvo novodobno rusko govorečo občino Jehovovih prič v Združenih državah. Ruske občine so pozneje nastale še v Pensilvaniji, Kaliforniji in Washingtonu. Po mnogih drugih delih države pa so se oblikovale preučevalne skupine.

Prvič v Združenih državah

Od 20. do 22. avgusta lani se je na prvem rusko govorečem območnem zborovanju v New Yorku z navdušenjem zbralo najvišje število 670 ljudi iz Združenih držav in Kanade. Vsi govori so bili v ruščini, kostumirano dramo z biblijsko pripovedjo o Jakobu in Ezavu pa so odigrali člani ruske občine iz Los Angelesa v Kaliforniji. To je bil pravi višek zborovanja!

Drug višek zborovanja je bil krst 14 Prič, ki jih vidimo na fotografiji. Nekateri so za to, da bi se krstili na tem zborovanju v New Yorku, prepotovali kakih 4000 kilometrov iz Portlanda v Oregonu, Los Angelesa in San Francisca v Kaliforniji. Prej je teh 14 živelo v nekdanjih sovjetskih republikah, in sicer v Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Moldaviji, Rusiji in Ukrajini. Njihova doživetja odkrivajo, kako zelo cenijo spoznanje o Bogu in to, da ga lahko svobodno častijo.

Svetlana (v prvi vrsti, tretja z leve) je odrasla v Moskvi. Pri 17 letih se je poročila s slavnim pevcem, ki je bil precej starejši od nje, in leta 1989 sta se skupaj s sinčkom preselila v Združene države. Njen mož je veliko potoval in po petih letih sta se razvezala.

Ko je Svetlana spoznala sodelavko, ki je bila Priča, so jo prijateljice posvarile pred tem, da bi se zapletla v, po njihovih besedah, »sekto, ki bo prevzela nadzor nad [njenim] življenjem in [ji] vzela ves denar«. Toda Svetlana je hotela izvedeti, kaj uči Biblija. O tem, da so ji iz Biblije pokazali Božje ime, je rekla: »To, da so Priče edini, ki to ime razglašajo, je naredilo name velik vtis.«

Andrej (v zadnji vrsti, tretji z leve) je še kot mladenič zapustil dom v Sibiriji in nadaljeval trening atletike v današnjem St. Peterburgu. Kmalu zatem je Sovjetska zveza razpadla in leta 1993 se je Andrej, takrat star 22 let, preselil v Združene države. Sam pojasnjuje: »Začel sem razmišljati o Bogu in pričel hoditi v rusko pravoslavno cerkev. Nekoč sem med praznovanjem pravoslavne velike noči ostal v cerkvi vso noč in skušal navezati tesnejši odnos z Bogom.«

V približno tem obdobju je Andrej spoznal Svetlano in ta mu je govorila o tem, kar se je učila pri biblijskem pouku. Strinjal se je, da bo odšel z njo na shod Jehovovih prič, in po shodu je sprejel biblijski pouk. Januarja 1999 sta se poročila. Potem ko sta se na zborovanju krstila, sta oba žarela od veselja.

Pavel (v zadnji vrsti, četrti z leve) se je rodil blizu Karagande v Kazahstanu, vendar se je pozneje preselil v Nal’čik v Rusiji. To veliko mesto je blizu Čečenije in Dagestana, kjer se je bílo mnogo bojev. Tam je Pavel avgusta 1996 prvič srečal Priče, toda že naslednji mesec se je preselil v San Francisco. Vpletel se je v mamila in postal oče hčerkici, ki je ostala skupaj z materjo v Rusiji.

Takoj po prihodu v Združene države je poiskal Jehovove priče in sprejel biblijski pouk. Spremenil je način življenja in materi svoje hčerkice pisal o svojem novo odkritem verovanju. Sedaj tudi ona preučuje s Pričami in načrtuje, da bo prišla v Združene države. Tako se bosta s Pavlom lahko poročila in v Kaliforniji služila Jehovu skupaj s hčerko.

