»Potrpežljivo čakaj«

1., 2. a) Kaj bi se lahko vprašal? b) V kakšnih okoliščinah so živeli nekateri od 12 prerokov in kaj je bil odločen delati Miha?

KAKO dolgo že čakaš, da bo Jehovov dan z zemlje izbrisal vso hudobijo? Kako dolgo si ga še pripravljen čakati? Kaj si do takrat odločen delati? Jasno je, da bodo tvoji odgovori na ta vprašanja precej drugačni od odgovorov ljudi, ki hodijo v cerkev, živijo po lastnih željah in čakajo, da bodo šli v nebesa.

² Medtem ko čakaš na ta veliki dan, so ti lahko v veliko pomoč knjige dvanajsterih prerokov. Mnogi med njimi so prav tako živeli v času, ko se je naglo bližala izvršitev Božjih obsodb. Tako je denimo Miha med službovanjem dočakal čas, ko je Jehova po Asircih leta 740 pr. n. št. kaznoval Samarijo. (Glej časovno premico na straneh 20 in 21.) Pozneje, vendar prav tako gotovo, naj bi Jehovov dan doletel Juda. Ali je Miha zato, ker ni vedel, kdaj točno bo ta dan nastopil, sklenil, da bo samo sedel, brezdelno čakal in upal na to, da bo Bog čim prej ukrepal? Poglejmo, kaj je sam rekel: »Jaz pa bom opazoval, kdaj bo Jehova prišel. Potrpežljivo bom čakal Boga svoje rešitve. Moj Bog me bo uslišal.« (Miha 7:7) Da, v trdnem prepričanju o tem, kaj se bo zgodilo, je bil kakor stražar, ki na vrhu stražnega stolpa budno čaka. (2. Samuelova 18:24–27; Miha 1:3, 4)

 3. Kaj sta bila pripravljena delati Habakuk in Zefanija pred uničenjem Jeruzalema?

³ Sedaj pa poglej časovno premico in ugotovi, kdaj sta delovala Zefanija in Habakuk. Vidiš lahko, da sta služila v času, ko se je približevalo uničenje Jeruzalema leta 607 pr. n. št. Vendar tudi onadva nista mogla vedeti, ali bo Bog izvršil svojo obsodbo prav kmalu ali pa čez desetletja. (Habakuk 1:2; Zefanija 1:7, 14–18) Zefanija je napisal: »‚Zato me čakajte,‘ govori Jehova, ‚do dneva, ko bom vstal, da bi plenil. Moja sodna odločba je namreč to, da [. . .] izlijem nanje svoj srd, vso svojo plamtečo jezo.‘« (Zefanija 3:8) Kako pa je bilo s Habakukom, ki je živel kmalu za Zefanijem? Napisal je: »Videnje se bo izpolnilo ob za to določenem času in hiti proti koncu, ne bo se izkazalo za laž. Če zamuja z izpolnitvijo, ga potrpežljivo čakaj, ker se bo zagotovo uresničilo. Ne bo zakasnilo.« (Habakuk 2:3)

 4. V kakšnih okoliščinah sta prerokovala Zefanija in Habakuk ter kaj sta bila odločena delati?

⁴ Marsikaj zanimivega pa lahko izvemo tudi iz tega, v kakšnih okoliščinah sta bili izrečeni objavi, zapisani v Zefaniju 3:8 in Habakuku 2:3. V času, ko so nekateri Judje govorili »Jehova ne bo storil nič dobrega in nič slabega«, je Zefanija oznanjal »dan Jehovove jeze«. Tega dne naj bi trmoglavi Judje kot tudi njim sovražni narodi občutili Božje neodobravanje. (Zefanija 1:4, 12; 2:2, 4, 13; 3:3, 4) Kaj misliš, ali je bilo preroka strah Božje obsodbe in jeze? Prav nasprotno, rečeno mu je bilo, naj čaka na ta dan. »Kaj pa Habakuk?« se morda sprašuješ. Tudi njemu je bilo naročeno: »Potrpežljivo čakaj.« Z vso gotovostjo lahko sklepaš, da Zefanija in Habakuk nista bila ravnodušna do prihajajočih dogodkov, nista se vedla, kakor da se ne bo nič spremenilo. (Habakuk 3:16; 2. Petrovo 3:4) Kot smo lahko opazili, je bila obema prerokoma skupna ena pomembna stvar: oba sta morala čakati. In kot veš, je to, kar sta pričakovala, postalo zgodovinsko dejstvo leta 607 pr. n. št. Zato sta z upoštevanjem Jehovovega naročila »Čakaj« resnično modro ravnala.

