Skozi razburkana morja v mirne vode

PRIPOVEDUJE HANS STURM

ŽE VEČ kot dvesto let je poklic moškega dela naše družine mornarski. Tako je bil tudi moj cilj ubrati pot mojega očeta, kakor je že on prej ubral dedkovo – življenje na morju.

Ko je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, so očeta vpoklicali v nemško mornarico in ga poslali na minolovec v Baltiškem morju. Do leta 1916 so ga že premestili na trgovsko ladjo, s katero so do konca vojne uvažali železovo rudo iz Švedske. Leta 1919, ko mi je bilo komaj osem let, je oče umrl, toda spomini nanj so me spodbujali še naprej.

Da bi uresničil željo po napredovanju v izbranem poklicu, sem moral na morju odslužiti štiri leta in od tega 20 mesecev na jadrnicah. Šele po vsem tem bi se lahko vpisal na pomorsko akademijo. Zato me je mati, ko mi je bilo 15 let, odpeljala iz Stettina (zdajšnjega Szczecina na Poljskem), kjer sem se rodil, v Hamburg v Nemčiji. Vedela sva, da ima podjetje Laeisz v lasti več jadrnic, in upala, da se bom lahko kot gojenec vkrcal na eno izmed njih. In res, kljub temu da nisva mogla plačati, so me v Laeiszu zaradi očetove preteklosti sprejeli brezplačno.

Tako sem se leta 1927 vkrcal na Paduoa, jekleno plovilo s štirimi jamborji. Odplulo je iz Hamburga v Čile, kjer smo natovorili nitrate. Plovilo ni imelo motorjev, samo jadra. Takšna potovanja prek Atlantika so bila za vse nas mlade fante zelo razburljiva dogodivščina.

Pogosto smo pluli po razburkanem morju in ob takšnih priložnostih smo jadra zvili. Kako je bilo splezati po vrvi navzgor in zvijati jadra, ko je ladjo premetavalo sem ter tja? Priznati moram, da me je bilo pošteno strah! Toda ko sem dobil ukaz, nisem prav nič razmišljal, splezal sem in storil, kar mi je bilo naročeno.

Sile, proti katerim si nisem mogel nič

Mati je bila rimska katoličanka, toda kmalu po očetovi smrti se je začela družiti s skupino Ernste Bibelforscher, oziroma z Resnimi preučevalci Biblije, kakor so se takrat v Nemčiji imenovali Jehovove priče. Leta 1923 se je krstila. Katoliška vera me ni nikoli posebej privlačila, to, kar mi je povedala mati pa se mi je zdelo razumno. Zato sva z mlajšo sestro Margot ponavadi spremljala mater na njene shode, na katerih se je preučevalo Biblijo.

Leta 1929 sem zapustil Paduo in preživel naslednja tri leta na različnih parnikih. Tako me je pot zanesla do severnih evropskih pristanišč, kakor tudi v Sredozemlje. Nekoč sem plul celo okoli sveta. Takšno življenje mi je bilo všeč in komaj sem čakal, da se vpišem na pomorsko akademijo v Stettinu, kakor je to storil že moj oče. Tako sem leta 1933 tam začel obiskovati 18-mesečni tečaj za ladijskega pomočnika. Toda moje načrte so prekrižale sile, proti katerim si nisem mogel prav nič.

Prav tega leta je na oblast prišel Hitler in po vsej Nemčiji se je razplamtel nacionalizem. Sošolci so z navdušenjem vzklikali »Heil Hitler!«. Jaz pa sem iz tega, kar sem se naučil od matere, spoznal, da tega ne smem početi. Poklicali so me, naj pojasnim, zakaj nočem pozdravljati, toda pojasnila niso sprejeli in me izključili iz šole. Ravnatelj pa, ki je bil dober človek, mi je izročil pismo, ki je potrjevalo, da sem končal eno leto šolanja. Ker nisem mogel dokončati tečaja, nisem izpolnil niti enega pogoja. Svet okoli mene se je sesul.

Pritisk se veča

Zaradi nevtralnega stališča sem končal na črni listi. Tako pa, ne le da nisem mogel pluti na nobeni ladji, dobiti nisem mogel sploh nikakršne zaposlitve. Bil sem doma in pomagal materi, ki se je preživljala s tem, da je kuhala za druge. Rad sem pomival posodo in pripravljal zelenjavo. Leta 1935, štiri leta pred drugo svetovno vojno, pa se mi je življenje obrnilo.

Stric Oskar, ki je živel v Danzigu (zdaj Gdansk), me je, ko je izvedel za moje težave, povabil, da bi mu pomagal v njegovi restavraciji. Oba z ženo Rosl sta bila Jehovovi priči. Z veseljem sem sprejel njuno prijazno ponudbo. Nista mi sicer mogla redno plačevati, toda vseeno sem se pri njima počutil varnejšega.

