Osmo poglavje

Stvarnik se razodeva nam v dobro!

KAKE tri milijone ljudi je sredi grmenja in bliskanja stalo pred visoko goro na Sinajskem polotoku. Sinajsko goro so ovili oblaki, tla pa so se tresla. V takih nepozabnih okoliščinah je Mojzes stari Izrael povedel v formalen odnos s Stvarnikom neba in zemlje. (2. Mojzesova, 19. poglavje; Izaija 45:⁠18)

Toda zakaj bi se Stvarnik vesolja na tak poseben način razodel enemu samemu, in še to sorazmerno majhnemu narodu? To je pojasnil Mojzes: »Ker vas GOSPOD ljubi in hoče ohraniti prisego, ki jo je prisegel vašim očetom.« (5. Mojzesova 7:6–8)

Ta izjava razodeva, da v Bibliji ne najdemo le dejstev glede nastanka vesolja in življenja na zemlji, temveč še precej več. Veliko nam pove o tem, kaj je imel Stvarnik opraviti z ljudmi nekdaj, kaj ima z njimi danes in kaj bo imel z njimi opraviti v prihodnosti. Biblija je najbolj preučevana knjiga na svetu in ima od vseh knjig največji obtok, zato bi moral vsak, ki kaj dá na izobrazbo, poznati njeno vsebino. Pa si na kratko poglejmo, kaj lahko v njej najdemo. Najprej se bomo osredotočili na tisti del Biblije, ki mu pogosto rečejo kar Stara zaveza. Ob tem si bomo pridobili tudi dragocen uvid v osebnost Stvarnika vesolja in Avtorja Biblije.

V šestem poglavju »Ali lahko zaupate starodavnemu stvarjenjskemu zapisu?« smo spoznali, da je samo po Biblijinem stvarjenjskem zapisu mogoče priti do dejstev o naših praprednikih – o našem poreklu. Vendar lahko iz te prve Biblijine knjige zvemo še precej več. Na primer kaj?

Grška in druge mitologije govorijo o času, ko so se bogovi in polbogovi vmešavali v človeške zadeve. Poleg tega antropologi poročajo, da med ljudstvi po svetu krožijo legende o tem, kako je nekdaj poplava izbrisala s sveta večino človeštva. Morda takšne mite upravičeno zavračate. Pa vendar, ali ste vedeli, da nam edino Prva Mojzesova knjiga razodeva prikrita zgodovinska dejstva, ki so kasneje odzvanjala v teh mitih in legendah? (1. Mojzesova, 6. in 7. poglavje)a

V Prvi Mojzesovi knjigi boste brali tudi o moških in ženskah, resničnih ljudeh, s katerimi se lahko poistimo. Ti so vedeli, da Stvarnik obstaja, in so njegovo voljo v svojem življenju tudi upoštevali. Koristno se bo seznaniti z možmi, kot so Abraham, Izak in Jakob, ki sodijo k ,očetom‘, ki jih je omenil Mojzes. Stvarnik je spoznal Abrahama in ga poimenoval ,moj prijatelj‘. (Izaija 41:8; 1. Mojzesova 18:18, 19) Zakaj? Ker se je z opazovanjem trdno prepričal, da je Abraham mož vere. (Hebrejcem 11:8–10, 17–19; Jakob 2:23) Iz Abrahamove izkušnje se lahko naučimo, da je Jehova dostopen Bog. Njegova mogočnost in zmožnosti sicer zbujajo strahospoštovanje, kljub temu pa ni zgolj neka neosebna sila ali vzrok. Je resnična oseba, s katero lahko ljudje navežemo spoštljiv odnos, sebi v večno dobro.

Jehova je Abrahamu obljubil: »Blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem.« (1. Mojzesova 22:18) Ta obljuba nadgrajuje oziroma razširja obljubo, izrečeno v Adamovem času glede prihajajočega ,semena‘. (1. Mojzesova 3:15) Da, Jehova je s to obljubo Abrahamu potrdil upanje, da se bo sčasoma pojavil nekdo (Seme), po katerem bodo blagoslovi na voljo vsem ljudstvom. Ugotovili boste, da je to rdeča nit celotne Biblije, kar je še dodatno potrdilo za to, da ta knjiga ni zbirka raznolikih človeških spisov. In s poznavanjem Biblijine teme boste laže uvideli, da je Bog po enem starodavnem narodu nameraval blagosloviti vse narode. (Psalm 147:19, 20)

Dejstvo, da je imel Jehova z Izraelom takšen namen, kaže, da »ni pristranski«. (Dejanja 10:34, NW; Galatom 3:14) Čeprav je imel takrat opraviti predvsem z Abrahamovimi potomci, je dajal tudi ljudem drugih narodov možnost, da pridejo in mu služijo. (1. kraljev 8:41–43) In kot bomo spoznali kasneje, Jehova zaradi svoje nepristranskosti danes dovoljuje prav vsem, ne glede na narodno ali etnično pripadnost, da ga spoznamo in mu ugajamo.

Iz zgodovine tega naroda, s katerim se je Stvarnik ukvarjal več stoletij, se lahko naučimo veliko. Pa razdelimo njegovo zgodovino na tri dele in preiščimo vsakega posebej. Pri tem bodimo pozorni na to, kako je Jehova ravnal skladno s pomenom svojega imena, »On povzroča, da postaja«, in kako se je njegova osebnost kazala v ravnanju z resničnimi ljudmi.