5., 6. Kaj bi morali delati glede na to, da vemo, da se bo Božji namen kmalu izpolnil?

⁵ Enako si lahko prepričan, da bo »dan Jehovove jeze« prišel tudi nad sedanjo stvarnost; v zgodovino se bo zapisal kot zanesljivo dejstvo. O tem prav gotovo nič ne dvomiš. Resda tako kakor Zefanija in Habakuk ne veš, kdaj točno se bo to zgodilo. (Marko 13:32) Vendar se bo, in izpolnjevanje biblijskih prerokb v naših dneh jasno nakazuje, da ta dan ni več daleč. Zato spodbuda, ki jo je Jehova prerokoma polagal na srce, velja tudi zate: »Potrpežljivo čakaj.« Poleg tega ne pozabi absolutne resnice: Razen našega Boga ni drugega, ki bi »storil kaj za tistega, kateri ga čaka«. (Izaija 64:4)

⁶ S svojim življenjem lahko kažeš, da čakaš na »dan Jehovove jeze« in verjameš, da bo ta dan prišel ob točno določenem času. To, da si o vsem tem prepričan in da to potrjuješ z ustreznimi dejanji, je tudi v skladu z besedami Jezusa Kristusa. Svoje apostole in vse maziljene kristjane je spodbujal: »Naj bodo vaša ledja opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo [. . .]. Srečni tisti sužnji, ki jih gospodar ob svojem prihodu najde budne! Resnično vam povem: opasal se bo, jih posadil za mizo, potem pa pristopil in jim stregel.« (Luka 12:35–37) Prav zares, kdor budno čaka, kaže trdno prepričanost, da Jehovov veliki dan ne bo prišel niti trenutek kasneje, kot se je namenil Jehova.

7., 8. a) Kaj ljudem omogoča Božja potrpežljivost? b) K čemu nas poleg tega, da bi bili bogati »v dejanjih, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu«, spodbuja Peter?

⁷ Božji novodobni služabniki so čakali na Jehovov dan, preden je bilo leta 1914 v nebesih ustanovljeno Božje kraljestvo, in v pričakovanju živijo vse odtlej. To, da čakajo, nikakor ne pomeni, da sedijo križemrok. Prav nasprotno, marljivo sodelujejo pri oznanjevanju, delu, ki jim ga je zaupal Bog. (Apostolska dela 1:8) Sedaj pa razmisli: Kaj bi bilo s teboj, če bi Jehovov veliki dan prišel leta 1914? Tudi če bi ta dan nastopil pred 40 leti, ali bi bil takrat že kristjan, bogat »v dejanjih, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu«? (2. Petrovo 3:11) Kaj pa bi bilo s člani tvoje družine, ki so danes Priče, ali pa z zaupnimi prijatelji v občini? Očitno je, da je to obdobje čakanja tebi in še mnogim drugim omogočilo, da ste našli pot rešitve, kakor o tem govori 2. Petrovo 3:9. Ker Jehova ni uničil celotne hudobne stvarnosti takoj potem, ko je bilo ustanovljeno Kraljestvo, so se lahko mnogi pokesali, prav kakor so to nekdaj storili Ninivljani in jim je bilo zato prizanešeno. Tako imamo razlog, da se strinjamo z apostolom Petrom, ki je rekel: »Na potrpežljivost našega Gospoda glejte kot na rešitev.« (2. Petrovo 3:15) In dokler ta stara stvarnost še traja, imajo posamezniki čas, da se pokesajo oziroma da spremenijo svoje ravnanje in razmišljanje.

