Ali vsak dan vprašuješ »Kje je Jehova«?

1., 2. a) V kakšnem duhovnem stanju so bili Judje v Jeremijevih dneh? b) Kako bi se Judje morali odzvati na svoje stanje?

JEREMIJA je bil ves v solzah. Prizadet je bil zaradi trenutnega stanja ljudstva in tudi zaradi tega, kar je po Božjem naročilu moral prerokovati glede narodove prihodnosti. Želel si je, da bi bila njegova glava kakor vodni vir in njegove oči studenec, tako da bi lahko jokal brez prestanka. Upravičeno je bil žalosten nad stanjem judovskega naroda. (Jer. 9:1–3; beri Jeremija 8:20, 21.) Judje so kar naprej zavračali Božjo postavo in niso poslušali Jehovovega glasu, zato jih je čakala nesreča. (Jer. 6:19; 9:13)

² V nasprotju z Jeremijem Jude, ki so radi poslušali svoje verske voditelje ponavljati »Vse je v redu«, v resnici ni zanimalo, kaj si Jehova misli o njihovem početju. (Jer. 5:31; 6:14) Bili so kakor pacient, ki išče zdravnika, ki bi ga pomiril, ne bi pa se zmenil za njegove resne simptome. Če bi bil ti resno bolan, mar ne bi hotel slišati točne diagnoze, tako da bi te lahko zdravili, preden bi bilo prepozno? Z duhovnega vidika bi Judje v Jeremijevih dneh morali iskati pošteno oceno svojega duhovnega stanja. Morali bi vpraševati: »Kje je Jehova?« (Jer. 2:6, 8)

3. a) Kaj bi pomenilo, če bi Judje vpraševali »Kje je Jehova«? b) Kako so lahko Judje med drugim iskali Jehova?

³ Če bi Judje vpraševali »Kje je Jehova?«, bi to pomenilo, da pri odločanju o bodisi velikih bodisi manjših zadevah iščejo Božje vodstvo. Takratni Judje tega niso delali. Toda po uničenju Jeruzalema in vrnitvi iz Babilona so glede na prerokbo »iskali« Jehova. Tako so ga lahko našli in spoznali njegove poti. (Beri Jeremija 29:13, 14.) Kako so iskali Jehova? Med drugim tako, da so pristopili k njemu v iskreni molitvi in ga prosili za vodstvo. Takšno stališče je imel kralj David. Boga je prosil: »Daj mi spoznati svoje poti, o Jehova, uči me svojih steza!« (Ps. 25:4) Bodi pozoren, k čemu je Tisti, ki posluša molitve, pozval ljudstvo v desetem letu Zedekijevega kraljevanja. Po Jeremiju je rekel: »Kliči me, in ti bom odgovoril, povedal ti bom velike in nedoumljive stvari, ki jih ne poznaš.« (Jer. 33:3) Če bi kralj in odpadniški narod klicala Boga, bi jim razodel »nedoumljive stvari« – opustošenje Jeruzalema in njegovo obnovo 70 let pozneje.

4., 5. Kako še bi lahko Božje ljudstvo iskalo Jehova?

⁴ Judje bi Jehova lahko iskali tudi tako, da bi preiskovali zgodovino in premišljevali o tem, kako je ravnal s svojim ljudstvom. Tako bi se lahko spomnili, kaj je vzbudilo njegovo odobravanje in kaj njegov srd. Na razpolago so jim bili Mojzesovi spisi, številna navdihnjena zgodovinska poročila pa tudi anali Izraelovih in Judovih kraljev. Če bi Judje v Jeremijevih dneh poglobljeno premišljevali o teh zapisih in poslušali Božje prave preroke, bi lahko dojeli odgovor na vprašanje »Kje je Jehova?«.

⁵ Judje pa bi Jehova lahko iskali tudi tako, da bi se učili iz svojih izkušenj in iz izkušenj drugih. Namesto da bi poizkusili vse, kar je možno, in tako ugotovili, kaj je dobro, bi jim lahko koristilo, če bi razmišljali o tem, kar so delali v preteklosti in kako je Jehova gledal na njihovo ravnanje. Če bi bili pozorni, bi lahko razumeli, kako je Bog gledal na njihovo vedenje. (Preg. 17:10)

