Ezra — poudarja pravičnost in usmiljenje

SAMO STVARNIK, ki ima vso modrost in znanje o vseh značilnostih svojega stvarstva, in vso moč, je lahko svoje lastnosti, pravičnost in usmiljenje, povsem uravnovesil tako, da se njegov namen popolnoma izvršuje. Učinki teh lastnosti ženejo narod, ki mu služi, da točno izvršuje vse, kar je vnaprej določil, v korist vseh zainteresiranih.

Biblijska knjiga Ezre poudarja to odlično uskladitev Jehovinih del, ki potekajo vedno v soglasju z njegovo sveto osebnostjo, in pri čemer nikoli ne pride do odstopanja od njegovih dobrih namenov ter brezhibnih lastnosti. Apostol Pavel, ki je doumel Božje poti, nam zagotavlja: »Vemo pa, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim. 8:28, EI)

Ezra je bil potomec Arona, Eleazarja in Pinehasa in je zato bil duhovnik, toda ne iz vrst velikih duhovnikov; to službo je običajno imel najstarejši sin v vsaki generaciji. (Ezra 7:1—6) Ezrov zadnji prednik, ki je opravljal službo velikega duhovnika, je bil Seraja (verjetno njegov praded), ki ga je pogubil Nebukadnezar pri osvajanju Jeruzalema. Ezra se je vrnil v Jeruzalem leta 468 pr. n. št, 69 let po vrnitvi nekako 49 000 Hebrejcev s sužnji vred iz Babilona pod vodstvom Zerubabela iz Judovega rodu. (Nehem. 7:66, 67) Vseeno pa Ezra v začetku svojega zapisa poroča o dogodkih, ki so se zgodili ob vrnitvi pod Zerubabelom, zatem pa nadrobno opisuje dejstva ob njegovi poznejši vrnitvi.

TEMPELJ OBNOVLJEN ZA PRIHOD MESIJE

Čeprav je Bog Babiloncem dovolil, da so odpeljali njegovo ljudstvo v izgnanstvo zaradi greha in upora ter porušili tempelj in mesto Jeruzalem, je nameraval mesto in tempelj ponovno zgraditi. Zakaj? Da bi se na Zemlji ohranilo pravo oboževanje. Še važnejše pa je bilo: Mesija je šele imel priti. Da bi se izpolnil Božji namen glede njegovega prihoda, je moral biti Jeruzalem naseljeno mesto, z Jehovinim templjem v svoji sredi (čeprav je bil takrat zamenjan že s tretjo zgradbo, ki jo je dal postaviti Herod). Razen tega je bilo nujno, da se je uporabljal pri upravljanju Božji zakon, ko je imel priti Mesija. Preroki so napovedali, da bo prišel Mesija v obnovljeno mesto na Sionu (Jeruzalem). (Dan. 9:25)

Bog je vnaprej vedel, da se bo v izgnanstvu v Babilonu našlo nekaj ljudi, ki ga bodo še vedno ljubili in želeli narediti, kar morejo, da bi obnovili čisto oboževanje. Lahko jih je uporabil za svoj namen. Medtem, ko so pred izgnanstvom veliki grehi naroda zahtevali od Boga pravičnosti, da jih odpelje iz njihove dežele, se je njegova modrost razširila na to manjšino. Da je Jehova to vnaprej vedel, se vidi iz besed preroka Izaije, ko je 200 let pred tem napovedal prihod kralja, osvoboditelja, imenovanega Cir. (Iza. 44:28; 45:1)

Cir, Perzijec, je nedvomno mnogo vedel o Jehovi. Prerok Daniel je v prvem delu Cirove vladavine zavzemal visok in spoštovan položaj. (Dan. 6:28) Daniel mu je brez dvoma pokazal, da je bilo njegovo ime omenjeno v Izaijevi prerokbi. Neki biblijski učenjak pripominja:

»Sveto pismo pokazuje, kaj je bilo tisto, kar je na Cira naredilo tako ugoden vtis, ko odkrije Danielovo vlogo pri padcu babilonske monarhije, Daniel st. 28, 30. Kakšen čudež je bil, da se je izpolnitelj te prerokbe čutil pritegnjenega k preroku, ki jo je izrekel in bil voljan vrniti posode, ki jih je Belsazar tisto noč oskrunil?«a

BOG IZKAZUJE USMILJENJE IN POMOČ

Priznavajoč obstoj drugih bogov, Ciru ni bilo težko gledati Jehovo kot Boga, celo kot resničnega, velikega Boga, in kakor je sam rekel, ga imeti za tistega, ki mu je dal »vsa kraljestva sveta«. (Ezra 1:2)

Božja velika milost, moč in zanesljivost njegovega namena, se je razodela v blagoslovih, ki jih je dobilo zelo malo zvestih ljudi. Večina Hebrejcev v Babilonu se je prilagodila babilonskemu poslovnemu življenju in so se malo ali nič zanimali za obnovo pravega oboževanja. Vseeno pa je Božja milost delovala na zvesto manjšino. V cilju pospeševanja pravega oboževanja, je ta manjšina odšla iz Babilona ter pod Božjo zaščito prispela v Jeruzalem; nevarna pot je vodila skozi neplodno pustinjo. (Iza. 35:2—10) Obkroženi s sovražnimi sosedi so zgradili oltar Jehovi in pričeli graditi temelj templja. Samarijani so se ponudili, da se jim pridružijo pri delu, pokazali so se prijazne. Ker pa so izvajali popačeno oboževanje, je Zerubabel njihovo pomoč odklonil. (Ezra 4:1—4; 2. Kralj. 17:29)