⁸ Morda bi kak kristjan ob premišljevanju o tem, kar se je dogajalo v dneh Miha, Zefanija in Habakuka, na hitro sklenil, da se ga to konec koncev osebno ne tiče. Lahko bi razmišljal: »To je bilo že davno!« Toda kaj se lahko naučimo iz vsega tega? Malo prej smo že omenili Petrov nasvet, da bi morali biti kristjani bogati »v dejanjih, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu«. Takoj zatem, ko je izrekel te besede, pa nas je spomnil, da moramo čakati in imeti »ves čas v mislih navzočnost Jehovovega dneva«. (2. Petrovo 3:11, 12) Torej bi morali imeti ta dan »ves čas v mislih« oziroma ga potrpežljivo čakati.

 9. Zakaj je dobro, da opazujemo, kdaj bo prišel Jehova?

⁹ Ali tako kakor Miha opazujemo, kdaj bo Jehova prišel, in potrpežljivo čakamo na ta dan, pa najsibo da služimo Jehovu komaj nekaj let ali pa že več desetletij? (Rimljanom 13:11) Resda si lahko želimo izvedeti, kdaj bo prišel konec in koliko časa nam je do takrat še ostalo. Vendar se moramo sprijazniti z dejstvom, da vsega tega preprosto ne moremo vedeti. Spomnimo se Jezusovih besed: »Če bi gospodar vedel, ob kateri straži bo tat prišel, bi bedel in ne bi dovolil, da bi mu vlomil v hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, saj bo Sin človekov prišel ob uri, ko si ne boste mislili.« (Matej 24:43, 44)

10. Kaj se lahko naučiš iz življenja in razmišljanja apostola Janeza?

¹⁰ Jezusove besede so zelo podobne temu, kar so napisali Miha, Zefanija in Habakuk. Vendar Jezus pri tem ni mislil na ljudi iz davnine, temveč je govoril svojim sledilcem, med katerimi smo tudi mi. Mnogi vdani kristjani so upoštevali njegov nasvet in pokazali, da so »pripravljeni«, s tem da potrpežljivo čakajo. Dober zgled tega je bil apostol Janez. Bil je eden od štirih apostolov, ki so na Oljski gori spraševali Jezusa glede sklenitve stvarnosti. (Matej 24:3; Marko 13:3, 4) To je bilo leta 33 n. št., toda Janez ni vedel, kdaj točno se bodo Jezusove besede izpolnile. Sedaj pa se v mislih preseli za kakih 60 let naprej po tem dogodku. Janez se je že postaral, vendar se kljub temu ni utrudil in ni izgubil izpred oči, da je treba budno čakati. Prav nasprotno, ko je slišal Jezusa reči »Da, prišel bom hitro«, je takoj odgovoril: »Amen! Pridi, Gospod Jezus.« Janez ni obžaloval svojih preteklih let življenja. Bil je prepričan, da bo Jehova ob času sodbe vsakomur poplačal po njegovih delih. (Razodetje 22:12, 20) V skladu z nasvetom gospoda Jezusa je želel biti pripravljen na sodbo, ne glede na to, kdaj bo nastopila. Ali želiš biti tudi ti pripravljen?

11. V čem sta se Miha in Ozej razlikovala od svojih sodobnikov?

¹¹ Razmislimo še o eni stvari, ki se jo lahko naučimo od prerokov, ki so živeli pred izvršitvijo Jehovove obsodbe nad Izraelom in nato še nad Judom. Medtem ko je Miha opazoval in potrpežljivo čakal, mnogi okoli njega niso. Jehova je zanje rekel: »Vi sovražite to, kar je dobro, in ljubite to, kar je slabo.« Miha jih je opozoril, da bodo, če se ne bodo spremenili, »klicali Jehova na pomoč, vendar jim ne bo odgovoril«. (Miha 3:2, 4; 7:7) Mihov sodobnik Ozej je s slikovitimi izrazi iz poljedelskega življenja spodbujal prebivalce severnega Izraelovega kraljestva: »Sejte seme v pravičnosti in žanjite srčno dobrotljivost. Obdelujte si orno zemljo, saj je še čas, da iščete Jehova.« Vendar ga večina ni hotela poslušati. Orali so hudobnost, zato so želi nepravičnost. (Ozej 10:12, 13) Opravičevali so pokvarjeno ravnanje ali pa v njem celo sodelovali ter se namesto na Jehova zanašali »na svojo pot«. Danes bi se mogoče kdo vprašal: »Le kako se je kaj takega lahko zgodilo njim, ki so častili pravega Boga in živeli v Obljubljeni deželi?« Ozej je razkril, da je bil njihov problem v nečem, česar se moramo varovati tudi mi danes, če želimo še naprej potrpežljivo čakati Jehovov veliki dan. Varovati bi se morali tega, da bi se tako kakor oni predali lagodnemu življenju in »se nasitili«.