Prvi del: narod, ki mu vlada Stvarnik

Abrahamovi potomci so postali egiptovski sužnji. Bog je nazadnje obudil Mojzesa, ki jih je leta 1513 pr. n. š. popeljal v svobodo. Ko je Izrael postal narod, mu je vladal Bog. Vendar si je leta 1117 pr. n. š. ljudstvo zaželelo človeškega kralja.

Kako so se Izraelci sploh znašli z Mojzesom pod Sinajsko goro? O tem nas seznanja Biblijina Prva Mojzesova knjiga. Nekoliko prej, ko je Jakob (imenovan tudi Izrael) še živel severovzhodno od Egipta, je ves tedaj znani svet zajela lakota. Skrb za družino ga je navedla, da je šel po hrano v Egipt, ki je imel takrat uskladiščenega ogromno žita. Jakob je ugotovil, da je tam za razdeljevanje hrane v resnici skrbel njegov sin Jožef, o katerem je mislil, da je že dolga leta mrtev. Tako se je Jakob z družino vred preselil v Egipt, in povabljen je bil, da tam tudi ostane. (1. Mojzesova 45:⁠25–​46:5; 47:5–12) Ko pa je Jožef umrl, je novi faraon Jakobove potomce prisilil k težaškemu delu in ,jim grenil življenje s trdim delom z ilovico in z opeko‘. (2. Mojzesova 1:8–14) To živo pripoved in še veliko več si lahko preberete v drugi Biblijini knjigi, Drugi Mojzesovi knjigi.

Izraelce so tako trpinčili dolga desetletja, in »njih klic za pomoč je [. . .] segal do Boga«.​ Zelo modro je bilo, da so pomoč iskali pri Jehovu, saj je temu šlo ravno za Abrahamove potomce in je bil odločen izpolniti to, kar se je bil namenil, namreč da bo v prihodnosti blagoslovil vsa ljudstva. ,Slišal je Izraelovo zdihovanje, in se zavzel zanje‘, kar nam kaže, da je Stvarnik sočuten z ljudmi, ki so tlačeni in ki trpijo. (2. Mojzesova 2:23–25, EI) Izraelce naj bi iz sužnosti popeljal Mojzes. Toda ko je ta s svojim bratom Aronom stopil pred egiptovskega faraona in ga prosil, naj to zasužnjeno ljudstvo izpusti, je faraon predrzno odvrnil: »Kdo je GOSPOD [Jehova, NW], čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela?« (2. Mojzesova 5:⁠2)

Ali si lahko predstavljate, da bi se Stvarnik vsega vesolja ustrašil takega izziva, pa čeprav ga je izrekel vladar takrat najmogočnejše vojaške sile? Bog je odgovoril tako, da je faraona z Egipčani vred udaril z vrsto nadlog. In šele po zadnji, deseti nadlogi je faraon privolil v to, da Izraelce izpusti. (2. Mojzesova 12:29–32) Tako so Abrahamovi potomci spoznali Jehova kot resnično osebo, kot tistega, ki osvobaja ob svojem času. Da, Jehova je skladno s pomenom svojega imena postal izpolnjevalec svojih obljub, in to kaj dramatično. (2. Mojzesova 6:3) Tako faraon kot Izraelci pa naj bi o tem imenu kmalu spoznali še več.

To se je zgodilo, ker si je faraon nedolgo za tem premislil. Svojo vojsko je povedel v silovit lov za izpuščenimi sužnji in jih dohitel pri Rdečem morju. Izraelci so bili ujeti med morjem in egipčansko vojsko. Vendar je Jehova posredoval in jim odprl pot skozi Rdeče morje. Faraon bi moral v tem jasno prepoznati dokaz Božje nepremagljive moči. Toda ne, vojsko je popeljal naravnost za Izraelci, in ko je Bog morje vrnil v njegov prejšnji položaj, je faraon skupaj z vojsko utonil. Pripoved iz Druge Mojzesove knjige sicer ne govori natanko, kako je Bog vse to izvedel, vseeno pa lahko te dosežke upravičeno imenujemo čudež, saj človek takšnih dejanj in njihove medsebojne časovne usklajenosti ni sposoben obvladati. Zagotovo pa to ne velja za Tistega, ki je ustvaril vesolje in vse zakone, ki v njem vladajo. (2. Mojzesova 14:1–31)

Izraelcem, moral pa bi tudi nam, je ta dogodek nazorno prikazal, da je Jehova Rešitelj, ki ravna skladno s svojim imenom. Vendar pa bi morali iz te pripovedi sprevideti še več o Božjih poteh. Na primer to, da je Bog izvršil pravico zoper zatiralski narod, obenem pa pokazal srčno dobrotljivost do svojega ljudstva, po katerem naj bi prišlo Seme. In kar se tiče slednjega, je pripoved iz Druge Mojzesove knjige nedvomno več kot le del davno minule zgodovine, saj se navezuje na to, kar se je Bog namenil narediti, namreč da bo blagoslovil vsa ljudstva.

