Ali je takšno čustvovanje normalno

NEKI žalujoči mož piše: »Kot malega Angleža so me učili, da svojih čustev ne smem kazati navzven. Spomnim se kako je oče, nekdanji vojak, vsakič, ko mi je kaj prizadejalo bolečino, skozi stisnjene zobe zasikal: ,Glej, da ne zajokaš!‘ Ne spomnim se, ali je mama sploh kdaj poljubila ali objela katerega od otrok (bili smo štirje). Star sem bil 56 let, ko sem videl svojega očeta umreti. Občutil sem nepopisno izgubo, toda v začetku enostavno nisem mogel jokati.«

V nekaterih kulturah ljudje izražajo svoja čustva čisto odkrito. Najsi so srečni ali žalostni, drugi vedo kako čutijo. Po drugi strani pa v nekaterih delih sveta, še zlasti v severni Evropi in v Veliki Britaniji, navajajo ljudi, še posebej moške, k skrivanju čustev, zatiranju občutkov, hladnokrvnosti in zadržanosti, učijo jih, da ne smejo imeti srca na jeziku. Toda če vam umre kdo od najdražjih, ali je potem kaj narobe, če svojo žalost pokažete tudi navzven? Kaj o tem pravi Biblija?

Objokovalci, ki jih opisuje Biblija

Biblijo so spisali Hebrejci, ki so živeli v vzhodnem Sredozemlju, in ki so bili zelo odkritosrčni ljudje. V njej je zapisano veliko primerov, ko so posamezniki odkrito pokazali svojo žalost. Kralj David je objokoval izgubo svojega umorjenega sina Amnona. Pravzaprav je ,zelo bridko jokal‘ (2. Samuelova 13:28-39). Žaloval je celo ob smrti svojega izdajalskega sina Absaloma, ki si je skušal na silo prilastiti kraljevski prestol. Biblija o tem pripoveduje: »In kralju se zelo užali in stopi v hram nad vrati in joče; in grede govori: O sin moj Absalom, sin moj, sin moj Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, sin moj, sin moj!« (2. Samuelova 18:33). David je žaloval kot vsak drug oče. In kolikokrat starši izrečejo željo, da bi umrli namesto svojih otrok! Tako nenaravno se zdi, če otrok umre prej kot starši.

Kako pa se je Jezus odzval na smrt svojega prijatelja Lazarja? Ko je pristopal k njegovemu grobu, se je zjokal (Janez 11:30-38). Kasneje je tudi Marija Magdalena jokala, ko je prišla k Jezusovi grobnici (Janez 20:11-16). Res je, da kristjan, ki razume biblijsko upanje na vstajenje, ne bo žaloval neutolažljivo, tako kot to počnejo nekateri, ki za svoje verovanje o stanju, v katerem so mrtvi nimajo jasnega biblijskega temelja. Toda pravi kristjan kot človek, ki normalno čustvuje, pa četudi ima upanje na vstajenje, žaluje in objokuje izgubo svojega najbližjega (1. Tesaloničanom 4:13, 14).

Jokati ali ne

Kako pa naj bi se odzivali mi? Se vam zdi težko, ali pa vam je nerodno pokazati svoja čustva? Kaj priporočajo svetovalci? Njihovi sodobni pogledi velikokrat samo odsevajo biblijsko starodavno navdihnjeno modrost. Pravijo, da naj bi svojo žalost pokazali, ne pa zatrli. To nas spomni na zveste očake, na primer na Joba, Davida in Jeremija; o njihovi žalosti, preliti na papir, lahko berete v Bibliji. Oni svojih čustev prav gotovo niso potlačili. Zato se ni pametno osamiti (Pregovori 18:1). Jasno je, da se sámo žalovanje razlikuje od enega kulturnega okolja do drugega, odvisno pa je tudi od vere, ki je v določenem okolju večinska.a

Kaj pa če čutite, da se enostavno morate zjokati? Jok je pač v človekovi naravi. Še enkrat se spomnite Lazarjeve smrti, ko se je Jezus ,zgrozil v duhu [. . .] in se razjokal‘ (Janez 11:33, 35). Jezus je torej pokazal, da je jok čisto normalen odziv na smrt tega, ki nam je bil pri srcu.

