Služabniki Kraljestva se srečujejo z izzivom
»Kaj je vendar Apolo in kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero prejeli.« (1. KORINČANOM 3:5, EI)
1. a) V kaj se danes v verskem pogledu dvomi in zakaj? b) Kateremu kraljestvu se grozi in kaj se bo z njim zgodilo?
DANES se močno dvomi v veljavo verskih služabnikov, medtem ko se politični element tega sveta dviguje proti religiji, tudi proti »krščanski«, ker nanjo gleda kot na dobička željno poslovanje. V deželah, ki so protiversko usmerjene, niti absolventov verskih seminarjev ne priznavajo več kot pristojno pooblaščene verske služabnike in jim prepovedujejo delo. Da, svetovnemu kraljestvu lažne religije se grozi z napadom po vsem svetu, to pa bi pomenilo uničenje. Bog, osnovatelj pravega čaščenja, je to napovedal in določil tudi svoj čas za spolnitev prerokbe. Ta presenetljivi dogodek pa bo koristil živemu stvarstvu celotnega vesolja!
2. Kaj bo glede vere dalje obstajalo in kaj ne?
2 Vsekakor brezbožnost ne bo dolgo vladala zemlji, obstajal pa bo opravičeni Stvarnik vesolja! Da, tudi prava religija tega nesmrtnega in najvišjega Boga bo obstajala! Čeprav milijarde zemljanov zanika dejstva, so danes na zemlji živi in dejavni ljudje, ki pravilno časte Boga. Naslednja stoletja stara izjava se je uresničila danes: »Kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.« (Rimljanom 1:20)
3., 4. a) Kako lahko dokažemo, da ima Jehova na zemlji služabnike? b) Kako vemo, da bodo verski služabniki Babilona velikega kmalu brezposelni?
3 Ko so bile te besede zapisane v 1. stoletju n. št., je Bog Jehova imel na zemlji svoje služabnike. Zato je lahko apostol Pavel pisal: »Kaj je vendar Apolo in kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero prejeli, in sicer vsak, kakor mu je dal Gospod. Jaz sem sadil, Apolo je zalival, Bog pa je rast dajal.« (1. Korinčanom 3:5—9, EI)
4 Jehova ima tudi danes na zemlji svoje služabnike. Seveda pa se on ne poslužuje verskih služabnikov Babilona velikega, svetovnega kraljestva lažne religije. Dejansko bodo ti kmalu brezposelni, in sicer takrat, ko bo Babilon veliki izbrisan iz obstoja. To je napovedano v Razodetju 16:19, kjer piše: »Veliko mesto je razpadlo na tri dele, mesta poganov pa so se zrušila. Bog se je spomnil velikega Babilona, da mu da čašo z vinom svoje strašne jeze.« (JP)
5. Kaj se je leta 539 pr. n. št. zgodilo staremu Babilonu, in kako bo z religioznimi služabniki in drugimi podpiralci Babilona velikega?
5 Kaj pa bo z ljudmi, ki ostanejo zvesti privrženci verskih sestavov, katerim služijo poklicni verski služabniki Babilona velikega? Spomni se, kaj se je zgodilo ponoči leta 539. pr. n. št., ko so kralj Belsazar in njegovi povabljeni »knezi« praznovali velik praznik in slavili babilonske bogove, čeprav so jih oblegali Medijci in Perzijci. Najprej so sprejeli vest v obliki čudežnega rokopisa, ki se je pojavil na steni slavnostne dvorane in jim ga je razložil Jehovin prerok Danijel. Babilon je padel še iste noči in kralja ter očitno tudi druge udeležence praznovanja, ki so častili lažne bogove, so zavojevalci usmrtili. (Danijel 5. poglavje) Podobna nesreča čaka religiozne služabnike in tiste, ki bodo ostali zvesto privrženi religioznim sestavom Babilona velikega.
Božji služabniki so nujno potrebni
6. a) Kaj mora Bog v naši kritični dobi imeti za človeški rod? b) Kdaj so se končali časi narodov in kaj je o tem rekel Jezus?
6 Nihče ne more upravičeno dvomiti v dejstvo, da sedaj živimo v najbolj kritičnem razdobju človeške zgodovine od vesoljnega potopa v Noetovih dneh. (2. Timoteju 3:1—5) Zato je življenjsko važno, da so danes na zemlji pravi, iskreni služabniki Noetovega Boga. Ker je Jehova v Noetovih dneh kakor tudi v dneh, ko je Belsazar praznoval, dal objaviti svarilo, mora gotovo tudi od začetka Prve svetovne vojne 1914. leta imeti nujno vest za človeški rod. Dejansko so Božji služabniki približno štiri desetletja opozarjali javnost na leto 1914, ki bo označevalo konec »časa narodov«, o katerih je rekel Jezus: »Jeruzalem bodo teptali neverniki, dokler se ne izpolnijo časi poganov.« (Luka 21:24, EI)
7. a) Do kdaj so zemeljski Jeruzalem teptali Nežidovski narodi? b) Na kaj se je skliceval Jezus, ko je govoril o tem, da so Jeruzalem »teptali neverniki«?