Proti Obljubljeni deželi

Po odhodu iz Egipta je Mojzes skupaj z ljudstvom korakal po puščavi proti Sinajski gori. In dogodki pri tej gori so za več stoletij vnaprej začrtali smer Božjemu ravnanju s tem narodom. Bog je Izraelu tu priskrbel zakone. Seveda je Stvarnik zakone, ki veljajo za materijo v našem vesolju, formuliral že pred davnimi veki, in ti zakoni veljajo še danes. Toda pri Sinajski gori je Bog po Mojzesu priskrbel narodne zakone. Več o tem, kaj je Bog naredil, ter o postavinem zakoniku pa si lahko preberemo v Drugi Mojzesovi ter treh nadaljnjih knjigah – Tretji, Četrti in Peti Mojzesovi knjigi. Strokovnjaki menijo, da je Mojzes napisal tudi Jobovo knjigo. O delu njene pomembne vsebine bomo spregovorili v desetem poglavju.

Še danes milijoni po vsem svetu poznajo Deset zapovedi, ki so osrednji moralni napotek celotnega postavinega zakonika, in se tudi skušajo ravnati po njih. Ta zakonik pa vsebuje še mnoge druge smernice, ki jih ljudje cenijo zaradi njihove odličnosti. Razumljivo je, da so se mnogi predpisi tikali predvsem takratnega življenja Izraelcev, na primer pravila glede higiene, sanitarne ureditve in bolezni. In čeprav so bili ti zakoni sprva namenjeni staroveškemu ljudstvu, odsevajo poznavanje znanstvenih dejstev, ki so jih človeški strokovnjaki odkrili šele v nekako zadnjem stoletju. (3. Mojzesova 13:46, 52; 15:4–13; 4. Mojzesova 19:11–20; 5. Mojzesova 23:12, 13) Vsak človek bo storil prav, če se bo vprašal: kako je mogoče, da iz zakonov, namenjenih staremu Izraelu, vejeta znanje in modrost, ki sta veliko vzvišenejša od tistega, kar so vedeli takratni narodi? Razumen odgovor je ta, da je te zakone priskrbel Stvarnik.

Ti zakoni so prav tako pomagali nadaljevati družinsko linijo in so predpisovali verske dolžnosti, po katerih so se morali Izraelci ravnati, dokler se ne bi pojavilo Seme. S tem ko so privolili v vse Božje zahteve, so sprejeli tudi odgovornost, da bodo po tej postavi živeli. (5. Mojzesova 27:26; 30:17–20) Resda postave niso mogli izpolnjevati v vseh podrobnostih, toda tudi to dejstvo je rabilo dobremu namenu. Pravni izvedenec je kasneje pojasnil, da je postava ,[razkrivala, NW] prestopke, dokler ni prišlo seme, ki mu je [bila] dana obljuba‘. (Galatom 3:19, 24) Tako jih je postavin zakonik ločeval od drugih ljudstev, jih spominjal, da potrebujejo Seme oziroma Mesija, ter jih pripravljal na njegov prihod.

Izraelci so pod Sinajsko goro privolili v to, da bodo zvesti Božjemu postavinemu zakoniku. Tako so sklenili dogovor oziroma zavezo, kot temu pravi Biblija. Ta zaveza je bila sklenjena med celotnim narodom in Bogom. In čeprav so voljno vstopili v to zavezo, so se izkazali za zelo trdovratno ljudstvo. Tako so si na primer naredili zlato tele, ki jim je upodabljalo Boga, kar pa je bil greh, saj je bilo čaščenje malikov neposredna kršitev Desetih zapovedi. (2. Mojzesova 20:4–6) Poleg tega so se pritoževali nad preskrbo, se upirali od Boga postavljenemu voditelju (Mojzesu) in se vdajali nemoralnim odnosom s tujkami, ki so častile malike. Toda zakaj naj bi to zanimalo nas danes, ki živimo toliko časa za Mojzesom?

Zopet to ni zgolj del davno minule zgodovine. Biblijske pripovedi o Izraelovi nehvaležnosti in Božjem odzivu nanjo kažejo, da je Bogu res mar. Biblija pravi, da so Izraelci preizkušali Jehova »znova in znova«, ga »žalostili« in mu »zadajali bolečine« (NW). (Psalm 78:40, 41, SSP) Zato smo lahko prepričani, da Stvarnik čuti in da mu je mar za to, kaj ljudje počnemo.

Z našega, človeškega zornega kota bi si morda mislili, da bo Bog zaradi Izraelovega grešenja zdaj razdrl svojo zavezo z njim in mogoče izbral kak drug narod, da bi po njem izpolnil svojo obljubo. Toda ne. Očitne kršilce postave je kaznoval, svojeglavega naroda kot celote pa se je usmilil. Res, Bog je ostal zvestovdan temu, kar je obljubil svojemu zvestemu prijatelju Abrahamu.

