Praznik razsvetlitve
1. Kako je bil Jeruzalem še posebej osvetljen med praznovanjem šotorov in kaj so delali Hebrejci?
PRAZNOVANJE šatorov je bil dogodek za posebno razsvetljevanje »mesta kralja velikega«, Jehove. (Mat. 5:35) Ponoči je bilo v Herodovem templju, v preddverju za žene, ki je bilo vzhodno od oltarja, nenavadno slavnostno. Tam so bili postavljeni štirje ogromni svečniki in vsak je imel štiri velike bazene. Ko so jih polnili z gorljivim oljem, so potrebovali lestve, da so jih dosegli. Za stenje so uporabljali stara duhovniška oblačila. Svetloba, ki jo je dajalo teh šestnajst bazenov gorečega olja je bila do volj močna, da je v noči osvetljevala ves Jeruzalem. V tej veličastni razsvetljavi so možje Izraela plesali ali izvajali akrobatske veščine v preddverju za žene, žene pa so na prizorišče gledale z balkonov. Pevci so peli petnajsti Psalm ob glasbeni spremljavi Levitov. Veselje je trajalo do zore.
2. Kje so bili pogani, ki so bili na tem praznovanju?
2 Neobrezani pogani, ki so bili na tem praznovanju, so bili omejeni na področje dvorišča za pogane, ki je bilo s kamnitim zidom in zunanjim dvoriščem, ločeno od dvorišča za Izraelce. (Upoštevaj Dej. ap. 21:28, 29, kjer je prikazana omejitev za pogane v templju.)
3., 4. a) Kako je Jezus spremljal praznovanje jeseni 32. leta n. št. in kaj je tam rekel, da bi spomnil Hebrejce na vodo iz Siloama? b) Na kaj se je Jezus skliceval po Janezu 7:39?
3 Glede izrazitih značilnosti, ki so bile vključene v slavljenju praznika šatorov, lahko upoštevamo nekaj Jezusovih prikladnih pripomb na tem praznovanju. Ta praznik je zadnjikrat slavil jeseni leta 32 n. št. Ker so ga Hebrejci v Jeruzalemu želeli usmrtiti, je Jezus sam zapustil Galilejo in neopazno odšel na praznovanje. Približno sredi praznovanja, recimo da 18. tišrija, je vstal in začel javno poučevati ljudstvo, množico praznovalcev v templju.
4 Zadnji dan praznovanja, 21. tišri, se je imenoval »velik dan praznika«. Tega dne je Jezus verjetno spomnil ljudstvo na izlivanje vode iz Siloama, ko je rekel: »Če je kdo žejen, naj pride k meni, in naj pije, kdor v mene veruje. Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode, kakor pravi pismo.« (EI) K tem Jezusovim besedam daje apostol Janez naslednji komentar: »To je pa rekel o Duhu, ki so ga imeli prejeti ti, ki so verovali vanj; Duh namreč še ni bil dan, ker Jezus še ni bil oslavljen.« (Jan. 7:37—39)
5. Kdaj so se začele uresničevati te čudovite stvari in kako?
5 Te čudovite besede so se začele uresničevati ob binkoštih naslednjega leta, ko se je približno 120 učencev zbralo v gornji sobi v Jeruzalemu in je bil na njih izlit sveti duh. Iz njih so dejansko začele teči reke žive vode, ko so na čudežen način začeli govoriti mnogo jezikov in pripovedovati ‚o velikih Božjih delih‘ tisočem presenečenih Hebrejcev, ki so se zbrali, da bi videli ta prizor. (Dej. ap. 2:1—41)
6. Kaj je rekel Jezus zadnji dan praznovanja, kar je lahko njegove učence spomnilo na posebno tempeljsko razsvetljavo?
6 Sedmega ali zadnjega dne praznovanja šatorov je Jezus nadalje rekel nekaj, kar je njegove učence verjetno spomnilo na posebno razsvetlitev, značilno za to slavje, namreč na štiri velike svečnike v preddverju za žene v templju. Jezus je rekel: »Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jan. 8:12)