12. a) Kaj graje vrednega se je zgodilo Izraelcem pred letom 740 pr. n. št., kot je o tem pisal Ozej? b) Kako so ljudje kazali, da »so se nasitili«?

¹² Potem ko je Božje ljudstvo vstopilo v Obljubljeno deželo, v kateri sta tekla mleko in med, je uživalo precejšnjo blaginjo. Kako se je odzvalo na to? Ozej je citiral Jehovove besede: »Na svojem pašniku so se nasitili. Ko so se nasitili, se jim je srce prevzelo in so me pozabili.« (Ozej 13:6) Bog jih je na to nevarnost opozoril že pred stoletji. (5. Mojzesova 8:11–14; 32:15) Vendar se jim je zgodilo prav to: v dneh Ozeja in Amosa je postalo očitno, da »so se nasitili«. Amos nam je v zvezi s tem priskrbel še dodatne podrobnosti. Omenil je, da so imeli mnogi luksuzno opremljeno hišo, nekatere družine pa so imele tudi po dve hiši. Jedli so najboljšo hrano, pili vino iz izbranih posod, za svojo kožo pa so uporabljali »najboljša olja«, morda takšna, ki so bila odišavljena. (Amos 3:12, 15; 6:4–6) Verjetno se zavedaš, da nobena od teh stvari sama po sebi ni bila napačna. Narobe je bilo to, da so jim pripisovali preveliko pomembnost.

13. Kaj je bil glavni problem Izraelcev, pa naj so bili bogati ali ne?

¹³ Resda niso vsi prebivalci severnega kraljestva obogateli in »se nasitili«. Nekateri so bili revni in so se v skrbi zase in za svojo družino komajda prebijali skozi življenje. (Amos 2:6; 4:1; 8:4–6) Enako je danes marsikje po svetu. Ali se je Božji nasvet iz Ozeja 13:6 nanašal tudi na siromašne v staroveškem Izraelu? Ali se nanaša tudi na revne v današnjih dneh? Odgovor na ti vprašanji je pritrdilen. Jehova je svoje prave častilce, tako premožne kot tudi revne, s temi besedami opozarjal, naj pazijo, da se v življenju ne bi toliko osredinjali na gmotne stvari, da bi »pozabili« Boga. (Luka 12:22–30)

14. Zakaj je dobro, da razmislimo o tem, ali še vedno budno čakamo na Jehovov dan?

¹⁴ Glede na to, da imamo danes vpogled v pretekle dogodke in se je izpolnilo že veliko biblijskih prerokb, imamo še več razlogov za to, da smo budni, pripravljeni oziroma da potrpežljivo čakamo. Kaj pa, če živimo v pričakovanju že dlje časa, morda več desetletij? V preteklosti smo si v službi Bogu na vso moč prizadevali in sprejemali odločitve, s katerimi smo odsevali prepričanost, da je Jehovov dan zelo blizu. Vendar ta še ni prišel. Ali ga še vedno potrpežljivo čakamo? Da bi vse skupaj jemali bolj osebno, se vprašajmo: »Ali imam še vedno živo pred očmi, da je Jehovov dan blizu, ali pa je moje pričakovanje sčasoma zbledelo?« (Razodetje 2:4)