Nekoliko kasneje se je Izrael približal Kanaanu, ki ga Biblija imenuje Obljubljena dežela. V njem so živela mogočna ljudstva, ki so jih prežemale moralno sprijene navade. Stvarnik jih je bil 400 let pustil pri miru, sedaj pa se je po pravici odločil, da bo deželo dal staremu Izraelu. (1. Mojzesova 15:16; glej tudi »V katerem pomenu ljubosumen Bog?«, strani 132–33.) Vendar je Mojzes pred tem vanjo poslal dvanajst oglednikov. Deset jih ni verovalo v Jehovovo rešilno moč in s svojim poročilom so ljudstvo navedli, da je začelo godrnjati zoper Boga in kovati načrte za vrnitev v Egipt. Bog je zato Izraelce obsodil na štiridesetletno tavanje po pustinji. (4. Mojzesova 14:1–4, 26–34)

Kaj pa je dosegel s to obsodbo? Mojzes je Izraelove sinove malo pred svojo smrtjo opomnil, naj si zapomnijo ta leta, v katerih jih je Jehova poniževal. Takole jim je rekel: »Spoznaj v svojem srcu, da te GOSPOD, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina!«​ (5. Mojzesova 8:1–5, SSP) Čeprav so bili Jehova s svojimi dejanji žalili, jih je ta oskrboval s potrebnim in jim s tem dokazoval, da so odvisni od njega. Tako so na primer preživeli zato, ker jih je oskrboval z mano, užitno snovjo, ki je imela okus po medenih kolačih. Očitno bi se morali iz tega, kar so doživeli v pustinji, veliko naučiti. Jasno bi morali uvideti, kako pomembno je ubogati usmiljenega Boga in se zanašati nanj. (2. Mojzesova 16:13–16, 31; 34:6, 7)

Bog je po Mojzesovi smrti vodenje naroda poveril Jozuetu. Ta hrabri in zvestovdani mož je narod pripeljal v Kanaan ter se brž pogumno lotil osvajanja dežele. V kratkem je porazil 31 kraljev in zavzel večino Obljubljene dežele. O tej nadvse razburljivi zgodovini poroča Jozuetova knjiga.

Vlada brez človeškega kralja

Narod sta med bivanjem v pustinji in prva leta v Obljubljeni deželi vodila sprva Mojzes, nato Jozue. Izraelci sploh niso potrebovali človeškega kralja, saj je bil njihov Suveren Jehova. Ta je odredil, da so postavljeni starejši možje pri mestnih vratih poslušali pravde. Ti so med ljudstvom vzdrževali red in mu tudi duhovno pomagali. (5. Mojzesova 16:18; 21:18–20) Rutina knjiga ponuja presenetljiv vpogled v to, kako so ti starejši možje rešili neko pravdo, in to na temelju zakona iz Pete Mojzesove knjige 25:7–9.

Narod si je z leti pogosto nakopal Božje neodobravanje, saj Mu je bil ničkolikokrat neposlušen in se je rad obračal h kanaanskim bogovom. A kadar se je znašel v veliki stiski in je klical k Jehovu po pomoč, se ga je ta spomnil. Obujal je sodnike, da so Izrael povedli v svobodo, ga rešili zatiralskih okoliških ljudstev. Knjiga sodnikov živo opisuje junaštva dvanajstih pogumnih sodnikov. (Sodniki 2:11–19; Nehemija 9:⁠27)

Zapis pravi: »Tiste dni ni bilo kralja v Izraelu; vsak je delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh.«​ (Sodniki 21:25, SSP) Narod je imel moralne norme zastavljene v Postavi, tako da je imel ob pomoči starejših mož ter pouku duhovnikov osnovo za to, da je »delal, kakor je bilo prav v njegovih očeh« in bil o tem tudi prepričan. Poleg tega je postavin zakonik določal tudi predpise glede tabernaklja oziroma prenosnega templja, kjer so darovali žrtve. Tabernakelj je bil takrat središče pravega čaščenja in je narod še dodatno združeval.

Drugi del: razcvet pod kralji

Med Samuelovim sodnikovanjem v Izraelu je ljudstvo zahtevalo človeškega kralja. Prvi trije kralji (Savel, David in Salomon) so med letoma 1117 in 997 pr. n. š. kraljevali po 40 let. Izrael je bil na vrhuncu blagostanja in slave, Stvarnik pa je takrat naredil pomembne korake, da bi pripravil vse potrebno za kraljevanje prihajajočega Semena.

Samuel je kot sodnik in prerok dobro skrbel za Izraelovo duhovno blaginjo, njegova sinova pa sta bila drugačna. Tako je ljudstvo nazadnje od Samuela zahtevalo: »Postavi nam [. . .] kralja, da nas bo sodil, kakor je pri vseh narodih!«​ Jehova je Samuelu razložil težo tega, kar so zahtevali: »Poslušaj glas ljudstva [. . .]; kajti niso zavrgli tebe, ampak mene so zavrgli, da naj ne kraljujem nad njimi.« Jehova je predvidel žalostne posledice takšnega razvoja dogodkov. (1. Samuelova 8:1–9, EI) Kljub temu pa je na njihovo zahtevo za kralja nad Izraelom postavil skromnega moža, Savla. Kljub obetavnemu začetku so se v Savlu, potem ko je zakraljeval, pojavile svojeglave težnje, in prestopil je Božje zapovedi. Jehova je po svojem preroku naznanil, da bo dal kraljevo oblast možu, ki mu bo po srcu. Iz tega bi se morali naučiti, kako zelo Stvarnik ceni ubogljivost iz vsega srca. (1. Samuelova 15:22, 23)

David, ki naj bi postal naslednji Izraelov kralj, je bil najmlajši sin v družini iz Judovega rodu. Bog je Samuelu glede te presenetljive odločitve rekel: »Človek [. . .] gleda, kar je pred očmi, GOSPOD pa gleda v srce.« (1. Samuelova 16:7) Mar ni spodbudno vedeti, da Stvarnik gleda to, kar vidi v nas, ne pa tega, kar se vidi na zunaj? Toda Savel je imel druge načrte. Že takrat, ko je Jehova izbral Davida za bodočega kralja, ga je obsedla ideja, da bi Davida spravil s poti. Vendar Jehova tega ni dovolil. Savel je nazadnje s sinovi vred padel v bitki zoper vojskujoče se ljudstvo, Filistejce.