To potrjuje tudi primer Anne, matere, ki ji je zaradi SNSD (sindrom nenadne smrti dojenčkov) umrla hči Rachel. Njen mož je razlagal: »Najbolj presenetljivo je bilo to, da ne Anne ne jaz na pogrebu nisva jokala. Vsi drugi so ihteli.« Na to pa je Anne odvrnila: »Že res, vendar sem se jaz najokala za oba. Mislim, da je vse skupaj prišlo za mano nekaj tednov po tem žalostnem dogodku, ko sem bila končno v hiši čisto sama. Prejokala sem ves dan. Toda prepričana sem, da mi je to pomagalo. Bolje sem se počutila. Morala sem izjokati izgubo svojega otroka. Prav zares se mi zdi, da moraš žalujočim pustiti, da se zjokajo. Čeprav se drugi odzovejo čisto naravno, ko ti rečejo: ,Nikar ne jokaj,‘ pa to v resnici ne pomaga.«

Kako se odzovejo nekateri

Kako pa so se nekateri odzvali na obup, ki jih je obšel ob izgubi katerega od najbližjih? Poglejmo si Juanitin primer. Vedela je, kako se ženska počuti ob izgubi otroka. Petkrat je spontano splavila. Potem pa je še enkrat zanosila. Ko so jo zaradi avtomobilske nesreče zadržali v bolnišnici, je bila seveda zaskrbljena. Čez dva tedna je imela prezgodnji pôrod. Rodila je malo Vanesso, ki je tehtala komaj 0,9 kilograma. »Bila sem tako vznemirjena,« se spominja Juanita. »Končno sem postala mati!«

Toda njena sreča ni trajala dolgo. Vanessa je čez štiri dni umrla. Juanita se spominja: »V sebi sem čutila neizmerno praznino. Moje materinstvo mi je bilo odvzeto. Čutila sem, da mi nekaj manjka. Kako boleče je bilo priti domov, v sobo, ki smo jo pripravili za Vanesso, in videti majice, ki sem jih kupila zanjo. Naslednja meseca sem spet in spet podoživljala njeno rojstvo. Nikogar nisem hotela imeti ob sebi.«

Se vam zdi ta odziv skrajnosten? Drugi bodo morda težko razumeli, toda tisti, ki so tako kakor Juanita skusili kaj takega, vedo povedati, da so za otrokom žalovali ravno tako kakor za nekom, ki bi določen čas že živel. Pravijo, da starši vzljubijo otroka veliko pred rojstvom. Med njim in materjo je stkana posebna vez. Ko ta otrok umre, mati čuti, da je umrla resnična oseba. In drugi morajo doumeti ravno to.

Kako lahko na vas vplivata jeza in občutek krivde

Neka druga mati pojasnjuje, kako je čutila, ko so ji povedali, da je njen šestletni fantič nenadoma umrl zaradi prirojene srčne hibe. »Odzivala sem se zelo različno — z otopelostjo, nejevero, občutkom krivde in jezo na svojega moža in zdravnika, ker nista spoznala, da je bilo njegovo stanje tako resno.«

Jeza je lahko še eno znamenje žalovanja. Jezni smo lahko na zdravnike in medicinske sestre; zdi se nam, da bi morali bolje poskrbeti za preminulega. Mogoče smo jezni na prijatelje ali pa sorodnike, ki so, kot se nam zdi, rekli ali naredili kaj narobe. Nekateri so jezni na umrlega, ker je zanemarjal svoje zdravje. Stella se spominja: »Ne bom pozabila, kako sem bila jezna na moža, saj sem vedela, da bi bilo lahko tudi drugače. Bil je zelo bolan, vendar se ni menil za zdravnikova opozorila.« Včasih pa jeza leti na umrlega tudi zaradi bremen, ki so z njegovo ali njeno smrtjo padli na tistega, ki je ostal.