7. Zakaj je bilo primerno, da je Jezus sam sebe na prazniku šotorov imenoval »Luč sveta«?
7 Zelo primerno je bilo, da je Jezus na tem prazniku šatorov sebe imenoval »luč sveta«, ker je imel ta praznik značilnosti svetovnega praznovanja. Zakaj? Ker je dal Božji zakon pravico ‚tujcem‘ prisostvovati prazniku in se veseliti z Božjim izvoljenim ljudstvom. (5. Moj. 16:14)
8. a) Kaj je bilo edinstveno glede žrtvovanja bikov na praznik šotorov? b) Kako odgovarja število bikov tistemu, kar je zapisano v 1. Mojzesovi 10. poglavje, in kaj to pokazuje?
8 Po 4. Mojzesovi 29:12—34 so žrtvovali nenavadno število bikov. Prvi dan so žrtvovali trinajst bikov, naslednjih šest dni pa vsak dan po enega bika manj, tako da so sedmi, zadnji dan, žrtvovali sedem bikov in na ta dan je rekel Jezus: »Jaz sem luč sveta.« V vseh sedmih dneh praznovanja so torej žrtvovali sedemdeset bikov. Število sedemdeset vsebuje številki sedem in deset, obe številki pa predstavljata popolnost, sedem duhovno popolnost in deset posvetno popolnost. Desetega tišrija, na dan sprave, so za žrtev sprave darovali samo enega bika, toda v sedemdnevnem praznovanju praznika šatorov, od 15. do 21. tišrija, so žrtvovali sedemdeset bikov. To je simboliziralo, da je dovolj krvi za očiščenje in rešitev vsega človeštva. To je povezano s tistim, kar piše v 1. Mojzesovi, v 10. poglavju. Tam so zapisana štiri osebna imena družinskih poglavarjev in ljudstev, pričenši od Noeta, njegovih treh sinov do Mese in Sefarja. To znaša sedemdeset imen in ta so, kot izgleda, predstavljala svetovno prebivalstvo v razdobju po potopu.
9. Komu je Jezus rekel, da je on »Luč«, in kaj potrebujejo vsi ljudje, da bi dosegli življenje?
9 Zato je bilo za Jezusa najvažnejše, da ob ustreznem času objavi »Jaz sem luč svetu« ne le svojim maziljenim naslednikom. Glede koristi svetlobe se spomnimo, da je Bog zatem, ko je rekel »Bodi svetloba«, in zatem, ko je ustvaril sonce, mesec in zvezde ter omogočil, da sijejo na Zemljo, ustvaril živali in končno popolnega moža in ženo, da uživata svetlost življenja. Danes, v tem svetu, ki je zatemnjen z grehom in odtujenostjo od Boga, imajo vsi ljudje možnost, da se okoristijo svetlobe, ki teče od Jezusa Kristusa, »Luči sveta«! Vsi ljudje potrebujejo »luč življenja«. (Jan. 8:12; 1. Moj. 1:3)
SIMBOLIČNI PRAZNIK ŠATOROV
10. V katerem pogledu je praznik šatorov enak prejšnjima praznikoma in katere faktorje je potrebno pregledati?
10 Podobno kot prejšnja praznika, ki ju je Bog zapovedal svojemu izbranemu ljudstvu, ima tudi praznik šatorov svoj simbolični pomen za naš čas. K sreči ima svojo simbolično izpolnitev. Kdaj se je začela? Kako lahko to ugotovimo? S pomočjo simboličnih in realnih zgodovinskih faktorjev.