Kralj David je sprva vladal iz Hebrona. Potem pa je zavzel Jeruzalem in ta je postal nova prestolnica. David je tudi razširil meje Izraelovega ozemlja, tako da je to po obsegu popolnoma ustrezalo temu, kar je Bog obljubil Abrahamovim potomcem. Več o tem obdobju (in zgodovini kasnejših kraljev) si lahko preberete v šestih zgodovinskih Biblijinih knjigah.b Te nam odkrivajo, da Davidovo življenje ni bilo brez problemov. Tako je denimo ob neki priložnosti podlegel človeški želji in prešuštvoval z lepo Batsebo, nakar je zagrešil še druga napačna dejanja, da bi ta greh prikril. Jehova pa je pravičen Bog, zato Davidove zablode ni mogel kar prezreti. Ker pa se je David iz srca pokesal, Jehova ni zahteval, da se ga kaznuje togo po Postavinih določilih; vseeno pa naj bi David imel zaradi svojih grehov veliko družinskih problemov.

David je med prestajanjem vseh teh težav spoznal Boga kot osebo – kot nekoga, ki čuti. Napisal je: »GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, [. . .] usliši njihovo klicanje.«​ (Psalm 145:18–20, SSP) David je svojo iskrenost in vdanost jasno izrazil v čudovitih pesmih, ki sestavljajo približno polovico knjige Psalmov. Že milijonom je bila ta poezija v tolažbo in spodbudo. Pomislite samo na to, kako blizu si je bil David z Bogom, kot je to izrazil v Psalmu 139:1–4: »GOSPOD, preiskal si me in me poznaš! Ti poznaš sedenje moje in vstajanje moje, mišljenje moje umeš oddaleč. [. . .] Ko ni še beseda na jeziku mojem, glej, GOSPOD, jo poznaš docela.«

David se je še zlasti zavedal Božje rešilne moči. (Psalm 20:6; 28:9; 34:7, 9; 37:39) Vsakič, ko je je bil deležen, se mu je zaupanje v Jehova še okrepilo. To si lahko potrdite z besedami iz Psalma 30:5; 62:8 in 103:9. Lahko si preberete tudi 51. psalm, ki ga je David napisal po tem, ko je bil zaradi grešenja z Batsebo pograjan. Kako krepilno je vedeti, da se lahko Stvarniku izpovemo brez zadržkov, prepričani, da ni ošaben, temveč ponižno pripravljen poslušati! (Psalm 18:35; 69:33; 86:1–8) Vendar Davida k takšnemu cenjenju niso navedle le osebne izkušnje. »[Globoko, NW] premišljujem vse delo tvoje,« je napisal, »dejanje tvojih rok preudarjam.« (Psalm 63:6; 143:⁠5)

Jehova je z Davidom sklenil posebno zavezo za večno kraljestvo. David verjetno ni povsem razumel, kaj ta zaveza pomeni, vseeno pa lahko iz podrobnosti, ki so bile v Biblijo zapisane kasneje, razberemo, da je Jehova namigoval na to, da bo obljubljeno Seme prišlo po Davidovi liniji. (2. Samuelova 7:⁠16)

Modri kralj Salomon in smisel življenja

Davidov sin Salomon je slovel po modrosti, in ta lahko koristi tudi nam, če si preberemo dve nadvse praktični knjigi, Pregovore in Propovednika.c (1. kraljev 10:23–25) Slednja lahko še posebej koristi ljudem, ki v svojem življenju iščejo smisel, prav kakor ga je iskal modri kralj Salomon. Bil je prvi od Izraelovih kraljev, ki se je rodil v kraljevi družini, in pred njim so se odpirale številne možnosti. Loteval se je tudi veličastnih gradbenih projektov, mizo je imel vselej obloženo z impresivno paleto jedi, užival je v glasbi in bil vedno v družbi uglednih ljudi. A je kljub temu napisal: »Potem sem se ozrl po vseh delih svojih, ki so jih storile roke moje, in po trudu, ki sem si ga prizadel, da bi bil vse dovršil; in glej, vse je bilo ničemurnost.« (Propovednik 2:3–9, 11) Do kakšnega sklepa ga je to pripeljalo?

Salomon je napisal: »Poslušajmo konec vse propovedi: Boga se boj in zapovedi njegove izpolnjuj, kajti to je vsa dolžnost človekova. Zakaj Bog privede vsako delo, bodisi dobro ali hudo, na sodbo o vsem skritem.« (Propovednik 12:13, 14) Skladno s tem se je lotil sedemletnega projekta, gradnje veličastnega templja, v katerem bi ljudstvo lahko častilo Boga. (1. kraljev, 6. poglavje)

Salomonovo vladanje sta vrsto let spremljala mir in obilje. (1. kraljev 4:20–25) Kljub temu pa se je izkazalo, da Jehovu ne služi s tako nerazdeljenim srcem, kot mu je služil David. Med ženami je namreč imel mnogo tujk, katerim je dovolil, da so mu srce nagnile k svojim bogovom. Tako mu je Jehova nazadnje rekel: »Iztrgal [ti bom] kraljestvo iz rok [. . .]: en rod bom dal tvojemu sinu zaradi svojega služabnika Davida in zaradi Jeruzalema.«​ (1. kraljev 11:4, 11–13, SSP)

Tretji del: kraljestvo razcepljeno

Po Salomonovi smrti leta 997 pr. n. š. se je deset severnih rodov odcepilo. Ti so tvorili Izraelovo kraljestvo, katero so leta 740 pr. n. š. zavzeli Asirci. Kralji v Jeruzalemu pa so vladali dvema rodovoma. To Judovo kraljestvo je obstajalo, vse dokler niso Babilonci leta 607 pr. n. š. zavojevali Jeruzalem, prebivalce pa odpeljali v ujetništvo. Juda je bil opustošen 70 let.