7 Zemeljski Jeruzalem so približno 53 let po letu 1914, to je do šestdnevne vojne leta 1967, še vedno teptali Nežidovski narodi. Vendar je očitno, da se Jezus ni skliceval na današnji židovski Jeruzalem, temveč na tisto, kar je to mesto ponazarjalo do leta 607 pr. n. št. Kaj pa je predstavljalo? Kraljestvo Boga Jehove v rokah njegovega maziljenega Kralja iz Davidove kraljevske hiše! (Luka 1:32; 1. Letopisov 29:11)
8. Komu je Jehova dal Davidovo kraljestvo in zakaj ljudje niso mogli videti napovedanega ustoličenja?
8 Jezus Kristus je bil tisti, kateremu je Bog Jehova dal kraljestvo njegovega prednika Davida. Jezus je pred Pilatom, ki je služboval kot sodnik, rekel, da njegovo Kraljestvo ni od tega sveta, s čemer je nakazal, da je nebeško. (Janez 18:36) Zato je logično, da naj bi Jezusova bodoča postavitev v Kraljestvo ob koncu »časa narodov« bila v nevidnih nebesih. Tako bo torej njegovo ustoličenje za človeške oči nevidno, zato nismo niti mi niti poganski narodi mogli videti, da je bil leta 1914 ustoličen v svojem pravnoveljavnem Kraljestvu, ki mu ga je dal Bog. Kljub dejstvu, da je Jehovino ljudstvo od 1870-tih let objavljalo ta dogodek, ti narodi niso verjeli, da se je to zgodilo.
9. a) Kaj so naredili narodi, ne oziraje se na vest Kraljestva? b) Kaj je postalo nujno potrebno glede na ravnanje narodov leta 1914?
9 Ne ozirajte se na vest Kraljestva, so se narodi jeseni 1914. leta zapletli v vojno. Kakor je bilo napovedano v Psalmu 2:1–12, so postali Jezusovi sovražniki, ker niso hoteli v znamenje svoje podložnosti in predanosti »poljubiti« ustoličenega Kralja. Zato je bilo potrebno, da se je izpolnil Psalm 110:1, 2, kjer beremo: »Jehova je rekel mojemu Gospodu: ‚Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog!‘ Žezlo tvoje mogočnosti raztegne Jehova s Siona: ‚Gospoduj v sredi svojih sovražnikov!‘« (EI)
10. a) V kakšnih okoliščinah je začel vladati Jezus leta 1914? b) Kdo zastopa Jehovo v 20. stoletju?
10 Židovski nasprotniki so očitno sovražili Jezusove apostole, ko je Jezus sedel na Božjo desnico, kjer bi počakal na čas, ko bo začel vladati sredi svojih sovražnikov. (Apostolska dela 4:24–26) Zato je Gospod Jezus Kristus začel vladati sredi svojih sovražnikov na koncu časa narodov, leta 1914. V našem 20. stoletju ima Jehova, tako kakor je imel v preteklosti, sredi sovražnikov nosilce svoje vesti, svoje iskrene služabnike Kraljestva. To so njegove priče. (Izaija 43:10—12)
Dokazovati našo usposobljenost za Božje služabnike
11. Kdo dvomi v pooblastitev Jehovinih prič kot od Boga postavljenih Božjih služabnikov?
11 Pravi, od Boga postavljeni služabniki Kraljestva so že od nekdaj morali zagovarjati svoje pooblastilo za službo. To vsekakor zadeva tudi Jehovine priče v našem dvajsetem stoletju. Dvomilo se je v njihovo sposobnost in oporekalo njihovemu imenovanju za Božje služabnike. Kdo je v to dvomil? Posebno absolventi krščanskih teoloških semenišč, ki dobijo spričevalo o postavitvi in postanejo plačani duhovniki. Imajo se za primerno izobražene in dovolj sposobne, za edine poklicne služabnike Boga Biblije.
12. Pooblastitvi katerega pomembnega kristjana v 1. stoletju so oporekali in kako naj se gleda na nekoga, ki prinaša drugačno dobro vest?