6. Kako je Jobov primer morda spodbuden zate?

⁶ Zdaj pa se prestavimo v današnji čas. Ali vedno vprašuješ »Kje je Jehova?«, ko se odločaš in pretehtavaš, kaj storiti? Nekateri morda menijo, da v tem pogledu niso tako vestni, kot bi morali biti. Če to velja tudi zate, ne bodi potrt. S tem je imel težave celo zvesti očak Job. Ko je bil pod pritiskom, je bil zaverovan sam vase. Elihu ga je moral spomniti na težnjo, ki je med ljudmi običajna: »Nihče ne reče: ‚Kje je Bog, moj Veliki stvarnik?‘« (Job 35:10) Joba je spodbudil: »Razmisli o Božjih čudovitih delih.« (Job 37:14) Job bi moral opazovati Jehovova mogočna dela, ki so bila vidna v stvarstvu in v njegovem ravnanju z ljudmi. Iz svoje lastne izkušnje je doumel Jehovove poti. Potem ko je prestal svojo mučno izkušnjo in mu je Jehova pomagal k drugačnemu razmišljanju, je rekel: »Govoril sem, vendar nisem razumel tega, kar je prečudovito zame, česar ne poznam. Moje uho je slišalo o tebi, zdaj pa te moje oko vidi.« (Job 42:3, 5)

7. O čem bomo, kot prikazuje slika na strani 116, razpravljali v nadaljevanju?

⁷ Po drugi strani pa je Jeremija še naprej iskal Jehova in ga je tudi našel. V nasprotju s svojimi rojaki je v desetletjih zveste službe vedno znova vpraševal: »Kje je Jehova?« V nadaljevanju tega poglavja bomo na podlagi Jeremijevega zgleda pregledali, kako lahko iščemo Jehova in ga najdemo s pomočjo molitve, preučevanja in osebnih izkušenj. (1. krn. 28:9)

JEREMIJA SE JE V MOLITVI OBRAČAL NA JEHOVA

8. Ob kakšnih priložnostih se je Jeremija obrnil na Boga v molitvi?

⁸ Jeremija je v vseh letih, ko je pred judovskim narodom zastopal Boga, iskal Jehova s pomočjo iskrenih molitev. Nanj se je obrnil za pomoč ob različnih priložnostih, na primer takrat, ko je moral razglasiti nepriljubljeno sporočilo, ko je imel občutek, da ne more več naprej, ali ko so se mu porajala vprašanja o tem, zakaj se dogajajo določene stvari. Bog mu je odgovoril in mu dal ustrezne napotke. Razmislimo o nekaj primerih.

9. a) Kakšna občutja je Jeremija izrazil v Jeremiju 15:15, 16 in kako se je Jehova odzval? b) Zakaj je po tvojem pomembno, da v molitvi izraziš svoje občutke?

⁹ Jeremija je nekoč, ko je moral razglasiti obsodbo, imel občutek, da vsi nanj kličejo prekletstvo. Zato je prosil Boga, naj se ga spomni. Preiščimo njegovo molitev, zapisano v Jeremiju 15:15, 16, iz katere izvemo, kakšni občutki so ga obhajali, ko mu je Bog odgovoril. (Beri.) V tej molitvi je povedal, kaj ga muči. Toda ko so Božje besede prišle k njemu in jih je v nekem smislu zaužil, je postal vesel! Jehova mu je pomagal, da je znova cenil prednost, da lahko nosi njegovo ime in razglaša njegovo sporočilo. Jeremija je lahko jasno videl, kje je v tej zadevi Jehova. Kaj se lahko mi naučimo iz tega?

10. Kako se je Bog odzval, ko je prerok rekel, da ne bo več govoril v njegovem imenu?

¹⁰ Jeremija je ob neki drugi priložnosti, potem ko ga je duhovnik Pašhur, Imerjev sin, udaril, Jehovu v molitvi rekel, da ne bo več govoril v njegovem imenu. Kako se je Bog odzval na to Jeremijevo izpoved? (Beri Jeremija 20:8, 9.) Biblija ne poroča, da bi mu odgovoril tako, da bi spregovoril iz nebes. Izvemo pa, da je Božja beseda postala kakor plamteč ogenj, zaprt v prerokovih kosteh, in da ni mogel drugega, kot da jo razglaša. Jeremiju je to, da se je iskreno izpovedal Bogu, pomagalo, da je, tudi če ni dodobra poznal Božje volje, še naprej delal to, kar je Bog hotel od njega.

11., 12. Kakšen odgovor je dobil Jeremija na svoje vprašanje glede dozdevnega uspeha hudobnih?