Potem ko je Salomon umrl, je oblast prevzel njegov sin Roboam, ki je ljudstvu življenje zelo otežil. To je vodilo do upora, v katerem se je deset rodov odcepilo in postalo Izraelovo kraljestvo. (1. kraljev 12:1–4, 16–20) To severno kraljestvo se z leti ni izkazalo zvesto pravemu Bogu. Ljudstvo se je pogosto klanjalo malikom, ki so imeli podobo zlatega teleta, ali pa je zapadalo v druge oblike krivega čaščenja. Nekatere kralje so umorili samozvanci ter jim strmoglavili dinastijo. Jehova je pokazal veliko potrpežljivost, saj je vedno znova pošiljal preroke, po katerih je narod svaril pred veliko nesrečo, ki ga bo doletela, če bo nadaljeval z odpadništvom. Ozejevo in Amosovo knjigo sta napisala preroka, katerih sporočila so bila namenjena ravno temu severnemu kraljestvu. Nazadnje je to kraljestvo leta 740 pr. n. š. po Asircih res doletela nesreča, napovedana po Božjih prerokih.

Nekoliko južneje pa je 19 zaporednih kraljev Davidove hiše vladalo nad Judom vse do leta 607 pr. n. š. Kralji Asa, Josafat, Ezekija in Josija so vladali tako, kot je vladal njihov praoče David, in zaradi tega so si pridobili Jehovovo naklonjenost. (1. kraljev 15:9–11; 2. kraljev 18:1–7; 22:1, 2; 2. letopisov 17:1–6) Med vladanjem teh kraljev je Jehova blagoslavljal narod. The Englishman’s Critical and Expository Bible Cyclopædia opaža: »J[udov] najvažnejši konservativni element so bili božansko ustanovljeni tempelj, duhovništvo, pisana postava in priznavanje edinega pravega Boga Jehova za pravega teokratičnega kralja. [. . .] Iz takšnega upoštevanja postave [. . .] se je rodila vrsta kraljev, med katerimi je bilo veliko modrih in dobrih monarhov [. . .]. Zato je J[uda] preživel svoje po prebivalstvu precej številnejše severno sestrsko kraljestvo.« Toda teh dobrih kraljev je bilo v primerjavi s kralji, ki niso hodili po Davidovi poti, izredno malo. Vseeno pa je Jehova stvari uredil tako, da ,bi njegov služabnik David lahko ves čas imel svetilko pred njim v Jeruzalemu, v mestu, ki si ga je Bog izvolil, da v njem postavi svoje ime‘. (1. kraljev 11:36, SSP)

Uničenju naproti

Manase je bil eden Judovih kraljev, ki so se odvrnili od pravega čaščenja. »Svojega sina je žrtvoval v ognju, vedeževal je in vražaril, vpeljal zarotovalce duhov in razlagalce znamenj. Storil je veliko takega, kar je hudo v GOSPODOVIH očeh, da bi ga jezil.«​ (2. kraljev 21:6, 16, SSP) Svoje ljudstvo je zapeljal, da ,je delalo hudo bolj nego narodi, katere je GOSPOD pokončal‘. Stvarnik je Manaseja in njegovo ljudstvo večkrat posvaril, potem pa objavil: »Zbrisal bom Jeruzalem, kakor se zbriše posoda.«​ (2. letopisov 33:9, 10; 2. kraljev 21:10–13, SSP)

Za začetek je Jehova Asircem dovolil, da so Manaseja ujeli in ga zvezanega z bakrenimi verigami odvedli v ujetništvo. (2. letopisov 33:11) Manase se je v izgnanstvu spametoval in »se silno ponižal pred Bogom očetov svojih«. In kako se je odzval Jehova? »[Bog je] uslišal prošnjo njegovo in ga zopet privedel v Jeruzalem v kraljestvo njegovo. Tedaj je spoznal Manase, da GOSPOD je [pravi, NW] Bog.« Kralj Manase in njegov vnuk, kralj Josija, sta izvedla potrebne reforme. Še vedno pa se narod ni za vselej odvrnil od splošne moralne in verske sprijenosti. (2. letopisov 33:1–20; 34:1–​35:25; 2. kraljev, 22. poglavje)