11. Kaj pokazujejo zgodovinska dejstva, ali se je »žetev«, omenjena v Matevžu 13:39, začela 1914. leta ali ne?
11 Jezus Kristus nam v 13. poglavju Matevža pove prispodobo, ki je značilna po zbiranju sadov s polja. To je bila zgodba o pšenici in ljuljki. V pojasnilu te prispodobe je Jezus rekel: »Žetev je pa konec sveta (sestava stvari).« (Mat. 13:39) Biblijska prerokba in časovni razpored kakor tudi zgodovinski dogodki potrjujejo, da se je konec današnjega sestava stvari začel jeseni 1914. leta, leta, ko se je končalo »sedem časov« poganske prevlade na Zemlji brez vmešavanja Božjega mesijanskega kraljestva. (Dan. 4:23—25) Ali se je »žetev« ali zbiranje razreda »pšenice« ali pravih kristjanov začelo tega leta? Ne, ker zgodovina pokazuje, da so Jehovini predani krščanski oboževalci bili med prvo svetovno vojno, ki se je začela leta 1914, razkropljeni. Sovražniki Jehovinega mesijanskega kraljestva so njihovo po vsem svetu razširjeno organizacijo razbili. Ti duhovno rojeni maziljeni učenci Jezusa Kristusa, vladajočega Kralja, so nebeško Kraljestvo goreče oznanjevali. Razpad organizacije je končno leta 1918 dosegel sedež Jehovi predanega naroda v Brooklynu, New York (ZDA).
12. Kdaj se je začelo zbiranje, ki ga je Jezus napovedal v Matevžu 24:31, in začetek kakšnega praznovanja je to označevalo?
12 Jezus je v prerokbi o »znamenju« njegove prisotnosti in koncu tega sestava stvari, rekel v Matevžu 24:31: »In pošlje angele svoje z močnim glasom trobente, in zbero izvoljence njegove od četverih vetrov, od konca nebes do njih kraja.« Te besede so napovedale zbiranje Kristusovih »izvoljencev« iz vseh mest, kamor so bili razkropljeni ali izolirani. To zbiranje se je začelo v povojnem letu 1919, neposredno zatem, ko so bili člani vodilnega telesa centrale v Brooklynu 25. marca 1919 osvobojeni po devetmesečnem prestajanju zaporne kazni v Zveznem zaporu v Atlanti (Georgia, ZDA). Zato je tistega znamenitega leta začel veljati simbolični praznik žetve ali šatorov. Označevala ga je presenetljiva radost maziljenega preostanka Kristusovih »izvoljencev« po vsem svetu.
13. a) O žetvi kakšnih oseb je Jezus govoril, ko je omenil žetev v Matevžu 13:39? b) Katere od teh oseb so bile zbrane po letu 1919?
13 Da bi to potrdili, se moramo spomniti številnih tehtnih stvari. O čem je govoril Jezus, ko je rekel, da je ‚žetev konec sestava stvari‘? O zbiranju »sinov kraljestva«, to je duhovno rojenih dedičev nebeškega Kraljestva. To je duhovno maziljeni razred, ki ga predstavlja pšenica, in njegovo zbiranje se je začelo pomladi 1919. leta. Sčasoma je bilo še več zbranih oseb ob strani naslednikov Kraljestva, ki so bili razkropljeni zaradi dogodkov prve svetovne vojne. V razdobju od 1919. leta naprej je še na tisoče drugih zavzelo stališče za Božje vzpostavljeno Kraljestvo in se s krstom predalo Jehovi; bili so duhovno rojeni in maziljeni z Božjini duhom in pridružili so se prvotnemu preostanku. Ti novi, ki so prišli, so bili kot razred ponazorjeni s pomembnimi osebami iz predkrščanskih biblijskih dram. Takšne osebe so bile Moabka Ruta, ki je postala zvesta spremljevalka svoje tašče Hebrejke Naomi, in kraljica Estera, sestrična Hebrejca Mardoheja, ki je postal prvi ministrski predsednik Perzijskega kraljestva pod kraljem Ahasverom ali Kserksesom.
14. Kaj označuje začetek simboličnega praznovanja šotorov ali žetve?
14 Ruta in Estera sta bili povezani s kraljevsko Davidovo hišo in njeno ohranitvijo do prvega prihoda Jezusa, »Davidovega sina«. (Mat. 1:1, 5; Ruta 4:18—22; Est. 4:13, 14) Zbiranje Rutinega in Esterinega razreda skupaj s prvotnim maziljenim preostankom označuje začetek simboličnega praznovanja šatorov ali žetve.
15. Čigav praznik je bilo jesensko praznovanje in komu je bilo zapovedano, da med praznovanjem prebiva v šotorih?
