Pouk iz Jeremijevih žalostink 1:1 do 5:22.
Jehova daje upanje sredi žalosti
JEHOVA je »Bog, ki daje upanje« celo v žalosti. (Rimljanom 15:13) To je jasno poudarjeno v knjigi Jeremijeve žalostinke, ki jo je sestavil Jehovin prerok in priča, Jeremija, v letu 607. pred našim štetjem. Poudarili bomo nekaj poučnih stvari, ki jih ta knjiga vsebuje.
Mučno stanje Jeruzalema
Greh ne prinaša radosti! Glej! Grešni Jeruzalem, nekdanja živahna prestolnica Jude, sameva. Judeja je podobna jokajoči, ovdoveli princesi, ker je bila opustošena. »Ljubimci«, kot je bil Egipt, je niso mogli obvarovati. Tako jo je Babilon podjarmil leta 607. pred našim štetjem. Ljudje ne prihajajo več praznovat na Sion. Njeni otroci so ujetniki in sovražniki se smejijo njenemu propadu. Nečisti tujci so oskrunili tempelj in njeno ljudstvo je moralo svoje dragocenosti dajati za hrano. In vse to zaradi greha! (1:1—11)
Jehova prestopnike pravično kaznuje. To je bilo potrjeno, ko je spregovoril sam Jeruzalem. Spraševal je, če je še kje kakšna žalost, ki bi bila podobna bolečini, ki jo je Bog povzročil njemu. Bog je poslal ogenj, ki je uničil tempelj. Grehi mesta so postali jarem in kri je tekla, ko ga je Bog stiskal v svoji »vinski stiskalnici«. Sion v žalosti izteza svoje roke, pa ne najde tolažnika, Jehova je pravično kaznoval uporni Jeruzalem. Naj tako strogo ravna tudi z njegovimi sovražniki, ki so se tega veselili. (1:12—22)
»Jehovina jeza«
Odgovorni ljudje nosijo krivico, če ne obsodijo greha. Jehova je vrgel Jeruzalem »z nebes na zemljo«, ko je dopustil njegovo uničenje in s tem uničenje svojega »podnožja«, templja. (Psalm 132:7) Tako je »oskrunil kraljestvo« Judeje. Tempelj so kot kakšno utico uničili sovražniki, ki so ob tem zmagoslavno vzklikali, kot če bi bili na praznovanju. Umirajoči otroci so prosili svoje matere za hrano. Toda kdo je bil pri tem največ kriv? Lažni preroki, ki so zavajali ljudi, namesto da bi obsodili Jeruzalemov greh. (Jeremija 14:13) Molitev je bila na mestu, kajti toliki so umrli v tem ‚dnevu Jehovine jeze‘! (2:1—22)
Jehovino usmiljenje traja
Potrpežljivo bi morali upati v Jehovo. To poudarja Jeremija, ko govori v imenu prizadetega ljudstva. Jehova ne sprejema njegove molitve in on je postal tema porogljive pesmi svojih sovražnikov. Izgledalo je, kot da je njegovo upanje ali »pričakovanje Jehove« izginilo. Vendar bo še »čakal«, kajti »dober je Jehova njim, ki upajo vanj«. (3:1—27)
Iskreno kesanje prinese Božjo milost. Jeremija je bil v to prepričan, zato spodbuja: »Vrnimo se do Jehove.« Jehova je onemogočil dostop molitev ljudi do njega kot z oblakom jeze, zaradi njihovih grehov. Toda Jeremija je molil: »Klical sem ime tvoje, o Jehova. ... Ne skrivaj ušesa svojega vzdihovanju mojemu.« Seveda bodo neskesani sovražniki uničeni. (3:28—66)
»Pripelji nas nazaj«