Pomenljivo je, da je Jehova k narodu pošiljal goreče preroke, da bi mu po njih objavil, kako gleda na takšen razvoj dogodkov.d Po Jeremiju je govoril: »Od dne, ko so bili odšli očetje vaši iz dežele Egiptovske, prav do tega dne sem pošiljal k vam vse hlapce svoje proroke vsak dan zgodaj zjutraj in neprenehoma.«​ Vendar ga ljudstvo ni poslušalo. Ravnalo je še slabše od svojih očetov! (Jeremija 7:25, 26) Jehova jih je znova in znova svaril, »ker se mu je smililo ljudstvo njegovo«. A se kljub temu niso hoteli odzvati. Zato je Babiloncem dovolil, da so Jeruzalem leta 607 pr. n. š. razrušili in opustošili deželo. Ta je ostala zapuščena kar 70 let. (2. letopisov 36:15, 16; Jeremija 25:4–11)

Iz tega kratkega pregleda Jehovovih dejanj bi morali jasno spoznati, da se je Jehova zanimal za svoj narod in da je z njim ravnal pravično. Ni le stal ob strani in enostavno čakal, kaj bo ljudstvo naredilo, kakor da mu ne bi bilo prav nič mar. Dejavno mu je skušal pomagati. Tako lahko razumete, zakaj je Izaija rekel: »O GOSPOD, ti si oče naš; [. . .] vsi smo tvoje roke delo.« (Izaija 64:8) Tudi danes mnogi Stvarniku rečejo »Oče«, saj se odziva tako kot kak ljubeč človeški oče, ki se zanima. Hkrati pa se zaveda, da moramo biti odgovorni za svoje ravnanje in njegove posledice.

Bog Jehova je po narodovem sedemdesetletnem ujetništvu v Babilonu izpolnil svojo prerokbo, da bo obnovil Jeruzalem. Ljudstvo je bilo izpuščeno in dovoljeno mu je bilo vrniti se v domovino, da bi ,zidalo hišo GOSPODA, ki je v Jeruzalemu‘. (Ezra 1:1–4; Izaija 44:⁠24–​45:7) S to obnovo, ponovno gradnjo templja ali pa z dogodki, ki so sledili za tem, se ukvarjajo številne Biblijine knjige.e Ena od njih, namreč Danielova knjiga, je še posebej zanimiva, saj vsebuje točne prerokbe o tem, kdaj se bo pojavilo Seme oziroma Mesija, poleg tega pa napoveduje tudi razvoj svetovnih dogodkov v našem času.

Tempelj so nazadnje le dogradili, toda Jeruzalem je bil še vedno v bednem stanju. Zidovi in vrata so bili v ruševinah. Zato je Bog obudil može, na primer Nehemija, da so Jude spodbudili in jih organizirali. Molitev, zapisana v 9. poglavju Nehemijeve knjige, dobro povzema Jehovovo ravnanje z Izraelci. O Jehovu govori kot o ,Bogu, ki odpušča, ki je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti‘ (SSP). Kaže pa tudi, da Jehova ravna soglasno s svojimi popolnimi merili za pravičnost. Tudi kadar bi lahko upravičeno pokazal svojo moč pri izvrševanju sodbe, je pripravljen pravičnost umešati z ljubeznijo. In dejstvo, da to počne na uravnovešen, občudovanja vreden način, kaže, da je moder. Očitno je torej, da bi nas moralo takšno ravnanje z izraelskim narodom pritegniti k Stvarniku ter nas vzgibati, da bi si močno želeli spolnjevati njegovo voljo.

Iz sklepnih poglavij tega dela Biblije (Stare zaveze) lahko razberemo, da je bil Juda z jeruzalemskim templjem vred sicer obnovljen, vendar so mu še vedno vladali pogani. Kako bi se torej mogla spolniti zaveza, ki jo je Bog sklenil z Davidom o ,semenu‘, ki naj bi vladalo na »vekomaj«? (Psalm 89:3, 4; 132:11, 12) Judje so še vedno čakali prihod »Maziljenca, vojvode«, ki naj bi Božje ljudstvo osvobodil in na zemlji ustanovil teokratično (bogovladno) kraljestvo. (Daniel 9:24, 25) Toda ali je to sploh bil Jehovov namen? Če ni bil, kako naj bi potem obljubljeni Mesija prinesel odrešitev? In kako to vpliva na nas danes? O teh življenjsko pomembnih vprašanjih bomo spregovorili v naslednjem poglavju.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 126, 127]

Ali lahko verjamete v čudeže?

»Ni mogoče uporabljati električne razsvetljave in radiotelegrafije ter se okoriščati sodobnih zdravstvenih in kirurških odkritij, hkrati pa verjeti v novozavezni svet duhov in čudežev.« Te besede nemškega teologa Rudolfa Bultmanna odkrivajo, kaj danes mnogi menijo o čudežih. Ali tudi vi menite podobno o čudežih, zapisanih v Bibliji, denimo o tem, kako je Bog razdelil Rdeče morje?

The Concise Oxford Dictionary definira »čudež« kot »nenavaden dogodek, ki se ga pripisuje nadnaravnemu posredovanju«. Ker pa takšen nenavaden dogodek zmoti naravni red, se mnogi ne nagibajo k verjetju v čudeže. Toda vsakršno navidezno kršenje naravnih zakonov se dá enostavno razložiti v luči drugih zakonov narave, ki ravno tako sodelujejo pri tem.