¹¹ Ko je Jeremija videl, da hudobnim stvari uspevajo, ga je to pričelo mučiti. (Beri Jeremija 12:1, 3.) Nikakor ni dvomil o Jehovovi pravičnosti, je pa želel dobiti odgovor na svoje »tožbe«. Glede na to, da je z Bogom govoril odkrito, je jasno, da je bila vez med njima močna, takšna kot med otrokom in njegovim ljubljenim očetom. Jeremija preprosto ni razumel, zakaj gre mnogim Judom tako dobro, čeprav so hudobni. Ali je dobil zadovoljiv odgovor? Jehova mu je zagotovil, da bo izruval hudobne. (Jer. 12:14) Ko je Jeremija videl, kako so se iztekle zadeve, o katerih je molil k Bogu, je gotovo še bolj zaupal v Božjo pravico. Zaradi tega se je nedvomno še večkrat obrnil na svojega Očeta v molitvi in se mu izpovedal.

¹² Proti koncu Zedekijevega vladanja, ko so Babilonci oblegali Jeruzalem, je Jeremija o Jehovu rekel: »Tvoje oči gledajo poti človeških sinov, da bi vsakemu dal po njegovih poteh in po sadu njegovih dejanj.« (Jer. 32:19) Jeremija je lahko spoznal, da je Jehova zares Bog pravice, da prav zares spremlja, kaj kdo dela, in da sliši iskrene molitve svojih služabnikov. In sčasoma so njegovi služabniki lahko videli še več dokazov, da On daje vsakemu »po njegovih poteh in po sadu njegovih dejanj«.

13. Zakaj si lahko prepričan o izpolnitvi Božje volje?

¹³ Morda menimo, da nimamo nobenih dvomov glede tega, da Bog že zdaj pravično in modro izpolnjuje svojo voljo in jo še bo v prihodnosti. Kljub temu nam lahko koristi to, da premišljujemo o tem, kar je doživljal Jeremija, in da v molitvah povemo, kar nam leži na srcu. Če bomo tako izpovedovali svoje občutke Jehovu, nam lahko to okrepi zaupanje vanj in v to, da bo svojo voljo zagotovo izpolnil. Tudi če trenutno ne razumemo povsem, zakaj se stvari odvijajo tako, kot se, ali zakaj izpolnjevanje Božje volje napreduje s takšnim tempom, kot napreduje, lahko v molitvi povemo Bogu, da smo prepričani, da ima popoln nadzor nad vsem. Svojo voljo bo izpolnil na takšen način in s takšnim tempom, kot on ve, da je najboljše. To je gotovo; nobenega razloga nimamo, da bi dvomili o tem. Še naprej bomo vpraševali »Kje je Jehova?«, in sicer tako, da se bomo s pomočjo molitev trudili doumeti njegovo voljo in sprevideti dokaze o njeni izpolnitvi. (Job 36:5–7, 26)

JEREMIJA JE SVOJE SRCE HRANIL S SPOZNANJEM

14. Kako vemo, da je Jeremija preučeval zgodovino Božjega ljudstva?

¹⁴ Jeremija se je v zvezi z vprašanjem »Kje je Jehova?« dobro zavedal, da je treba poznati Jehova. (Jer. 9:24) Gotovo je preučeval zgodovino Božjega ljudstva, medtem ko je sestavljal knjigi, danes znani kot Prva in Druga knjiga kraljev. Posebej je omenil »Salomonovo kroniko«, »kroniko Izraelovih kraljev« in »kroniko Judovih kraljev«. (1. kra. 11:41; 14:19; 15:7) Tako se je seznanil s tem, kako je Jehova ravnal v določenih okoliščinah. Lahko je razbral, kaj je ugajalo Jehovu in kako je gledal na odločitve svojega ljudstva. Prav tako je lahko raziskoval po navdihnjenih spisih, ki so bili takrat na razpolago, na primer po Mojzesovih, Jozuetovih, Samuelovih, Davidovih in Salomonovih. Nedvomno je dobro poznal delo drugih prerokov, tako svojih predhodnikov kot tudi sodobnikov. Kako mu je koristilo to osebno preučevanje?