15 Še nekaj: v predkrščanskem času so pravi Hebrejci slavili dobesedni praznik šatorov. To jim je Jehova po Mojzesu zapovedal slaviti. Zato so se v času jesenske žetve zbirali v Jeruzalemu, kjer so prebivali pod šatori. To so storili celo stalni prebivalci Jeruzalema. Ta praznik šatorov je spominjal na neki prejšnji dogodek. Kateri? Na to nam odgovarja 3. Mojzesova 23:42, 43, EI: »Prebivajte sedem dni v šotorih iz vej; vsak kdor je rojen v Izraelu, naj prebiva v šotorih, da bodo vedeli vaši potomci, da sem dal Izraelovim sinovom prebivati v šotorih, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele. Jaz, Jehova, sem vaš Bog!« Naravni Hebrejci so delali tako.
16. Kako je na poti v obljubljeno deželo skupaj z Izraelci živelo »dosti ljudstva«?
16 Seveda »se jim je pridružilo« še »dosti ljudstva« neizraelcev, da bi tudi oni živeli pod šatori na poti v obljubljeno deželo. (2. Moj. 12:38, EI) Toda zapoved slavljenja praznika šatorov, ni bila dana tem ‚drugim ljudem‘, temveč Izraelcem. Tudi niso dobili v obdelovanje obljubljene dežele ti ‚drugi‘, pač pa je bila razdeljena med dvanajst nelevitskih Izraelovih rodov in zakon o jubilejnem počivanju zemlje je veljal za Izraelce. Zato je bilo praznovanje žetve namenjeno izrecno Izraelcem. »Tujcem« je bilo milostno dovoljeno, da so se jim pridružili. Med praznovanjem začasa Jezusa Kristusa je bilo Nehebrejcem ali poganom dovoljeno biti na dvorišču za pogane, ki ga je od preddverja za Izraelce ločil kamnit zid in zunanje dvorišče. Njihov prostor je bil na najnižjem mestu vse zgradbe Herodovega templja.
UDELEŽENCI SLAVJA, KI SO NOSILI VEJE
17., 18. Kdo je nosil »lulabe« in iz katerega zapisa je izvirala ta zamisel?
17 Na samem slavju so nekateri Izraelci nosili takoimenovane »lulabe« in etroge (limonovce). Da bi si lahko zamislili, kako je to izgledalo začasa Jezusa, si preberimo opis hebrejskega praznovanja, zapisan v Nehemiji 8:14—18. Lulab je bil šop sestavljen iz vej različnih dreves, ki so ga hebrejski oboževalci nosili v roki. Pravijo, da je takšna zamisel izvirala iz 3. Mojzesove 23:40, EI:
18 »Prvi dan si vzemite sadja žlahtnih dreves in palmovih mladik in vej gostolistnatega drevja in potočnega vrbja ter se radujte pred Jehovo, svojim Bogom, sedem dni!«
19. a) Iz česa je bil sestavljen »lulab«? b) Kakšno vrsto procedure so opravljali Izraelci pri nošenju lulaba in kaj so peli?
19 Lulab ali šop vej je bil sestavljen iz: 1. še napol zaprtega poganjka palmovega drevesa, 2. treh vejic mirte z listnimi brsti in 3. dveh vej vrbe, ki ima rdečkast les in dolge veje. Izraelci so s temi lulabi mahali, ko je bilo konec praznovanja, pa so jih odstranili. Lulabe in etrog (citronin plod, podoben limoni, vendar brez izbokline — bradavice, kot jo ima limona na koncu) so nosili v povorki okoli oltarja v preddverju za duhovnike. Povorka je vsak dan enkrat obkrožila oltar, sedmi ali zadnji dan pa sedemkrat. Zatem so etrog ali citrono pojedli. V povorki so peli Psalm 118:25: »O Jehova, daj rešitev; o Jehova, daj srečo!« (EI) Pogani na svojem dvorišču pri vsem tem niso mogli sodelovati.
20. Kakšnega duha naj bi imeli Izraelci na praznik šotorov, kakor jim je rekel namestnik Nehemija?
20 Ob praznovanju šatorov začasa Nehemije je ta kot namestnik Izraelcev, ki so se vrnili iz babilonskega pregnanstva, rekel: »Ta dan je svet Jehovi našemu; zato se ne žalostite, kajti radost Jehovina je vaša moč.« (Nehem. 8:10) Današnji duhovni Izraelci bi morali imeti enako stališče, ker so bili leta 1919. rešeni iz Babilona velikega.