15. Po čem se lahko vidi, da je naše pričakovanje Jehovovega dne pričelo bledeti?

¹⁵ To, kako živo je naše pričakovanje, lahko ugotovimo na različne načine, toda zakaj ne bi tega naredili s pomočjo Amosovega opisa ljudi, ki so »se nasitili«? Pri tem smo lahko pozorni, ali zaznamo pri sebi kakršno koli težnjo k temu, da bi »se nasitili«. Kristjan, ki je v preteklih letih s svojim načinom razmišljanja in z dejanji kazal, da budno čaka na Jehovov dan, si morda sčasoma prične prizadevati, da bi imel bolj razkošno opremljen dom, luksuzen avtomobil, drago kozmetiko in nakit, da bi se oblačil po najnovejši modi ter da bi užival v izbranih vinih in jedeh. Sveto pismo nikjer ne namiguje na to, da bi kristjani morali biti asketi, ki se odpovedujejo vsakršnim užitkom. Človek, ki marljivo dela, bi moral »jesti in piti ter uživati v dobrem pri vsem svojem trudu«. (Pridigar 3:13) Vendar obstaja nevarnost, da bi se sčasoma pričel vse bolj osredinjati na hrano, pijačo in osebni videz. (1. Petrovo 3:3) Takšno težnjo je Jezus opazil pri nekaterih maziljenih kristjanih v Mali Aziji, kar kaže, da je to za kristjane resnična nevarnost. (Razodetje 3:14–17) Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi nam? Ali počasi postajamo ljudje, ki so »se nasitili«, kar se morda vidi po tem, da smo se prezaposlili s prizadevanjem za gmotne reči? Ali naše pričakovanje Jehovovega dne počasi bledi? (Rimljanom 8:5–8)

16. Zakaj ne bi bilo dobro, če bi svoje otroke spodbujali, naj si prizadevajo za udobnejše življenje, namreč za to, da bi »se nasitili«?

¹⁶ Da ne čakamo več tako živo na Jehovov veliki dan, se lahko kaže tudi v nasvetih, ki jih dajemo svojim otrokom ali drugim. Kristjan bi lahko razmišljal: »Sam sem se odpovedal izobrazbi oziroma karieri, ker sem bil prepričan, da je konec zelo blizu. Sedaj pa bi rad, da bi bili moji otroci deležni izobraževanja, ki bi jim omogočilo udobno življenje.« Morda so tako razmišljali tudi nekateri v Ozejevih dneh. Ali so starši s tem, da so svoje otroke spodbujali, naj se tako rekoč nasitijo in uživajo boljši življenjski slog, res ravnali v njihovo dobro? In če so si otroci res začeli prizadevati za to, da bi »se nasitili« oziroma živeli čim bolj udobno, kaj se je zgodilo z njimi leta 740 pr. n. št., ko je Samarija padla v roke Asircem? (Ozej 13:16; Zefanija 1:12, 13)

17. V čem bi morali posnemati Miha?

¹⁷ Tako kot staroveški Božji služabniki smo lahko tudi mi prepričani, da se bo to, kar je Bog obljubil, izpolnilo točno ob času, ki ga je sam določil. (Jozue 23:14) Prerok Miha je ravnal modro, s tem da je potrpežljivo čakal Boga svoje rešitve. Ko se danes ozremo v tiste dni, lahko vidimo, da je bilo zavzetje Samarije tik pred Mihom – pravzaprav je to dočakal. Razmislimo sedaj o nas in o času, v katerem živimo. Ali se bomo na svoje preteklo življenje – odločitve glede poklica, življenjskega sloga in polnočasne službe – lahko ozrli z zadovoljstvom, vedoč, da smo modro ravnali? Resda ne vemo »za tisti dan in uro«. (Matej 24:36–42) Vendar smo lahko prepričani, da ravnamo modro, če kakor Miha ohranjamo živo pred očmi, da je Jehovov dan blizu, in v skladu s tem tudi ravnamo. Miha bo na obnovljeni rajski zemlji nagrajen z življenjem. Kako vesel bo, ko bo izvedel, da je s svojimi preroškimi sporočili in zvestobo pomagal tudi nam danes! Preživelci bomo živ dokaz tega, da je Jehova Bog rešitve!

18., 19. a) Katero nesrečo je napovedoval Obadija? b) Kako je Obadija vlil upanje Izraelcem?