Po prvi svetovni vojni je Danzig postal tako imenovano svobodno mesto in je upravljal veliko ozemlje, ki je bilo pod nadzorom Društva narodov. Namen tega je bil, da bi imela Poljska dostop do morja, dejansko pa so s to uredbo Vzhodno Prusijo odrezali od ostale Nemčije. To pa je bilo za Hitlerja nesprejemljivo. Pravzaprav je z vdorom na Poljsko in aneksijo te dežele zanetil drugo svetovno vojno.

Nekoliko po mojem prihodu sta stric in teta začela skrbeti za mladeniča, ki je bil v koncentracijskem taborišču, ker je bil Jehovova priča. Povedal mi je, kako grdo so tam ravnali z njim. Kmalu za tem so prijeli strica in teto, ker nista hotela pozdravljati Hitlerja, a so ju izpustili. Takrat je gestapo zaslišal tudi mene, toda niso me zaprli.

Medtem je mati v Stettinu prejela name naslovljen poziv za nemško vojsko. Takoj mi je napisala previdno ubesedeno pismo, v katerem me je prosila, naj obiščem teto Naomi, ki je živela v severni Švedski. Ugotovil sem, kaj je imela v mislih – pobegniti moram iz države!

Nacistično preganjanje

Razmere so postajale vse težje. Strica in teto so ponovno prijeli. Toda tokrat so ju odpeljali v koncentracijsko taborišče Stutthof, dve uri vožnje z avtobusom iz Danziga. Tam sta bila do konca vojne leta 1945. Na žalost sem izvedel, da je stric umrl na ladji, s katero so taboriščnike peljali na zahod, da bi jih umaknili pred približajočo se rusko armado. Teta pa je preživela in postala polnočasna oznanjevalka.

Ravno takrat, ko so strica in teto odpeljali v Stutthof, so prijeli tudi mojo mamo v Stettinu in je zatem sedem mesecev prebila v zaporu. Sestra se je poročila s sinom nekega para Prič, in tudi njo so v istem času kakor mater zaprli, moža in hčerko pa poslali v koncentracijsko taborišče. Mož je tam umrl, hči pa je osem let preživela v nekaterih najbolj zloglasnih taboriščih, med drugim tudi v Belsnu.

Nekoč so nečakinja in druge Priče, ker niso hotele šivati pasov za naboje za vojsko, morale v tankih oblačilih stati zunaj od šestih zjutraj do šestih zvečer, in to novembra. Dnevne obroke so jim zmanjšali na kos kruha in vrč vode, vsak tretji dan pa so dobili še nekaj vroče juhe. Spale so na golem betonu, pod sabo niso imele niti slame. To je trajalo šest tednov in uprava taborišča se je čudila, da so vse preživele.

Pobegniti – kam?

Po drugem prijetju strica in tete sem vedel, da moram zapustiti Danzig, predno bi se gestapo vrnil pome. Stric mi je posodil manjšo vsoto denarja in nazadnje sem dobil prosti sedež na poljski ladji, ki je bila namenjena v Hull na vzhodni obali Anglije. Po izkrcanju sem dobil dovoljenje, da lahko tam ostanem tri mesece, kar je bilo za tujca običajno.

Takoj sem se odpravil na Craven Terrace 34 v Londonu, na naslov podružnice Watch Tower Society. Tam sem spoznal Prycea Hughesa, ki je bil takrat podružnični nadzornik. Poskrbel je, da sem lahko stanoval v Liverpoolu na zahodni angleški obali pri njegovem sorodniku Stanleyju Rogersu, in ta je bil zame zelo dober.

Spomladi leta 1937 sem se v znak posvetitve Jehovu v Liverpoolu krstil. Vendar sem si še vedno želel na morje, zato sem se vpisal na liverpoolsko pomorsko akademijo. Že po dveh mesecih sem dobil spričevalo za opravljanje poklica drugega častnika. Dovoljenje za bivanje v Angliji se mi je hitro iztekalo, zato so prijatelji v Liverpoolu poskrbeli zame pri svojem članu parlamenta, tako da so mi dovoljenje podaljšali še za tri mesece, ravno prav, da sem si malo oddahnil.

Zaradi mojih izkušenj na jadrnici Padua se je učitelj plovbe na pomorski akademiji zame posebej zavzel. Ko je izvedel za moj težavni položaj, mi je svetoval, naj grem k podjetju Blue Funnel Line. Tam sem se sestal z enim od direktorjev, z Lawrenceom Holtom. Njega sem dve leti pozneje spet srečal na eni od podjetjevih ladij v Liverpoolu in vprašal me je, ali sem že dobil spričevalo za opravljanje dela prvega častnika. Povedal sem mu, da potrebujem samo še dva tedna prakse na poveljniškem mostu na ladji, in poskrbel je, da sem lahko odplul v egiptovsko pristanišče Said.

Ko sem se 7. julija 1939 vrnil v Liverpool, sem nameraval narediti izpit za prvega častnika, toda to je bilo nemogoče, saj je bila pred vrati vojna. Zato so me namesto tega poslali na neko ladjo v Londonu. Ko so za to izvedele oblasti, so mi prepovedale vstop na vse ladje in me, ker sem Nemec, hotele zapreti kot državljana tuje, sovražne države. Toda posredoval je g. Holt in poslali so me za vrtnarja v Liverpool. Vendar so me maja 1940 prijeli in junija poslali s parnikom Ettrick v Kanado.

