Kunci in krastače – zavojevalci celine

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ AVSTRALIJE

BOJNO polje je razkopana, pusta zemlja. Nekoč bujno pokrajino sedaj kazijo globoke luknje. Površje prekrivajo trupla bojevnikov. Vojaki nimajo na sebi oblačil v varovalni zeleni barvi in škornjev, niti niso oboroženi z bajoneti, temveč so v mehkih kožuhih, njihovo orožje pa so ostri zobje. Ta avstralska nadloga so divji kunci.

Kunci, kunci, vsepovsod kunci

Evropski kunci so krenili v napad z jugovzhodnega roba Avstralije leta 1859. Tja so jih uvozili zaradi zabave, ki jo je ponujal športni lov, toda kaj kmalu jih niso več lovili zaradi športa, ampak iz obupnega poskusa, da bi omejili njihovo število.

Evropski kunec je potreboval 900 let, da je naselil Veliko Britanijo, toda v Avstraliji je v samo 50 letih posedel področje, večje od polovice Evrope. Odrasla samica skoti do 40 mladičev na leto, zato se je frontna črta teh bojevnikov pomikala po celini s hitrostjo do 100 kilometrov na leto. V poročilu Bureau of Rural Sciences (svetovalni urad za naravna bogastva) piše: »S takšno hitrostjo se ni še nikjer po svetu širil noben sesalec.« Posledice so bile zelo hude.

Kunci odjedajo hrano avtohtonim živalim in prevzemajo njihova bivališča; ljudje jih krivijo za izumrtje številnih domačih vrst in celo za opustošenje gozdov. Po razlagi nekega raziskovalca »jedo komaj pognala mlada drevesa, zato takrat, ko odrasla drevesa odmrejo, ni mladih, ki bi jih nadomestila«. Ko napadejo majhen otok, so lahko posledice katastrofalne. »Zaradi kuncev, ki so jih leta 1903 prinesli na otok Laysan, so do leta 1936 izumrle tri tamkajšnje vrste ptičev in 22 od 26 vrst rastlin. [. . .] Leta 1923 je bil otok že neobljudena peščena pokrajina z redkimi, poškodovanimi drevesi,« piše v poročilu prej omenjenega urada za naravna bogastva.

Razvijanje orožja za množično uničevanje

V Avstraliji so kunce streljali, lovili v pasti in zastrupljali. V poskusu, da bi ustavili njihovo napredovanje, so v Zahodni Avstraliji postavili 1830 kilometrov dolgo znamenito Ograjo za zadrževanje kuncev.a Toda videti je bilo, da njihove vdirajoče vojske ne more nič ustaviti.

Nato so leta 1950 organizirali protinapad z biološkim orožjem – virusom miksomatoze. Virus je dramatično razredčil kunčjo populacijo, ki je do takrat štela že osupljivih 600 milijonov. Miksomatoza, ki jo prenašajo komarji in bolhe, prizadene edino kunce in v samo dveh letih je pomorila 500 milijonov vdiralcev. Toda kunci so naglo razvili odpornost proti bolezni in preživelci so se maščevali z nezadržnim množenjem. Tako je do 1990-ih let njihovo število zraslo na približno 300 milijonov. Obupno se je potrebovalo drugo obrambno sredstvo.

Slaba novica je lahko tudi dobra novica

Leta 1995 so v Avstraliji sprožili drugo biološko orožje, hemoragično bolezen kuncev in zajcev. Ta bolezen se je prvič pojavila leta 1984 na Kitajskem. Do leta 1998 se je že razširila v Evropo in kmalu je v Italiji pomorila 30 milijonov domačih kuncev. Ta virus je bil za evropske gojitelje kuncev slaba novica, toda za avstralske kmete je bil dobra, saj je v prvih dveh mesecih po tem, ko so ga prenesli v naravo, poginilo deset milijonov kuncev. Videti je, da se virus omejuje samo na zajce in kunce, ki brez vidnih znakov trpljenja poginejo od 30 do 40 ur po okužbi. Do leta 2003 je hemoragična bolezen v mnogih bolj sušnih predelih Avstralije zredčila število kuncev vsaj za 85 odstotkov.