Nekateri se zaradi jeze počutijo krive, obsojajo se, ker so bili jezni. Spet drugi se obsojajo za smrt svojega najbližjega. »Nikakor ne bi umrl,« se prepričujejo, »če bi ga le prej spravil k zdravniku«, ali »če bi ga prepričal, naj gre k drugemu zdravniku«, ali pa »če bi ga pripravil do tega, da bi malo bolje skrbel za svoje zdravje.«

Pri nekaterih gre občutek krivde še dlje, še posebej, če je njihov najbližji umrl nenadoma, čisto nepričakovano. V spomin si priklicujejo dogodke, ko so se na rajnega razjezili ali se z njim sporekli. Ali pa imajo občutek, da umrlemu v resnici niso bili to, kar bi mu morali biti.

Dolgotrajno žalovanje mnogih mater dokazuje to, kar pravi veliko strokovnjakov, namreč da izguba otroka povzroča pri starših stalen občutek praznine, še posebej pri materah.

Ko umre zakonec

Izguba zakonskega partnerja je še ena vrsta duševnega pretresa, še posebej, če sta zakonca veliko delala skupaj. Za oba lahko pomeni konec nekega skupnega življenjskega sloga: konec potovanj, dela, razvedrila in medsebojne odvisnosti.

Eunice pripoveduje, kaj se je zgodilo, ko je njen mož nenadoma umrl zaradi srčnega zastoja. »Prvi teden sem bila nekako čustveno odrevenela, kot da bi prenehala delovati. Celo okušati in vonjati nisem mogla. Vendar je moj čut za logično deloval še naprej, neodvisno od vsega. Ker sem bila ob možu, ko so ga poskušali spraviti k sebi s kardiopulmonalnim oživljanjem in zdravili, nisem trpela zaradi običajnih odklonilnih znamenj. Vseeno pa sem bila močno razočarana, nekako tako, kakor če bi gledala avto, kako drvi v prepad, sama pa pri tem ne bi mogla prav nič narediti.«

Ali je jokala? »Seveda sem, še posebej, ko sem brala več sto sožalnih sporočil, ki so mi jih poslali. Pri vsakem sem zaihtela. To mi je pomagalo, da sem se pogumno spopadla s preostalim delom dneva. Nič pa mi ni moglo pomagati, ko so me spet in spet spraševali, kako se počutim. Bilo je očitno, da se počutim obupno.«

In kaj je Eunice pomagalo, da se je prebila skozi svojo žalost? »Ne da bi to sploh dojela, čisto nezavedno sem se odločila, da bom normalno živela naprej,« pravi. »Še vedno pa me zaboli, ko pomislim, da moža, ki je imel življenje tako rad, ni več tukaj, da bi užival v njem.«

»Ne pustite, da bi vam drugi narekovali . . .«

Avtorji knjige Leavetaking—When and How to Say Goodbye svetujejo: »Nikar ne pustite, da bi vam drugi narekovali, kako bi morali ravnati ali čutiti. Vsak človek žaluje drugače. Drugi morda mislijo, in vam dajo to tudi vedeti, da žalujete preveč, ali pa, da žalujete premalo. Oprostite jim in pozabite na to. S tem, ko se poskušate na silo prilagoditi kalupu, ki so vam ga pripravili drugi ali pa družba na splošno, le ovirate svoj napredek proti popravljenemu čustvenemu zdravju.«

Različni ljudje seveda vsak po svoje opravijo z žalostjo. Nikakor ne želimo namigovati, da je en način najboljši za vse. Toda: nevarno lahko postane, ko duševno mrtvilo prevlada, ko se tisti, ki bridko žaluje, nikakor ne more sprijazniti z razmerami kakršne pač so. Takrat lahko dobro dene pomoč prijateljev, ki sočustvujejo z vami. Biblija namreč pravi: »Vsak čas ljubi, kdor je prijatelj, in brat se izkaže v stiski.« Zato naj vas nikar ne bo strah poiskati pomoči, se pogovoriti, pa tudi jokati. (Pregovori 17:17)

Žalost je čisto normalen odziv na smrt in nič napačnega ni, če vašo žalost vidijo tudi drugi. Vendar so tukaj še vprašanja, ki terjajo odgovor: »Kako naj živim s svojo žalostjo? Ali je normalno pokazati, da občutim krivdo in jezo? Kako naj se lotim takšnih odzivov? Kaj mi je lahko v pomoč, da bom izgubo in žalost laže prenesel?« Naslednji del bo odgovoril na ta in še nekatera vprašanja.