12 Podobna situacija je bila v prvem stoletju n. št. Človeku, ki je pod navdihnjenjem napisal skoraj polovico Krščanskih grških spisov, so v rimski provinci Galaciji oporekali njegovo usposobljenost za apostola Jezusa Kristusa. Dvomili so v točnost tistega, kar je poučeval kot krščanstvo. Zato je bil prisiljen pisati Galačanom naslednje: »Čudim se, da ste se tako hitro odvrnili od tega, ki vas je poklical po milosti Kristusovi, na drugačen evangelij, ko vendar ni drugega evangelija, samo da so nekateri, ki vas motijo in hočejo preobrniti evangelij Kristusov. Ali ko bi vam tudi mi ali angel iz nebes oznanjeval evangelij drugače, kakor smo vam ga mi oznanili, bodi preklet! Kakor smo poprej rekli, tudi sedaj zopet pravim: Če vam kdo oznanjuje evangelij drugače, kakor ste ga prejeli, bodi proklet!« (Galačanom 1:6—9)
13. Zakaj Galačani ne bi smeli dvomiti v Pavlovo pooblastitev?
13 Res se ta pisec, apostol Pavel, s krščanskimi nauki ni seznanil v osebnih stikih z Jezusom Kristusom ali po njegovih 12 apostolih. Šele pozneje je Pavel bil nekoliko časa z apostolom Petrom (ali Kefo). (Janez 1:42; Galačanom 1:18, 19) Toda Pavel je v dokaz svoje usposobljenosti za služabnika dobre vesti, ki prihaja od Boga po Kristusu, lahko rekel nestanovitnim kristjanom v Galaciji: »Ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob in Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico vzajemnosti, naj (greva) midva med pogane, sami pa med obrezane.« (Galačanom 2:9, EI) Galačani bi se bili zato morali vprašati: ‚Kakšen razlog imamo, da dvomimo v Pavlovo vest in bežimo od njega, ko so ga vendar Jezusovi učenci Peter, Jakob in Janez priznali kot nosilca prave dobre vesti?‘
14. Zakaj ni nenavadno, da se oporeka položaju Jehovinih prič kot Božjih služabnikov?
14 Kako pa je z Jehovinim ljudstvom danes? Bi smeli biti presenečeni, da se nam kot Bogu predanim, krščenim pričam oporeka in moramo braniti ali zagovarjati svojo usposobljenost kot služabniki Kraljestva, če je bila oseba, kakršna je bil Pavel, prisiljena zagovarjati svojo usposobljenost za služabnika Boga in Kristusa? Kot v primeru Pavla, takšna neutemeljena oporekanja proti nam seveda ničesar ne dokazujejo.
Celo Jezusu so oporekali
15. V čigavo pooblastitev glede učenja se je prav tako dvomilo, čeprav je bil višji od apostolov in kdo ga je pooblastil?
15 Celo Gospod Jezus Kristus je bil izzvan in soočen z dejstvom, da ga njegovo lastno ljudstvo ni bilo pripravljeno sprejeti kot pooblaščenega Božjega služabnika. Tako na primer beremo: »Šele sredi praznika je prišel Jezus v tempelj in učil. Judje so se začudeno spraševali: ‚Kako ta pozna svete knjige, ko se ni učil?‘« Jezus je brez ovinkov odgovoril na ta izziv: »Moj nauk ni moj, temveč tistega, ki me je poslal. Če hoče kdo spolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, ali je to kar učim od Boga, ali govorim sam od sebe. Kdor govori sam od sebe, išče svojo čast, kdor pa išče čast tistega, ki ga je poslal, ta je resnicoljuben in v njem ni krivice.« (Janez 7:14—18, JP)
16. Zakaj so židovski religiozni voditelji mislili, da imajo razlog za dvom v Jezusovo sposobnost poučevanja?
16 Za verske voditelje židovstva je bil Jezus Kristus samo Galilejec. Seveda niso mislili, da ne zna brati, ker ni obiskoval nobenih šol, še posebej ne nekakšnega teološkega semenišča. Navsezadnje je Jezus dokazal, da zna brati, ko je bral iz Hebrejskih spisov. (Luka 4:16—21) Židom v Judeji in Jeruzalemu se je zdelo nesprejemljivo, da bivši tesar ni bil teolog in zato ni mogel biti enak pismarjem, farizejem in saducejem njihovega naroda. Kako si lahko torej javno drzne govoriti s takšno avtoriteto, da pozna pomen in uporabo Hebrejskih spisov? To je naredilo tiste Žide duhovno gluhe za zven božanske resnice. Bili so preponosni, da bi sprejeli nekaj od človeka, ki ni obiskoval nobene teološke šole.
