Poglavje 126

”Resnično, ta je bil Božji Sin!“

JEZUS še ni dolgo na kolu, ko se opoldne za kake tri ure skrivnostno stemni. Ne stemni se zaradi sončnega mrka, saj bi ta nastopil le ob mlaju, v času pashe pa je polna luna. Še več, sončni mrk traja le nekaj minut. Torej je ta tema božanskega izvora! V tem zasmehovalci verjetno umolknejo in Jezusa prenehajo žaliti.

Če se ta nenavadni pojav zgodi, preden skesani hudodelec pokara svojega tovariša in prosi Jezusa, naj se ga spomni, je morda to tudi eden od vzrokov njegovega kesanja. Mogoče se ravno v tej temi štiri žene, namreč Jezusova mati in njena sestra Saloma, Marija Magdalena ter Marija, mati apostola Jakoba Manjšega, približajo mučilnemu kolu. Z njimi je tudi Jezusov ljubljeni učenec Janez.

Jezusovo mater presune bolečina v srcu, ko gleda sina, ki ga je pestovala in dojila, kako trpi na kolu! Toda Jezus ne misli na svojo bolečino, ampak na njen blagor. Z velikim naporom se ozre na Janeza in reče svoji materi: ”Žena, glej, tvoj sin.“ Potem se ozre na mater in reče Janezu: ”Glej, tvoja mati!“

Jezus tako zaupa skrb za svojo mater, ki je očitno že vdova, svojemu najljubšemu apostolu. To stori zato, ker Marijini ostali sinovi še niso pokazali vere vanj. Tako da dober zgled, ko poskrbi ne le za materine gmotne potrebe, pač pa tudi za duhovne.

Okrog tretje ure popoldne Jezus reče: ”Žejen sem.“ Jezus čuti, da je Oče nekako umaknil svojo zaščito od njega, tako da bi se njegova neomajnost preskusila do konca. Zato zakliče z močnim glasom: ”Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?“ Ko nekateri, ki tam stojijo, to slišijo, vzkliknejo: ”Slišite, Elija kliče!“ Eden takoj priteče, natakne na trst s kislim vinom napojeno gobo in mu da piti. Toda drugi rečejo: ”Pustite, glejmo, ali pride Elija, da ga sname.“

Ko Jezus okusi kislo vino, zakliče: ”Dopolnjeno je.“ Da, končal je delo, za katerega ga je Oče poslal na zemljo. Na koncu še reče: ”Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo [duha, New World Translation].“ S tem Jezus izroči svojo življenjsko silo Bogu v upanju, da mu jo bo Bog spet vrnil. Nato skloni glavo in umre.

V trenutku ko Jezus izdihne, nastane potres, da lomi skale. Sunki so tako siloviti, da se zunaj Jeruzalema odpirajo grobnice in se trupla skotalijo ven. Mimoidoči, ki vidijo trupla na planem, poročajo o tem v mestu.

Še nekaj se zgodi. V trenutku, ko Jezus umre, se v Božjem templju od vrha do tal pretrga na dvoje zagrinjalo, ki ločuje sveto od najsvetejšega. To čudovito okrašeno zagrinjalo je približno osemnajst metrov visoko in zelo težko! Osupljivi čudež ni samo izraz Božje jeze do ubijalcev njegovega sina, ampak tudi pomeni, da je sedaj pot do nasvetejšega, do samih nebes, odprta z Jezusovo smrtjo.

No, ko ljudje občutijo potres in vidijo vse te reči, jih prevzame velik strah. Stotnik, ki straži Jezusa, dá slavo Bogu. ”Resnično, ta človek je bil Božji Sin,“ vzklikne. Lahko da je bil navzoč, ko so pri Pilatu razpravljali o Jezusovem božanskem sinovstvu. In zdaj se je prepričal, da je Jezus Božji Sin in največji mož, kar jih je kdaj živelo.

Tudi druge prevzamejo ti čudežni dogodki, in nazaj grede se trkajo po prsih zaradi velike žalosti in sramote. Žene, tudi Jezusove učenke, ki opazujejo prizor od daleč, ti pomembni dogodki globoko ganejo. Navzoč je tudi apostol Janez. Matej 27:45-56; Marko 15:33-41; Luka 23:44-49; 2:34, 35; Janez 19:25-30

▪ Zakaj ne more biti vzrok za triurno temo sončni mrk?

▪ Kakšen lep zgled da Jezus tik pred svojo smrtjo vsem tistim, ki imajo postarane starše?

▪ Kateri so Jezusovi štirje zadnji stavki, preden umre?

▪ Kaj se dovrši s potresom, in kakšen je pomen na dvoje pretrganega zagrinjala v templju?

▪ Kako na stotnika, ki straži morišče, vplivajo ti čudeži?