15. Kako je Jeremiju utegnilo koristiti to, da je raziskoval Elijevo prerokbo?

¹⁵ Jeremija je zapisal, kaj se je zgodilo z Jezabelo, hudobno ženo samarijskega kralja Ahaba. V poročilu je zapisal Elijevo napoved, da bodo psi požrli Jezabelo na jezreelskem polju. (1. kra. 21:23) In kot verjetno veš, so Jezabelo glede na Jeremijevo poročilo kakih 18 let kasneje vrgli skozi okno, nakar so jo Jehujevi konji poteptali, potem pa so jo požrli še psi. (2. kra. 9:31–37) Raziskovanje Elijeve prerokbe in njene kasnejše podrobne izpolnitve je Jeremiju gotovo okrepilo vero v Božjo besedo. Da, njegovo vztrajanje v preroški službi je slonelo na veri, ki si jo je sezidal s preučevanjem Jehovovih preteklih dejanj.

16., 17. Zakaj je po tvojem Jeremija lahko vztrajal v svarjenju hudobnih kraljev, ki so živeli v njegovem času?

¹⁶ Vzemimo še en drug primer. Kaj misliš, kaj je pomagalo Jeremiju, da je kljub preganjanju še naprej svaril hudobne kralje, kot sta bila Jojakim in Zedekija? Predvsem to, da ga je Jehova naredil »za utrjeno mesto in železen steber in bakreno obzidje« proti Judovim kraljem. (Jer. 1:18, 19) Toda ne gre spregledati tega, da je Jeremija obširno raziskoval vladanje prejšnjih kraljev na Judovem in v Izraelu. Poročal je o tem, da je Manase »postavil oltarje vsej vojski nebesnih teles na obeh dvoriščih Jehovove hiše«, žrtvoval svojega sina v ognju in prelil neznansko veliko nedolžne krvi. (2. kra. 21:1–7, 16; beri Jeremija 15:4.) Vendar je Jeremija gotovo vedel, da se je Jehova, ko se je Manase ponižal in molil k njemu, »ozrl na njegovo rotenje« in mu vrnil kraljevsko oblast. (Beri 2. kroniška 33:12, 13.)

¹⁷ Jeremija v svojem pisanju ni omenil, da se je Jehova usmilil Manaseja. Vendar je Manase umrl le kakih 15 let prej, preden je Jeremija pričel svojo preroško službo. Zato je prerok nedvomno slišal, kaj se je zgodilo, ko se je kralj pokesal za svoja pretekla hudobna dejanja. To, da je raziskoval, kako strašno je ravnal Manase in kako so se stvari iztekle v njegovem primeru, mu je gotovo pomagalo uvideti, da je pomembno spodbujati kralje, kot je bil Zedekija, naj iščejo Jehovovo usmiljenje in srčno dobrotljivost. Celo za kralja, ki je bil razvpit malikovalec in morilec, je bilo možno, da se je pokesal in dobil odpuščanje. Ali bi te, če bi bil na Jeremijevem mestu, dogodki, povezani z Manasejem, spodbudili in navedli, da bi vztrajal med vladanjem drugih hudobnih kraljev?

POUK IZ IZKUŠENJ

18. Kaj se je Jeremija lahko naučil iz Urijeve izkušnje in zakaj tako odgovarjaš?

¹⁸ Jeremija se je med svojim preroškim delovanjem gotovo naučil veliko iz tega, kako so njegovi sodobniki ravnali v določenih okoliščinah. Eden teh je bil prerok Urija, ki je prerokoval proti Jeruzalemu in Judu med Jojakimovim vladanjem. Toda iz strahu pred kraljem Jojakimom je zbežal v Egipt. Kralj je poslal za njim svoje može, in ko so ga privedli nazaj iz Egipta, ga je dal ubiti. (Jer. 26:20–23) Kaj misliš, ali se je Jeremija kaj naučil iz tega, kar je doletelo Urija? Dejstvo, da je še naprej svaril Jude pred bližajočo se pogubo – to je počel celo na tempeljskem področju – priča o tem, da je v Urijevi izkušnji našel pouk zase. Ostal je pogumen in Jehova ga ni zapustil. Bog je bil verjetno tisti, ki je navedel Šafanovega sina Ahikama, da je pogumnega Jeremija obvaroval smrti. (Jer. 26:24)