21. a) Zakaj se je preostanek duhovnih Izraelcev pomladi 1919. leta veselil? b) Kakšne vrste delo so pričakovali in v kaj se je to delo spremenilo?
21 Očitno je, da se je izpolnjevanje tega praznovanja šatorov začelo v povojnem letu 1919. V pogledu njihovih prejšnjih pričakovanj pred tem letom, so bili duhovni »sinovi kraljestva« nekoliko zbegani, ko so vstopili v to povojno dobo. Toda izredno so bili veseli, ko so bili pomladi 1919. leta osvobojeni iz Babilona velikega. Nemudoma so prešli na delo zbiranja (žetve), ki jih je čakalo. Najprej so mislili, da bo to samo »paberkovanje«. Glede tega poglej Stražni stolp od 1. maja 1919, članek »Žetev zaključena — Kaj sledi?«, str. 138, 1. odstavek (v angleščini). Toda namesto paberkovanja se je delo spremenilo v pravo žetev.
22. Ali se je maziljeni preostanek nameraval za vedno naseliti v zemeljskem raju in kako gledajo člani tega preostanka nase v tem sestavu stvari?
22 Maziljeni preostanek žanjcev je živel tako rekoč v »šotorih«, ker ni vzljubil zemeljskih stvari. Niso se veselili, da bodo živeli v prihodnjem zemeljskem raju. Veselili so se, da bodo vstopili v nebeško nasledstvo z oslavljenim Gospodom Jezusom Kristusom. Njihova gledišča so zato bila podobna temu, kar je izraženo v listu Hebrejcem 13:13, 14: »Zatorej izidimo k njemu ven za šotorišče, noseč sramoto njegovo! Nimamo namreč tu mesta stalnega, temveč iščemo prihodnjega.« Zaradi tega dejstva se imajo za priseljence, »tujce in popotnike«, v tem sestavu stvari, tako kakor nekoč Abraham, Izak in Jakob. (1. Petr. 2:11; 1. Moj. 47:9; 2. Moj. 6:4; Hebr. 11:13; Ps. 119:54)
23. a) Ali je leta 1923 duhovna luč osvetlila preostanek slavljencev simboličnega praznika šatorov? b) Kako se je videlo, da se uporablja prilika iz Matevža 25:31—46?
23 Maziljeni preostanek, ki je pričel vstopati v sodobno protisliko praznika šatorov, je osvetlila duhovna svetloba iz Jehovinega nebeškega templja. V času zbiranja duhovnega razreda, ki sta ga predstavljali Ruta in Estera, je bila Jezusova zgodba o ovcah in kozlih, zapisana v Matevžu 25:31—46, še posebej osvetljena za razjasnitev njenega pomena. Na kongresu, ki je bil 1923. leta v Los Angelesu, Kalifornija (ZDA), je predsednik Skupnosti Stražnostolpne družbe, ki je bil tedaj že štiri leta spet na svobodi, pojasnil ilustracijo o ovcah in kozlih. Da bi se začela ta prilika izpolnjevati, ni bilo treba čakati tisočletne vladavine Jezusa Kristusa. Ovcam podoben razred je takrat že bil oblikovan. Njegovi člani so bili že na prizorišču in so delali dobro preostanku duhovnih »bratov« oslavljanega Jezusa Kristusa. Nanje se je nanašalo javno predavanje »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«. Pripadali so »drugih ovcam«, ki jih je Jezus omenil v Janezu 10:16.
24. Ali so se posebej trudili, da bi bili zbrali tiste, ki so delali dobro Kristusovim duhovnim »bratom«?
24 V času pojasnjevanja zgodbe iz Matevža 25:31—45 se ni posebej trudilo okoli zbiranja »drugih ovc«. Toda izraženo je bilo cenjenje prijaznosti, ki so jo ti izkazovali preostanku Kristusovih duhovnih »bratov«. Čakalo se je na primeren čas za nadaljnjo duhovno osvetlitev simboličnega praznovanja šatorov.