George (v zadnji vrsti, drugi z leve) se je rodil in odrastel v Moskvi. Leta 1996 je prišel v Združene države, naslednje leto pa se je oženil s Floro iz Azerbajdžana. George je obiskoval rusko pravoslavno cerkev, toda ko je prebral izvod revije Stražni stolp, so se mu pojavila vprašanja o trinitarskem nauku. Pisal je Watch Tower Society in odgovorili so mu z brošuro Ali naj verjamemo v Trojico. Leta 1998 je skupaj s Floro pričel preučevati Biblijo. Sedaj tudi ona načrtuje, da se bo krstila.

Nadaljnji vrhunec zborovanja so bili pozdravi iz Moskve, kjer je bilo ob istem koncu tedna na zborovanju 15.108 navzočih. In kako so bili delegati v New Yorku navdušeni, ko so slišali obvestilo, da se je v Moskvi krstilo 600 Prič! To je bilo še posebej navdušujoče glede na zloslutna časopisna in televizijska poročila, ki so se v Združenih državah in drugod po svetu zvrstila v tednu pred dnevom zborovanja.

Kaj se je dogajalo v Moskvi

Priče so 21. julija 1999 sklenili pogodbo za najem olimpijskega stadiona blizu središča Moskve in prav ob veliki ruski pravoslavni cerkvi. Toda v tednu pred pričetkom zborovanja je bilo jasno, da se bodo srečali z nasprotovanjem. Čeprav so Priče že plačali najemnino, jim še do srede, 18. avgusta, niso izdali dovoljenja za uporabo stadiona. Jehovove priče so uradnikom poudarili, da so v Rusiji pravno priznana verska organizacija, kakor se to vidi iz okvirja na 28. strani.

Predstavniki Prič so bili vse bolj zaskrbljeni, saj se je na to, da bi bili navzoči na zborovanju v petek zjutraj, pripravljalo kakih 15.000 delegatov. Nekateri od njih so potovali v Moskvo iz zelo oddaljenih mest in krajev. V četrtek, 19. avgusta, okoli osme ure zvečer, pa je uprava stadiona po nekajurni razpravi predstavnike Prič z zadovoljstvom obvestila, da lahko imajo zborovanje. Z mestne uprave so jim bili sporočili, da zborovanju ne nasprotujejo.

Naslednje jutro se je na stadion zgrnilo na tisoče ljudi. Priče prostovoljci so delali celo noč, da so vse pripravili za njihov prihod. Prvo jutro so bili navzoči tudi novinarji, ki so bili obveščeni o prizadevanju nasprotnikov, da bi preprečili zborovanje. »Čestitamo!« je vzkliknil eden izmed novinarjev. »Veseli smo bili, ko smo slišali, da boste imeli zborovanje.«

Ko vse poteka urejeno

Uprava stadiona je menila, da bi bilo razumno poskrbeti za varnost. Zato so pred vsemi vhodi razpostavili varnostnike z opremo za odkrivanje kovin, kakršno rabijo za pregledovanje potnikov na letališčih. Policisti so bili tudi po vsej notranjosti stadiona. Na zborovanju je vse potekalo urejeno kljub neki veliki nevarnosti.

V soboto popoldan jim je nekdo telefoniral, da je na stadionu podtaknjena bomba. Ta klic o nevarnosti so prejeli tik pred koncem predzadnjega govora tega dne. Zato so na prošnjo uprave stadiona izdali kratko obvestilo, naj takoj izpraznijo stadion. Ko so to vsi storili urejeno, so bili uradniki stadiona in policisti osupli. Kaj takega niso še nikoli videli! Vprašali so Priče, ali so to prej vadili.

Nobene bombe niso našli, program naslednjega dne pa se je podaljšal, da je zajel tisto, česar ni bilo v soboto. Uprava stadiona je bila z zborovanjem zadovoljna.

V Grčiji in drugod

Zadnji konec tedna v avgustu in še prvi v septembru sta bili območni zborovanji v ruskem jeziku tudi v Grčiji, najprej v Atenah in zatem v Solunu. Udeležilo se ju je 746 ljudi in 34 se jih je krstilo. V Grčiji je 8 občin, kjer govorijo rusko, in 17 manjših skupin, ki jih sestavljajo priseljenci iz nekdanjih južnih republik Sovjetske zveze. Na shodih govorijo rusko in v drugih jezikih priseljencev.

V Atenah se je med drugimi krstil tudi Viktor. Prej je bil ateist, avgusta 1998 pa je bil navzoč na mednarodnem zborovanju Jehovovih prič v Atenah, kjer se je krstila njegova žena. Dejal je, da je ljubezen, ki so si jo izkazovali delegati, naredila nanj tolikšen vtis, da ga je to spodbudilo k preučevanju Biblije.