¹⁸ Naše prepričanje je trdno utemeljeno. Razmislimo na primer o kratki knjigi preroka Obadija. Govori o staroveškem Edomu oziroma natančneje rečeno o obsodbi, ki jo je Jehova izrekel nad tem ljudstvom, ki je grdo ravnalo s svojim »bratom«, Izraelom. (Obadija 12) Edom je res doživel napovedano opustošenje, kot smo lahko videli v 10. poglavju te knjige. Deželo so sredi šestega stoletja pr. n. št. zavzeli Babilonci pod vodstvom Nabonida in Edomci so kot narod navsezadnje nehali obstajati. Obadijeva knjiga pa vsebuje še eno pomembno podrobnost, ki je prav tako povezana z našo pripravljenostjo čakati na Jehovov veliki dan.

¹⁹ Nedvomno se spomniš, da so neprijateljski Babilonci, ki so opustošili Edom, predtem izvršili Božjo obsodbo nad njegovim nezvestim ljudstvom. Leta 607 pr. n. št. so uničili Jeruzalem in odvedli Jude v pregnanstvo. Dežela je zatem ležala opustošena. Ali se je zgodba s tem končala? Ne. Jehova je po Obadiju napovedal, da bodo Izraelci znova posedli svojo deželo. V Obadiju 17 lahko prebereš to spodbudno obljubo: »Tisti, ki bodo preživeli, bodo na gori Síon, in ta bo postala sveta; Jakobova hiša bo dobila v last tisto, kar ji pripada.«

20., 21. Zakaj naj bi bile besede iz Obadija 17 tolažilne tudi za nas?

²⁰ Zgodovina potrjuje, da se je to, kar je Jehova rekel po Obadiju, povsem izpolnilo. Vse, kar je napovedal, se je uresničilo. Leta 537 pr. n. št. se je več tisoč judovskih in izraelskih pregnancev vrnilo v svojo deželo. Z Jehovovim blagoslovom jim je uspelo spremeniti pustinjo v zeleneč raj. Ta čudovita sprememba je bila napovedana v Izaiju 11:6–9 in 35:1–7. Vendar je bilo najpomembnejše to, da je Božje ljudstvo obnovilo pravo čaščenje s središčem v ponovno zgrajenem Jehovovem templju. Tako nam Obadija 17 še dodatno dokazuje, da so Jehovove obljube zanesljive. Pač, vedno se izpolnijo.

²¹ Obadija je svoje prerokovanje sklenil z naslednjimi odločnimi besedami: »Jehova bo zakraljeval.« (Obadija 21) Ker zaupaš tej obljubi, pričakuješ čudovit čas, ko bo Jehova vladal po Jezusu Kristusu, ne da bi mu v celotnem vesolju – torej tudi na našem planetu – kdo oporekal. Najsibo da čakaš na Jehovov veliki dan in na z njim povezane blagoslove šele nekaj časa ali pa že več desetletij, si lahko povsem prepričan, da se bodo ta, na Svetem pismu temelječa pričakovanja zagotovo izpolnila.

22. Zakaj želiš biti odločen delati v skladu s tem, kar bereš v Habakuku 2:3 in Mihu 4:5?

²² Zato je dobro, da se spet spomnimo Habakukovega zagotovila, ki vsekakor velja tudi za današnje dni: »Videnje se bo izpolnilo ob za to določenem času in hiti proti koncu, ne bo se izkazalo za laž. Če zamuja z izpolnitvijo, ga potrpežljivo čakaj, ker se bo zagotovo uresničilo. Ne bo zakasnilo.« (Habakuk 2:3) Tudi če bi bilo s človeškega vidika videti, da Jehovov veliki dan zamuja, pa ni tako. Prišel bo ob točno določenem času. To nam obljublja Jehova. Zato lahko tisti, ki služijo Bogu že leta, kot tudi tisti, ki so se oklenili pravega čaščenja šele pred kratkim, gredo skupaj naprej s trdnim prepričanjem, ki je v Mihu 4:5 izraženo takole: »Mi pa bomo hodili v imenu Jehova, svojega Boga, na veke, da, vso večnost.«