»Poučeni od Jehove«
17. Katerega Učitelja so religiozni vodje Judov prezrli v zvezi z Jezusom in kakšen učenec je bil Jezus?
17 Ti posvetno modri Judje pa se niso spomnili na tistega, ki je pravzaprav poučil Jezusa Kristusa. Jezusova spretnost poučevanja je izvirala od največjega Učitelja, od Boga Jehove. (Job 36:22) V tej zadevi je Jezus o Bogu rekel: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da sem jaz, in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče.« (Janez 8:28, JP) Jezus se je torej izkazal najboljši učenec vesoljne šole najvišjega Učitelja, ki obstaja. Torej gre zasluga tistemu, ki ga je poučeval. Nič čudnega, da so Nazarečani o svojem bivšem someščanu dejali: »Odkod njemu ta modrost in te moči?« (Matej 13:54, JP)
18. a) Kakšnega učitelja potrebujemo? b) Kaj je rekel Jezus o največjem Učitelju in o tistih, ki so od njega poučevani?
18 Da bi mogli razumeti Biblijo, potrebujemo najboljšega učitelja. Ta učitelj ni nihče drug kot Navdihovalec ali inspirator te neprekosljive knjige. Ko je govoril tistim, ki so bili v času njegovega življenja na zemlji pripadniki vidne zemeljske organizacije tega Učitelja, je Jezus dejal: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; — in jaz ga bom poslednji dan obudil. Pisano je v prerokih: ‚In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‘ Vsak, kdor od Očeta sliši in se da poučiti, pride k meni.« (Janez 6:44, 45, EI) Jezus je tukaj citiral iz Izaije 54:13, kjer beremo: »In vsi otroci tvoji bodo učenci Jehovini in obilen mir bode otrokom tvojim.«
19. Čigave »sinove« naj bi poučeval Jehova?
19 Toda vprašujemo: Čigavi »sinovi« se bodo ‚dali poučiti Jehovi‘? Ta preroška obljuba je bila dana simbolični »ženi«, predvideni materi določenih »sinov« ali otrok. Ta »žena« je tista, ki ji je namenjeno, kar piše v Izaiji 54:1: »Prepevaj, nerodovitna, ki nisi rodila, in glasno vpij, ki nisi trpela porodnih bolečin! zakaj več sinov bo imela zapuščena nego omožena, pravi Jehova.«
20. Kaj morajo še naprej delati Bogu predani kristjani glede na 2. Korinčanom 13:5 in kako to vpliva na njihovo usposobljenost za služabnike Kraljestva?
20 Ker to Jehova govori tej »ženi« in ker je On tisti, ki ima poučevati »sinove«, mora biti njen simbolični soprog, ona pa mora biti ženi podobna nebeška organizacija. Njeni »sinovi« ali otroci so učenci ‚največjega Učitelja‘. Seveda je neizogibno potrebno, da ti »sinovi«, Jezusovi maziljeni nasledniki in njihovi tovariši, »velika množica«, Jehovin pouk stalno spreminjajo v dejanja. (Razodetje 7:9) Gotovo je tudi to eden izmed načinov upoštevanja Pavlovega opomina: »Sami sebe izkušajte, če ste v veri, sami sebe ogledujte!« (2. Korinčanom 13:5) Če Bogu predani, krščeni kristjani to stalno delajo in ostanejo marljivi učenci največjega Učitelja, tedaj imajo kot služabniki Kraljestva, ki so pooblaščeni od Jehove, tudi potrebno sposobnost za to. V nadaljevanju pa bomo obravnavali, kako Božji služabniki dokazujejo svojo usposobljenost.
Kako bi odgovoril?
◻ Kako lahko dokažeš, da ima Jehova na zemlji svoje služabnike?
◻ Kaj je ponazarjal Jeruzalem, ki so ga »teptali neverniki«?
◻ Kaj je moral narediti Jezus, ker se narodi niso zmenili za Kraljestvo?
◻ Zakaj ni nenavadno, da se oporeka statusu Jehovinih prič kot Božjih služabnikov?
◻ Kaj so prezrli religiozni voditelji židovstva, ki so dvomili v Jezusovo sposobnost poučevanja?
[Slika na strani 21]
Tako kakor je Jehova po Danijelu sporočil vest praznovalcem na Belsazarjevem praznovanju, tudi danes po svojih služabnikih posreduje nujno vest
[Slika na strani 22]
Verski voditelji so bili preponosni, da bi bili Jezusa Kristusa sprejeli kot Božjega služabnika