Jezusovo življenje in služba
Vprašanje očetovstva
JEZUSOVO razpravljanje z judovskimi voditelji med šotorskim praznikom 32. leta našega štetja je postalo napeto. »Vem, da ste Abrahamovi potomci,« je priznal Jezus, »vendar me zalezujete, da bi me umorili, ker moja beseda v vas ni pognala korenin. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste videli pri svojem očetu.«
Čeprav ni rekel, kdo je njihov oče, je Jezus prikazal očitno razliko med svojim in njihovim očetom. Judovski voditelji, ki niso vedeli, na koga je Jezus mislil, so odvrnili: »Naš oče je Abraham.« Menili so, da imajo isto vero, kot jo je imel Abraham, ki je bil Božji prijatelj.
Vendar jih je Jezusov odgovor močno presenetil: »Če ste Abrahamovi potomci, opravljajte Abrahamova dela.« Res je: pravi sin posnema svojega očeta. »Zdaj pa me hočete umoriti,« je dejal Jezus, »človeka, ki vam je povedal resnico, kakor sem jo slišal od Boga.« Česa takega Abraham ni storil.« Zato jim je Jezus ponovil: »Vi opravljate dela svojega očeta.«
Toda še vedno niso dojeli, o kom je Jezus govoril. Menili so, da so Abrahamovi zakoniti sinovi, dejali so: »Mi se nismo rodili iz prešuštva.« Iz tega so sklepali, da so pravi častilci, kakor je bil to Abraham, in so zatrjevali: »Enega očeta imamo: Boga.«
Ali pa je res bil Bog njihov Oče? »Če bi Bog bil vaš Oče«, je odvrnil Jezus, »bi me ljubili, ker sem od Boga izšel in sem prišel k vam. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je On poslal. Zakaj mojega govorjenja ne razumete?«
Jezus je skušal verskim voditeljem prikazati, kakšne bodo posledice, če ga bodo zavračali. Zato jim je naravnost dejal: »Hudiča imate za očeta in njegove želje hočete izpolnjevati.« Kakšen oče je hudič? Jezus ga je opisal kot ubijalca ljudi in dejal tudi: »[On] je lažnik in oče laži.« Jezus jim je torej rekel: »Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi pa jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga.«
Jezusova obtožba je Jude razjezila in rekli so mu: »Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš hudega duha?« Besedo »Samarijan« so uporabljali kot izraz zaničevanja in poniževanja; Judje so sovražili Samarijane.
Jezus se ni menil za prezirljivo pripombo o tem, da je Samarijan, in je odgovoril: »Nimam hudega duha, ampak častim Očeta, a vi me ne spoštujete.« Jezus jim je obljubil presenetljivo stvar: »Kdor se drži moje besede, nikoli ne bo videl smrti.« Seveda Jezus ni mislil, da ne bo nihče izmed tistih, ki mu bodo kdaj sledili, nikoli umrl. Hotel je le reči, da ne bodo nikoli za večno uničeni ali umrli »druge smrti«, iz katere ni vstajenja.
Vendar so Judje Jezusove besede vzeli dobesedno. Zato so dejali: »Zdaj smo spoznali, da imaš hudega duha. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ‚Kdor se drži moje besede, ne bo nikoli okusil smrti.‘ Si mar ti večji kakor naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Za koga se delaš?«
Iz celotne razprave se vidi, da je Jezus tem ljudem hotel povedati, da je obljubljeni Mesija. Ampak ni jim naravnost odgovoril na njihovo vprašanje o tem, kdo je, temveč jim je dejal: »Če častim sebe, moja čast ni nič. Moj Oče je, ki me časti, on, o katerem vi pravite: ‚Naš Bog je.‘ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam in ko bi bil rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnik, podoben vam.«
V nadaljevanju razprave je Jezus vnovič omenil zvestega Abrahama: »Vaš oče Abraham se je silno veselil, da bo videl moj dan; videl ga je in se vzradoval.« Da, z očmi vere je Abraham pričakoval prihod obljubljenega Mesija. Judje tega niso verjeli, zato so odvrnili: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?«
»Resnično resnično vam povem,« je odvrnil Jezus, »preden je bil Abraham, sem bil jaz.« Jezus je seveda mislil na svoj predčloveški obstoj, ko je v nebesih bil mogočna duhovna oseba.
Ko jim je Jezus dejal, da je obstajal pred Abrahamom, so se Judje razjezili, pričeli pobirati kamenje in ga metati vanj. Toda Jezus se je skril in nepoškodovan odšel iz templja. Janez 8:37—59, JP; Razodetje 3:14; 21:8.
◆ Kako je Jezus ponazoril, da imajo on in njegovi sovražniki različna očeta?
◆ Kaj je pomenilo to, da so Jezusa imenovali Samarijan?
◆ V kakšnem smislu je Jezus menil, da njegovi učenci ne bodo nikoli videli smrti?