Los, orjaški kralj gozdov

»LOS je izredno grotesknega in okornega videza. Zakaj je v plečih tako visok? Zakaj ima tako podolgovato glavo?« Te besede je v 19. stoletju napisal Henry David Thoreau in še zdaleč ni edini, ki je tako ocenil losa. Ker ima ta žival komičen videz in ker jo v naravi le redkokdaj opazimo, se je med ljudmi razširilo napačno mišljenje, da je okorna in kratke pameti. Toda ali je to res? Raziskovalci v Severni Ameriki in Evraziji so o tej nenavadni živali odkrili marsikaj.

Nihče ne zanika, da je los pravi orjak. Čeprav ta »kralj gozdov« zaradi dolgih nog ni videti nič kaj graciozen, se lahko z njimi ubrani celega tropa volkov. Losi se naučijo plavati že nekaj dni po skotitvi. Opazili so, da so plavali več kilometrov daleč in se potapljali tudi do šest metrov globoko, da bi se lahko najedli vodnih rastlin!

Los lahko z očmi zazna gibanje skoraj neposredno za sabo, ne da bi pri tem moral premakniti glavo. Zelo prav mu pride tudi nos. Raziskovalci menijo, da ima morda zato, ker ima nosnici daleč vsaksebi, neobičajno sposobnost, da natančno določi tridimenzionalni položaj predmetov. V njegovem paketu čutil je tudi izvrsten sluh. Svoje uhlje lahko obrača v vse smeri, zato lahko ujame zvoke drugih losov tudi do tri kilometre daleč!

Losov mladič, ki ga je neki pisec opisal kot »smešno ljubkega«, je ponavadi radoveden in brezskrben. Njegova mama ga ščiti ter zanj nežno in zvesto skrbi. Napade vsakogar, ki preži nanj, med drugim volkove, medvede in celo ljudi. Na koncu pa ga, ko je star kakšno leto in je sama spet breja, agresivno spodi stran. Odtlej mora mladi los sam skrbeti zase.

Kako losom, ki se hranijo samo z rastlinami, uspe preživeti mrzle zime? Med drugim tako, da se v toplem obdobju leta dobesedno nažirajo s hrano. Na dan pojejo tudi do 23 kilogramov rastlinja, pa čeprav to raste tri metre nad tlemi ali pa pod vodo. To hrano kar najbolje izkoristijo, saj jo prebavijo v štiridelnem želodcu, pri tem pa dobijo iz nje vsa potrebna hranila in si povečajo maščevje. Vendar pa se pozimi srečujejo z drugimi težavami.

Strupen mraz in visok sneg preizkusita losovo zdržljivost. Pozimi ima rad mirno življenje, zato se premika kolikor se le da malo in tako pod svojim lepo skrojenim krznenim plaščem ohranja toploto. Še posebej težko mu je v snegu ubežati volkovom, toda pogosto so zanj nevarnejši ljudje – še zlasti lovci in vozniki avtomobilov.

Los ima rad sol, s katero posipavajo mnoge avtoceste na severu, da bi stopili sneg. Toda ker ima temno dlako in ponavadi prečka cesto po sončnem zahodu, ga vozniki ne opazijo dovolj zgodaj in trčijo vanj. Zaradi tega so že izgubili življenje tako ljudje kot tudi losi.

Los pa se tudi, kot so videli nekateri opazovalci, igrivo zaganja v valove v oceanu in se ob toplem pomladanskem vremenu navdušeno kopa v vodi. Samica in samec sta med parjenjem drug do drugega zelo nežna, zvestoba, ki jo mama kaže do svojega mladička, pa naravnost ogreje srce. Med udomačenimi mladički in njihovimi skrbniki se včasih splete celo materinska vez. Doktor Valerius Geist je sklenil: »Ta nenavadna žival z neprikupnim obrazom je lahko prav inteligentna, prisrčna in strašansko zvesta.«

Vendar bodite oprezni: Los je zelo močna divja žival. Če boste imeli srečo, da boste kakšnega videli v naravi, bodite do njega spoštljivi in se mu ne približajte preveč. To je še posebej pomembno takrat, ko so v bližini mladiči. Vseeno pa bodite prepričani, da boste očarani nad tem orjaškim kraljem gozdov, četudi ga boste opazovali z varne razdalje.