Ko ni bilo več kuncev, ki bi grizljali liste rastlin, so se avtohtone orhideje v nekem narodnem parku v Južni Avstraliji v manj kot petih letih namnožile za osemkrat. V drugih delih iste države se je ‚na področjih, kjer se je bolezen redno pojavljala, avtohtono grmičevje pričelo izjemno hitro obnavljati‘, piše v reviji Ecos. Na nekaterih področjih se je ob tem, ko ni bilo več kuncev, zmanjšalo tudi število uvoženih plenilcev, kot so lisice in prostoživeče domače mačke. Z učinkovitostjo tega novega orožja so zadovoljni tako ekologi kot kmetje, saj so kunci stali avstralsko gospodarstvo tudi po 350 milijonov evrov na leto. Toda dolgoročne posledice te bolezni na avstralski trdoživi kunčji populaciji se bodo šele pokazale.

Od sijajnega viteza do grde krastače

Znanstveniki so morda premagali divje kunce, toda ob novejšem napadalcu – krastači agi – se zdi, da so se srečali s sebi enakovrednim nasprotnikom. Podobno kot kunec se tudi ta malopridnica ni kar prikradla v deželo, temveč so jo pripeljali namenoma. Zakaj?

Na pričetku 20. stoletja sta dve vrsti trsnega hrošča ogrozili obstoj avstralske industrije sladkornega trsa, ki je v današnji protivrednosti doprinašala 1,2 milijardi evrov letno. Leta 1935 so menili, da bo Bufo marinus oziroma aga, za pest velika dvoživka, ki je slovela kot nenasiten jedec hroščev, rešiteljica za gojitelje trsa. Krastačo so kljub zaskrbljenosti nekaterih znanstvenikov prenesli iz Južne Amerike prek Havajev in jo izpustili na queenslandskih poljih sladkornega trsa.

Aga pa se po izpustitvi ni kaj preveč zmenila za trsne hrošče, ampak je postala izdajalka. Strupena je v vseh stopnjah razvoja, od jajčeca do odrasle živali. Med preobrazbo iz paglavcev v krastače ji pod kožo zrastejo posebne žleze, ki takrat, ko je žival vznemirjena, izločajo zelo strupeno mlečno snov. Age so znane kot ubijalke domačih kuščarjev, kač, divjih psov in celo krokodilov, ki so dovolj neumni, da jih pogoltnejo. So zelo plodne, zato so se razširile že več kot 900 kilometrov stran od kraja, kjer so bile prvotno izpuščene. Njihova populacijska gostota je skoraj desetkrat tolikšna kakor v deželi, iz katere so jih pripeljali, Venezueli. Podobno kot se je zgodilo v nadlogi žab, ki je opisana v Bibliji, zasedajo polja, napolnjujejo hiše in se skrivajo v nočnih posodah. Ker napredujejo s hitrostjo 30 kilometrov na leto, so pred kratkim stopile na področje v Severnem teritoriju, ki bi ga lahko opisali kot raj za žabe – narodni park Kakadu, ki je na seznamu svetovne dediščine. Avstralska vlada je za raziskave, s katerimi naj bi ustavili njihovo napredovanje, porabila na milijone avstralskih dolarjev, vendar doslej še niso našli nobenega učinkovitega sredstva. Boja še ni konec, toda trenutno zmagujejo krastače.

Zakaj vojna?

V zdravem ekosistemu naravni dejavniki zavirajo nebrzdano množenje organizmov. Toda ko teh organizmov naravno okolje ne omejuje več, se lahko na pogled neškodljiva bitja tako hitro razmnožujejo, da povzročijo pravo opustošenje.

Prvi evropski naseljenci v Avstraliji niso predvideli, da bodo nenadzorovane populacije uvoženih živali in rastlin povzročile tolikšno škodo. Resda so se mnoge prinešene vrste izkazale koristne. Pravzaprav so od nekaterih uvoženih vrst rastlin in živali (ovc, goveda, pšenice, riža in drugih) sedaj Avstralci popolnoma odvisni. Toda divji kunec in krastača aga sta streznjujoči opozorili, kako zelo je pomembna previdnost, ko se ljudje odločijo poseči v zemljin neverjetno zapleteni ekosistem.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 26]

Junakinja se je spremenila v malopridnico – prodiranje krastač se nadaljuje

[Vir slike]

U.S. Geological Survey/photo by Hardin Waddle

[Slika na strani 26]

Žejni napadalci pri vodni kotanji na južnoavstralskem otoku Wardang v Spencerjevem zalivu

[Vir slike]

By courtesy of the CSIRO

[Navedba vira slike na strani 25]

Kunci: Department of Agriculture, Western Australia; krastača: David Hancock/© SkyScans