Bog je odobril stališče, ki so ga zavzeli Izraelci — povratniki, ker če bi sodelovali s temi ljudmi, bi stopili v ‚neenak jarem z neverniki‘ pri pravem oboževanju, ker bi poizkušali združiti Božji tempelj z maliki. (2. Kor. 6:14—16) Vseeno je dobri duh obnovljenega preostanka pričel slabeti, ko so jim začeli navidezni prijatelji delati težave preko perzijske vladavine in tako oslabili Hebrejce, da so končno prenehali z gradnjo templja. (Ezra 4:8—24)

Medtem pa je njihova skrb za lastne hiše in posle navedla Hebrejce, da so pustili hišo Božjo pusto. Toda Božjega namena ni bilo mogoče preprečiti. (Hagaj 1:8, 9) Poslal je preroka Hagaja in Zaharijo, da sta jih spomnila, zakaj so se sploh vrnili v Jeruzalem. Odzvali so se in zopet začeli obnavljati tempelj, kljub nasprotovanju. (Ezra 5:1, 2) Jehova je blagoslovil njihovo neustrašno poslušnost. Na njihovo prošnjo je Darij Perzijec zapovedal namestnikom okolnih pokrajin, da so prenehali ovirati Hebrejce in jim celo pomagali iz javnih blagajn z vso potrebno finančno pomočjo. S to Darijevo podporo je bilo delo zaključeno in tempelj posvečen z velikim veseljem. (Ezra 6:6—12, 16—22)

BOŽJI NAMEN DOSEŽEN PO NJEGOVI MILOSTI, NE Z DOBROTO HEBREJCEV

Vendar ta uspešna obnova pravega oboževanja ni sledila zaradi dobrote hebrejskih povratnikov, temveč je na izvrševanje Božjega namena delovala njegova milost. Kako? Zato, ker je bilo treba poslati njegovega služabnika Ezro. Kljub dokazom izkazovanja Božje milosti in zaščite, so Hebrejci prekršili načelo, ki so ga prej tako trdno zastopali, namreč, ločenost od poganskih oboževalcev. Šli so tako daleč, da so stopali v najbolj intimne odnose — v zakonske zveze — z nevernimi, malikovalskimi ženami. Celo duhovniki, Leviti in knezi so podlegli grehu in niso poslušali Božje zapovedi. (Ezra 9:1, 2)

Površnemu bralcu se dela Hebrejcev morda ne bi zdela tako slaba. Toda razmisli: do česa bi prišlo, če bi se to malo število Hebrejcev, ki so se vrnili v Judejo, prilagodilo okoliškim narodom, ki so se dejansko upirali Bogu in njegovemu oboževanju v templju? Pravo oboževanje bi izginilo z Zemlje. Samo nekaj let pozneje, v Nehemijevem času, otroci iz takih zakonov niso znali hebrejsko! (Neh. 13:24)

Ezra je lahko videl strašne posledice te neposlušnosti. Nekaj časa je sedel kakor hrom. Zatem je javno molil pred zbranimi Hebrejci — povratniki in jim prikazal resnost njihovih grešnih in nehvaležnih postopkov. To je del njegove molitve:

»Zaradi krivic svojih smo bili izročeni mi, kralji naši in duhovniki naši rokam kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenjenju in očitni sramoti, kakor je danes. In sedaj nam je za kratek trenutek izkazal milost Jehova, naš Bog, da nam je pustil ostanek rešencev in dal, da smemo zabiti šotorov klin na svetem kraju njegovem, ... In sedaj, Bog naš, kaj hočemo reči po vsem tem? ... Po vsem tem pa, kar je prišlo nad nas za huda dela naša in za našo krivdo veliko ... bomo li zopet prelamljali zapovedi tvoje?« (Ezra 9:7—14)

Na ta način je Ezra pred Bogom in vsem ljudstvom priznal nehvaležnost in hudobijo tistih, ki jim je Bog izkazal nezmerno usmiljenje. Ni prosil za odpuščanje, ker se je ljudstvo samo moralo pokesati in popraviti stvari, preden bi lahko pričakovali, da se bo Božja jeza odvrnila od njih. Ko so spoznali svoj nezaviden položaj, so se odzvali s skrušenim srcem. Opustili so svoja prejšnja gledišča. Tedaj jim je Bog lahko oprostil in jih pustil v deželi. (Ezra 10:44)

Tako Bog ni napačno izkazal milosti. S tem, da je pokazal skrb in poslal svoja preroka Hagaja in Zaharijo ter nudil vodstvo po Ezri, je nekaj časa ohranil čisto oboževanje. Danes — kakor v preteklosti — lahko tisti, ki so spoznali Boga in prišli z njim v tesen odnos, služijo njegovemu namenu in dobijo od njega milost in zaščito.

[Podčrtna opomba]