Neki moški po imenu Igor je dobil izvod knjige Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji in ko jo je prebral, je vse svoje ikone vrgel stran. Pričel se je celo predstavljati kot Jehovova priča. Pisal je v podružnični urad v Atenah in po tem, ko ga je novembra 1998 obiskal Priča, je nemudoma odšel na občinski shod in ni odtlej nobenega zamudil. Sedaj, po krstu, ima Igor cilj postati polnočasni strežnik Jehovovih prič.

Rusko govoreči ljudje so se preselili v še mnoge druge države po svetu, ki jih tu nismo omenili. In mnogi med njimi se prav tako veselijo svobode preučevanja Biblije in javnega zbiranja k bogočastju. Ta prednost jim je v neprecenljivo veselje!

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 22]

Rusi, ki imajo radi Biblijo

Profesor Sergej Ivanenko, spoštovan ruski verski izvedenec, je opisal Jehovove priče kot ljudi, ki so resnično predani preučevanju Biblije. V svoji nedavno nastali ruski knjigi Ljudje, ki niso nikoli brez Biblije je o njihovih začetkih v Sovjetski zvezi zapisal naslednje: »Jehovove priče so našli pot, kako uporabljati Biblijo, tudi ko so zaradi zvestobe svoji veri končali v zaporu.« To je ponazoril z naslednjim doživetjem.

»Zapornikom je bilo prepovedano imeti Biblijo. Med preiskavami so vse Biblije zaplenili. V enem severnih taborišč je bil neki Jehovova priča elektrikar in je biblijske knjige hranil v transformatorski enoti z zelo visoko napetostjo. Vsak del Biblije je bil z vrvico povezan ob določeno žico in samo ta mož je vedel, katero žico je treba izvleči, da pri tem, ko bi na primer hotel dobiti Matevžev evangelij, ne bi dobil smrtnega udarca. Seveda ni bila uspešna nobena preiskava, pa naj so stražniki še tako zagrizeno iskali, zato te edinstvene Biblije niso nikoli odkrili.«

[Okvir na strani 28]

Jehovove priče v Rusiji ponovno registrirani

Jehovove priče v Rusiji dejavno oznanjajo Božje kraljestvo že več kot eno stoletje. Vendar jih zaradi vladnih omejitev niso pravno priznali do 27. marca 1991. Takrat so jih registrirali pod imenom Upravno središče verskih organizacij Jehovovih prič v ZSSR.

Šestindvajsetega septembra 1997 so uvedli zakon z naslovom »O svobodi vesti in verskem druženju«. O tem novem zakonu je veliko pisalo v časopisih po vsem svetu. Zakaj? Mnogi so na sprejetje tega zakona gledali kot na poskus omejevanja verskih dejavnosti manjšinskih ver v Rusiji.

Novi ruski zakon Svoboda vesti je od Jehovovih prič, pa tudi drugih verskih organizacij, zahteval, naj ponovno registrirajo svojo dejavnost, čeprav so bili Priče po velikem trudu registrirani že leta 1991. Ob tem se je pojavilo mnogo vprašanj. Ali je to nakazovalo, da bodo ruske oblasti spet pričele s politiko zatiranja Jehovovih prič? Ali pa se bo podprlo versko strpnost in svobodo čaščenja, ki jo zagotavlja Ustava ruske federacije?

Na koncu je prišel odgovor. Kako srečni so bili Priče, ko je 29. aprila 1999 rusko ministrstvo za pravosodje izdalo potrdilo o registraciji »Upravnega središča Jehovovih prič v Rusiji«, s čimer so bili tamkajšnji Priče ponovno pravno priznani!

[Slika na strani 23]

Prvo območno zborovanje v ruščini v Združenih državah

[Slika na strani 24]

Biblijska drama, ki so jo v New Yorku odigrali člani ruske občine iz Los Angelesa

[Slika na strani 25]

Teh štirinajst krščenih v New Yorku prihaja iz šestih nekdanjih republik Sovjetske zveze

[Slika na straneh 26, 27]

Na moskovskem olimpijskem stadionu se je zbralo več kot 15.000 ljudi