V Kanado

Na Ettricku je bilo kakih 5000 Nemcev, od katerih je bila polovica beguncev in druga polovica vojnih ujetnikov. Med begunci je bil tudi grof von Lingen, in zanj smo vedeli, da je vnuk nekdanjega nemškega kajzerja. Vso našo pošto so pregledali in tako je obveščevalec videl tudi von Lingenovo pismo, naslovljeno na kraljico Mary, angleško kraljico mati, z uvodnim pozdravom »Draga teta Mary«, in posumil. Toda von Lingen je imel prav, angleška in nemška kraljevska družina sta bili v tesnem sorodstvu. Ta dogodek mi je samo še potrdil, kako neumna in brez pomena je vojna.

Stanley Rogers, ki sem ga prej omenil, je med obema vojnama služil kot romar (kakor so takrat poimenovali potujoče nadzornike Jehovovih prič) v Kanadi. Tako se je povezal s tamkajšnjimi Pričami, ti pa so navezali stik z mano in Sopričevalcem Tonyjem Steffensom, ki je bil ravno tako pregnan. Njihova pisma in paketi so naju zelo ohrabrili. Vsega skupaj sem bil priprt dve leti in pol v osmih različnih taboriščih, kjer sem večinoma izdeloval lesene mize in klopi.

Vrnitev v Anglijo in svoboda!

Ko se je druga svetovna vojna bližala koncu, sem se vrnil v Anglijo, v internacijsko taborišče na otoku Man. Tam me je skupaj z nekaj tamkajšnjimi Pričami obiskal John Barr iz londonske podružnice Watch Tower Society, ki je zdaj član Vodstvenega organa Jehovovih prič. Leta 1944 so me izpustili in zopet sem bil pri Stanleyju. Ta se je medtem poročil z Nito Thomas in živela sta v Birkenheadu, pristaniškem mestu ob reki Mersey nasproti Liverpoola. Tam sem spoznal Nitino sestro, Olive, s katero sem se naslednje leto tudi poročil.

Takoj ko sva z Olive dobila dovoljenje, sva odpotovala v Nemčijo obiskat mojo mater. Srce se mi je trgalo, ko sva potovala skozi uničena mesta, ki sem jih tako dobro poznal. Še zlasti sem si želel priti v Hamburg, da bi obiskal podjetje Laeisz. Kako presenečen sem bil, ko sem tam srečal kapitana Pieninga, ki je bil kapitan na ladji Padua na mojih dveh zadnjih plovbah leta 1928 in 1929! Med vojno je ves čas delal za vojsko in v vojni je izgubil oba sinova. Bil je popolnoma strt. Zaradi vsega, kar sem slišal in videl, sem bil zares žalosten.

Podjetje Blue Funnel Line se je ves čas mojega bivanja v Kanadi zanimalo zame in so me po vrnitvi radi sprejeli nazaj. Tako sem leta 1947 končno izpolnil pogoje za naslov prvega častnika. Olive je naslednje leto postala polnočasna oznanjevalka.

Našel sem življenjski smoter

Zopet sem se vrnil na morje in na mojih potovanjih sem v deželah Daljnega vzhoda spoznal več Prič misijonarjev. Toda zborovanje v Londonu leta 1947 je name naredilo nepozaben vtis in tako sem se laže odločil, da bo poslej moj cilj polnočasna služba Jehovu. Moji delodajalci so bili razočarani. Toda leta 1952 so vendarle bili tako prijazni, da so mi priskrbeli pisarniško delo s polovičnim delovnim časom. Tako sem se lahko pridružil Olive v polnočasnem oznanjevanju. Mojo globoko ukoreninjeno željo po življenju na morju je zdaj nadomestila še močnejša želja.

Z Olive sva se zelo veselila skupnega oznanjevanja in imela prednost pomagati mnogim ljudem do točnega spoznanja biblijskih resnic. (2. Korinčanom 3:2, 3) V vseh teh letih sem imel še druge prednosti na območnih zborovanjih in okrajnih zborih. Danes še vedno služim kot starešina v Birkenheadu in okolici, na polotoku Wirral.

Moja draga Olive je leta 1997 umrla. Ko se sedaj ozrem nazaj, lahko vidim, da sem se v svojih zgodnjih letih prebil skozi marsikatero razburkano morje. Toda nazadnje sem pod Jehovovim ljubečim vodstvom skupaj z ljubljeno tovarišico za naslednjih več kot 50 let zaplul v mirne vode, na najboljšo življenjsko pot služenja Jehovu.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 18]

Z očetom in materjo leta 1914

[Slike na straneh 18, 19]

Nemška delovna knjiga, v kateri so zapisana vsa moja potovanja s štirijambornico »Padua«

[Slika na strani 21]

Z ženo Olive na zborovanju v Londonu leta 1974