Z namernim grehom lahko povzročimo svoje uničenje. Zaradi grešne Judeje se je na »predrage sinove Siona« gledalo kot na ničvredne, razbite, lončene posode Ob obleganju mesta je bilo lažje tistim, ki so bili pokončani z mečem, kot pa tistim, ki so počasi umirali zaradi lakote. Bog je res »izlil svojo srdito jezo«. Oskrunjeni preroki in duhovniki so slepo tavali, kralja Zedekija, »Jehovinega maziljnca«, pa so sovražniki ujeli. Zatem je Bog svojo pozornost usmeril na grešni Edom. (4:1—22)
Samo Jehova daje v žalosti upanje. Jeremija je to vedel, saj je moledoval: »Spomni se, o Jehova, kaj nas je zadelo.« ‚Tujci so zasedli naše hiše. Nosimo posledice napak naših očetov in celo že dečki nosijo drva in so prisiljeni garati.‘ Vseeno pa je Jeremija upal na milost in molil: »Pelji nas nazaj k sebi, o Jehova, da se povrnemo.« (5:1—22)
Ponovimo torej, kaj smo se naučili iz Jeremijevih žalostink: Greh ne prinaša radosti. Jehova pravično kaznuje prestopnike. Odgovorni ljudje nosijo krivico, če ne obsodijo prestopkov. Potrpežljivo bi morali upati v Jehovo in biti prepričani, da iskreno kesanje prinese Božjo milost, z namernim grešenjem pa lahko sami sebe uničimo. Ta navdihnjena knjiga nas prav tako prepriča, da lahko samo Jehova nudi upanje sredi žalosti.
[Okvir na strani 13]
PREGLED BIBLIJSKIH TEKSTOV
◻ 1:15 — ‚Jehova je tlačil tlačilnico device hčere Judove, ker je odredil in dovolil, kar se je zgodilo.‘ »Devica hčere Judove« je bil Jeruzalem, čeprav podoben neoskrunjeni ženski. Ko so Babilonci leta 607 pred našim štetjem uničili glavno mesto Judeje, je bilo prelite veliko krvi, to krvoprelitje je bilo primerjano s stiskanjem mošta iz grozdov v vinski stiskalnici. Jehova bo tako storil s krščanstvom, današnjim dvojnikom Jeruzalema, ki bo podobno zdrobljen.
◻ 2:6 — Božja »koča« je bil tempelj v Jeruzalemu. Ko so Babilonci pustošili po tem svetišču, je dovolil, da so ga razrušili kot kakšno vrtno uto, podrli so ga kot kakšno zasilno streho, zaščito pred vročim soncem.
◻ 3:16 — Ena od nesreč, ki je z Jehovinim dovoljenjem prišla nad nezvesti Jeruzalem, ko je padel pod Babilonci, je opisana z besedami: »S kamenjem mi je zdrobil zobe.« Ko so Izraelci potovali v ujetništvo, so očitno pekli kruh v jamah, ki so jih izkopali v tla. Torej je bil lahko v kruhu pesek in človek si je res lahko zlomil zob, ko je jedel takšen kruh.
◻ 4:3 — Surovost, krutost mater do njihovih otrok je tukaj postavljena v nasprotje z materinsko skrbjo šakaljih samic. Čeprav so morda samice šakalov precej divje živali, pa celo one ‚ponujajo prsi in doje svoje mladiče‘. Ker je bilo v obleganem Jeruzalemu zelo malo hrane, so od lakote umirajoče ženske bile krute v tem smislu, da niso imele mleka za svoje otroke; celo jedle so svoje otroke, da bi preživele. (Jeremijeve žalostinke 2:20) Zato so ženske tudi postale podobne tistim pticam, ki znesejo jajce in se potem ne zmenijo zanj.
◻ 5:7 — Judje Jeremijevih dni so nosili breme napak svojih očetov, toda to ne pomeni, da Jehova neposredno kaznuje otroke za grehe njihovih staršev. Dejansko so se posledice slabega ravnanja pokazale ali občutile na kasnejših rodovih. (Jeremija 31:29, 30) Mi bomo torej ravnali prav, če si bomo zapomnili, da mora vsakdo sam zase položiti račune Bogu. (Rimljanom 14:12)