19. Kaj je Jeremija lahko spoznal iz tega, da je Jehova k svojemu ljudstvu vztrajno pošiljal preroke?

¹⁹ Jeremija se je nekaj naučil tudi iz lastnih izkušenj, ko ga je Jehova uporabil, da je svaril njegovo ljudstvo. V četrtem letu kralja Jojakima mu je Jehova naročil, naj zapiše vse, kar mu je govoril od Josijevih dni pa do takrat. S kakšnim razlogom mu je Bog to naročil? Zato da bi spodbudil posameznike, naj nehajo delati hudo, tako da bi jim lahko odpustil. (Beri Jeremija 36:1–3.) Jeremija, ki je vstajal zgodaj, zato da bi objavil Božja svarila, je ljudi celo prosil, naj nehajo s svojimi gnusnimi navadami. (Jer. 44:4) Mar ni jasno, da je iz svojih izkušenj gotovo spoznal, da je Bog pošiljal preroke iz sočutja do svojega ljudstva? In mar ni to verjetno tudi v njem vzbudilo usmiljenja? (2. krn. 36:15) Potem lahko razumeš, zakaj je po prestanem uničenju Jeruzalema lahko rekel: »Zaradi Jehovove srčne dobrotljivosti nismo povsem pokončani, njegovo usmiljenje nima konca. Vsako jutro se obnavlja.« (Žal. 3:22, 23)

ALI TI VSAK DAN VPRAŠUJEŠ »KJE JE JEHOVA«?

20. Kako lahko podobno kot Jeremija iščeš Jehova?

²⁰ Ali si pri vsakodnevnih odločitvah prizadevaš ugotoviti, kaj je Božja volja? Ali vprašuješ »Kje je Jehova«? (Jer. 2:6–8) Jeremija se je v nasprotju z Judi svojih dni vedno obračal na Vsemogočnega, da bi mu ta pomagal razumeti, katero pot naj ubere. Nedvomno je modro, da pred vsakodnevnimi odločitvami posnemamo Jeremija tako, da si prizadevamo ugotoviti, kakšno je Jehovovo stališče.

21. O čem bi lahko molil v zvezi z oznanjevanjem in kako ti je to lahko še posebej v pomoč, ko se kdo odzove osorno?

²¹ Ni nujno, da to počnemo samo pri odločitvah glede pomembnih reči ali življenjskih prelomnic. Za primer vzemimo odločitev, ali boš šel na oznanjevanje tisti dan, ko si to načrtoval. Ko se zbudiš, morda opaziš, da je nebo oblačno in da zunaj ni prijetno. Področje, na katerem nameravaš tisti dan oznanjevati od hiše do hiše, je morda bilo že velikokrat obdelano. Morda se spomniš nekaterih, ki so te zavrnili z zaigrano vljudnostjo ali pa s čisto nesramnostjo. Ali bi ob tej zgodnji jutranji uri lahko v molitvi vprašal »Kje je Jehova«? To ti utegne pomagati, da se boš spomnil lepote sporočila, ki ga prinašaš, in da se boš še močneje zavedal, da Bog želi, da oznanjuješ to sporočilo. Potem boš morda začutil, kako ti Jehovova beseda postaja vir veselja in radosti, kakor je bila Jeremiju. (Jer. 15:16, 20) Če kasneje med oznanjevanjem srečaš koga, ki je zelo osoren ali pa ti celo grozi, lahko znova izliješ svoje srce v molitvi Bogu. Ali boš to naredil? Ne pozabi, da ti Jehova lahko da svetega duha, tako da se boš na to ustrezno odzval in da bo tvoja želja oznanjevati Božje sporočilo premagala kakršne koli negativne občutke. (Luk. 12:11, 12)

22. Zakaj nekatere molitve ne morejo priti do Jehova?

²² Dobro se je zavedati, da vse molitve ne morejo priti do Jehova. (Beri Žalostinke 3:44.) Tako Jehova ni poslušal molitev upornih Judov, ker so si zatiskali uho pred njegovimi besedami in so vztrajno grešili proti Postavi. (Preg. 28:9) Jeremiju je bil pouk gotovo jasen, kakor naj bi bil tudi nam: če kdo ne ravna v skladu s svojimi molitvami, bo Bog zaradi tega razočaran, in to lahko privede do tega, da ne bo več poslušal posameznikovih molitev. Ni dvoma, da se želimo temu za vsako ceno ogniti.

23., 24. a) Kaj je nujno, če hočemo spoznati, kaj je Jehovova volja? b) Kaj lahko storiš, da bi ti osebno preučevanje bolj koristilo?

