18. UČNA ENOTA
Odgovarjati z Biblijo
KO NAS kdo vpraša o našem verovanju, o našem načinu življenja, o tem, kako gledamo na aktualne dogodke in kaj upamo glede prihodnosti, si prizadevamo odgovarjati z Biblijo. Zakaj? Ker je to Božja Beseda. Prav na Bibliji namreč temelji naše verovanje. Po njej ravnamo svoje življenje. Ona oblikuje naš pogled na svetovne dogodke, in tudi naše upanje na prihodnost trdno sloni na njenih navdihnjenih obljubah. (2. Tim. 3:16, 17)
Močno se zavedamo odgovornosti, ki jo imamo v zvezi z našim imenom. Smo namreč Jehovove priče. (Iza. 43:12) Zato na vprašanja ne odgovarjamo na podlagi človeške filozofije, temveč na podlagi tega, kar Jehova govori po svoji navdihnjeni Besedi. Resda imamo posamezniki o tem ali onem različna mnenja, vendar dovolimo, da naše poglede oblikuje Božja Beseda, saj smo trdno prepričani, da je v njej resnica. Biblija nam seveda v mnogih rečeh pušča svobodo, da se sami odločamo. Zato poslušalcem nočemo vsiljevati svojih pogledov, temveč jih raje poučujemo o načelih, ki so zapisana v Svetem pismu, in jim tako pustimo enako svobodo izbire, kot jo imamo sami. Kakor apostol Pavel hočemo, »da se razširi poslušnost [po, NW] veri«. (Rim. 16:26)
Jezus Kristus je v Razodetju 3:14 opisan kot ‚zvesta in resnična priča‘. Kako je on odgovarjal na vprašanja ter se spoprijemal z razmerami, v katerih se je znašel? Včasih je uporabil ponazoritve, s katerimi je ljudi navedel k razmišljanju. Zopet drugič je tiste, ki so ga spraševali, vprašal, kako oni razumejo kak svetopisemski stavek. Pogosto pa je tudi citiral svetopisemske stavke, jih povedal s svojimi besedami ali namigoval nanje. (Mat. 4:3–10; 12:1–8; Luk. 10:25–28; 17:32) V prvem stoletju so svetopisemske zvitke ponavadi hranili v sinagogah. To, ali je Jezus imel osebno zbirko teh zvitkov, sicer ne vemo, vendar pa je Svete spise dobro poznal in se je pri poučevanju drugih pogosto skliceval nanje. (Luk. 24:27, 44–47) Z gotovostjo je lahko rekel, da njegovo poučevanje ne izvira od njega. Govoril je to, kar je slišal od svojega Očeta. (Jan. 8:26)
Mi se želimo ravnati po Jezusovem zgledu. Boga sicer nismo osebno slišali govoriti, kot ga je Jezus. Toda Biblija je Božja Beseda. Če svoje odgovore utemeljujemo na njej, se ogibamo tega, da bi pozornost usmerjali nase. S tem kažemo, da smo trdno odločeni pustiti Bogu, naj on pove, kaj je resnica, in da nočemo izražati mnenje kakšnega nepopolnega človeka. (Jan. 7:18; Rim. 3:4)
Seveda pa si Biblije ne želimo le uporabljati, temveč to storiti tako, da bo našemu poslušalcu kar najbolj koristilo. Želimo, da bi poslušal z dovzetnim umom. Biblijske misli bi lahko, odvisno pač od sogovornikovega stališča, vpeljal z besedami: »Ali se ne strinjate, da je najpomembnejše to, kar govori Bog?« Lahko bi tudi rekel: »Ali ste vedeli, da Biblija razpravlja prav o tem vprašanju?« Če govoriš s kom, ki ne spoštuje Biblije, boš morda moral uporabiti nekoliko drugačen uvod. Lahko bi rekel: »Dovolite mi, da vam predstavim to starodavno prerokbo.« Ali pa: »V najbolj razširjeni knjigi v človeški zgodovini piše, da . . .«
V nekaterih primerih se lahko odločiš, da kak svetopisemski stavek enostavno poveš s svojimi besedami. Toda če je mogoče, je boljše, da odpreš sámo Biblijo in prebereš, kaj piše v njej. Kadar je to praktično, pokaži človeku svetopisemski stavek v njegovi lastni Bibliji. Takšna neposredna raba Biblije ima na ljudi pogosto močan vpliv. (Heb. 4:12)
Krščanski starešine so še zlasti odgovorni, da na vprašanja odgovarjajo z Biblijo. Eden od pogojev za to, da bi kak brat služil kot starešina, je ta, da se »glede umetnosti poučevanja trdno drži zveste besede«. (Titu 1:9, NW) Kakšen član občine lahko morda po nasvetu starešina sprejme resno odločitev v življenju. Kako pomembno je, da takšen nasvet trdno temelji na Svetem pismu! Zgled, ki ga starešina s tem pokaže, pa lahko vpliva še na mnogo drugih glede njihovega načina poučevanja.