Naj to ponazorimo. New Scientist je poročal, da sta dva fizika s tokijske univerze na vodoravno ležečo cev, delno napolnjeno z vodo, usmerila izredno močno magnetno polje. Voda je stekla proti obema koncema cevi, tako da je bil srednji del cevi povsem suh. Ta pojav, ki so ga odkrili leta 1994, nastane zato, ker je voda nekoliko diamagnetna, magnet jo odriva. In ta dokazani pojav, pri katerem voda steče z območja, kjer je magnetno polje zelo močno, na območje, kjer je to polje šibkejše, so poimenovali Mojzesov učinek. New Scientist dodaja: »Potiskanje vode sem ter tja je zelo enostavno – če le imate dovolj velik magnet. In če ga imate, je mogoče skoraj vse.«

Seveda ni mogoče z gotovostjo reči, s katerim procesom si je Bog pomagal, ko je za Izraelce razdelil Rdeče morje. Toda Stvarnik je do potankosti seznanjen z vsemi naravnimi zakoni, in prav nič mu ne bi bilo težko obvladati enega zakona s kakim drugim zakonom, ki prav tako izvira od njega. Ljudje bi morda imeli nastali pojav za čudežen, še zlasti če ne bi docela razumeli zakonov, ki pri tem sodelujejo.

Glede biblijskih čudežev pa Akira Yamada, upokojeni profesor Kjotske univerze na Japonskem, pravi: »Čeprav je pravilno reči, da [čudeža] sedaj s stališča znanosti, s katero se kdo ukvarja (oziroma s statusom quo znanosti), ni mogoče razumeti, je narobe sklepati, da se ta ni zgodil, in to zgolj na temelju napredne moderne fizike oziroma napredne moderne bibliologije. Čez deset let bo namreč današnja moderna znanost le še znanost preteklosti. Hitreje ko znanost napreduje, večja je verjetnost, da bodo današnji znanstveniki postali tarča posmeha, češ: ,Znanstveniki so pred desetimi leti trdno verjeli v to in to.‘ « (Gods in the Age of Science)

Jehova lahko kot Stvarnik, ki zna in more medsebojno usklajevati vse naravne zakone, s svojo močjo dela čudeže.

[Okvir na strani 132, 133]

V katerem pomenu ljubosumen Bog?

»Jahve [se] imenuje ,ljubosumen‘; ljubosumen Bog je.« Tako lahko beremo v Drugi Mojzesovi knjigi 34:14, EI; toda kaj te besede pravzaprav pomenijo?

Hebrejska beseda, ki se jo tu prevaja z »ljubosumen«, lahko pomeni »ki si pridržuje izključno vdanost, ki ne trpi rivalstva«. Jehova je ljubosumen v pozitivnem pomenu besede, kar je v prid njegovim stvarjenjem, in sicer glede svojega imena in čaščenja. (Ezekiel 39:25) Njegova gorečnost v izpolnjevanju tega, kar njegovo ime predstavlja, pomeni, da bo svoj namen s človeštvom tudi izpeljal.

Razmislite samo o njegovi obsodbi ljudstva, ki je živelo v kanaanski deželi. Neki učenjak navaja naslednji šokantni opis: »Čaščenje Baala, Aštorete in drugih kanaanskih bogov je zajemalo kar najobjestnejše orgije; njihovi templji so bili središče razvrata. [. . .] Kanaanci so častili bogove z vdajanjem nemoralnim užitkom [. . .], pa tudi tako, da so za žrtvovanje tem istim bogovom morili svoje prvorojence.« Arheologi so odkrili celo vrče z ostanki žrtvovanih otrok. In čeprav je Bog opazil to zablodo Kanaancev že v Abrahamovih dneh, je bil z njimi potrpežljiv kar 400 let. Dal jim je dovolj časa, da se spremenijo. (1. Mojzesova 15:⁠16)

Toda ali so se Kanaanci zavedali resnosti svoje zablode? No, imeli so vest, zmožnost, ki je edinstvena ljudem in ki jo pravniki priznavajo kot univerzalno podlago za to, kaj je moralno in pravično. (Rimljanom 2:12–15) Kljub temu pa so vztrajno opravljali ostudna žrtvovanja otrok in imeli poniževalne spolne navade.

Jehova se je v svoji uravnovešeni pravičnosti odločil, da je treba deželo očistiti. To ni bil genocid, saj je bilo prizanešeno tako posameznim Kanaancem, denimo Rahabi, kot tudi celim skupinam, na primer Gibeoncem, ki so prostovoljno sprejeli Božja visoka moralna merila. (Jozue 6:25; 9:3–15) Rahab je postala vezni člen v kraljevem rodovniku, ki je vodil do Mesija, potomci Gibeoncev pa so imeli prednost streči v Jehovovem templju. (Jozue 9:27; Ezra 8:20; Matevž 1:1, 5–16)

Kadar si torej kdo prizadeva ustvariti popolno in jasno sliko na temelju dejstev, mu ni težko uvideti, da je Jehova občudovanja vreden in pravičen Bog, da je ljubosumen v pozitivnem pomenu besede, kar je v prid njegovim zvestim stvarjenjem.

[Slika na strani 123]

Stvarnik je osvobodil zasužnjeno ljudstvo in se z njim lotil spolnjevanja svojega namena

[Slika na strani 129]

Pod Sinajsko goro je starodavni izraelski narod s Stvarnikom stopil v zavezni odnos

[Slika na strani 130]

Izraelci so lahko v Obljubljeni deželi z upoštevanjem Stvarnikovih edinstvenih zakonov res dobro živeli

[Slika na strani 136]

Obiščete lahko to področje južno od jeruzalemskega obzidja, kjer je kralj David nekoč imel svojo prestolnico