²³ Poleg tega da iskreno molimo za Jehovovo vodstvo, moramo še naprej osebno preučevati, saj je to pomemben način, da bi ugotovili, kaj je Jehovova volja. Glede tega smo v boljšem položaju kot Jeremija. Na razpolago nam je celotna Biblija. Kakor je Jeremija poglobljeno raziskoval, da bi sestavil svoje navdihnjeno zgodovinsko poročilo, tako lahko tudi ti koplješ po Božji Besedi in iščeš Božje vodstvo, s tem da vprašuješ »Kje je Jehova?«. Ko si prizadevaš spoznati njegovo voljo, mu izkažeš zaupanje, zaradi česar boš postal »kakor drevo, ki je zasajeno ob vodi in poganja svoje korenine k potoku«. (Beri Jeremija 17:5–8.)

²⁴ Medtem ko bereš in poglobljeno premišljuješ o Svetem pismu, se trudi razbrati, kaj hoče Jehova, da storiš v določenih okoliščinah. Pozoren si lahko na načela, ki si jih želiš zapomniti in upoštevati v svojem življenju. Medtem ko v Božji Besedi bereš zgodovinske pripovedi, Božje zapovedi, načela in modre izreke, razmišljaj, kako naj bi prebrani odlomki vplivali na tvoje vsakodnevne odločitve. Na tvoje vprašanje »Kje je Jehova?« ti Bog lahko odgovori tako, da ti s svojo napisano Besedo razkrije, kako se spoprijeti s še tako težavnimi okoliščinami. Morda se bo zgodilo, da ti bo po Bibliji razsvetlil »nedoumljive stvari, ki jih ne poznaš« ali ki jih doslej nisi razumel. (Jer. 33:3)

25., 26. Zakaj nam lahko koristijo lastne izkušnje in izkušnje drugih?

²⁵ Poleg tega lahko razmišljaš o svojih izkušnjah kot tudi o izkušnjah drugih. Na primer, morda opaziš, da se nekateri kakor Urija nehajo zanašati na Jehova. (2. Tim. 4:10) Iz njihovega ravnanja se lahko nekaj naučiš in se tako ogneš enakega žalostnega konca. Pogosto se spomni, kako srčno dobrotljiv je bil Jehova do tebe, pri tem pa imej v mislih to, da je tudi Jeremija cenil Božje usmiljenje in sočutje. Ne glede na to, v kako obupnih okoliščinah si, nikar ne misli, da je Najvišjemu vseeno zate. Ni mu vseeno, prav kakor mu ni bilo za Jeremija.

²⁶ Medtem ko boš poglobljeno premišljeval o tem, kako Jehova pomaga posameznikom danes, boš spoznal, da jih dan za dnem vodi na različne načine. Mlada sestra z Japonske, ki ji je ime Aki, je imela občutek, da ni vredna biti kristjanka. Ko je bila nekega dne na oznanjevanju z ženo okrajnega nadzornika, se ji je zaupala: »Občutek imam, da me bo Jehova zdaj zdaj izpljunil iz svojih ust, vendar se še vedno držim njegovih ustnic in ga prosim, naj mi da še malo časa.« Žena okrajnega nadzornika jo je pogledala v oči in rekla: »Nikoli te nisem imela za mlačno kristjanko!« Kasneje je Aki premlevala ta sestrin spodbudni komentar. Pravzaprav ni bilo nikakršnega dokaza, da jo je Jehova sploh kdaj imel za mlačno. Aki je zatem molila k Jehovu: »Pošlji me, kamor koli želiš. Naredila bom, kar koli želiš od mene.« Približno v tistem času je bila na obisku v drugi državi, kjer je majhna japonsko govoreča skupina potrebovala nekoga, ki govori ta jezik in bi lahko ostal in služil pri njih. Aki se je dejansko rodila v tej državi, tako da se je zlahka preselila tja in pomagala. Kako pa je rešila problem s stanovanjem? Neka sestra ji je ponudila prosto sobo, ker se je njena hči ravnokar odselila. »Bilo je, kakor da bi se koščki sestavljanke zlagali skupaj; Jehova mi je odprl pot,« je sklenila Aki.

27. Zakaj naj bi te vprašanje »Kje je Jehova?« vodilo pri vsem, kar delaš?

²⁷ Mnogi bratje in sestre znajo povedati, kako so večkrat osebno čutili Božje vodstvo, morda takrat, ko so brali Biblijo ali osebno preučevali. Morda si kaj takega doživel že sam. To bi moralo okrepiti tvojo vez z Jehovom in te navesti, da bi še pogosteje in bolj goreče molil k njemu. Bodi prepričan, da nam bo, ko dnevno vprašujemo »Kje je Jehova?«, pokazal svojo pot. (Iza. 30:21)