Politika — Del evangelijske naloge?

KOT JE dejal Joachim Meisner, nadškof iz Kölna in nekdanji duhovnik v Vzhodni Nemčiji, je ”krivoversko imenovati politiko umazano ali reči, da je to posel, s katerim si nekdo umaže roke.“ Leta 1989 je v nekem intervjuju rekel: ”Politika je življenjska stvarnost in kot taka del naše evangelijske naloge. Moramo se spoprijeti s tem izzivom. V pozitivnem smislu moramo prodreti v vsako politično institucijo, od delavskih sindikatov in zvez do političnih strank in ustvariti v teh gibanjih in strankah temelj krščanski bíti, ki bo posameznikom omogočil prevzeti vodstvo v pospeševanju nemške in evropske politike.“

Naslednji odlomki iz vodilnega nemškega časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung kažejo, da mnogi evropski duhovniki — katoliški in protestantski — delijo Meisnerjevo mnenje.

”Le šest dni po svoji izvolitvi [oktobra 1978] je [papež] objavil, da kot Vzhodni Evropejec ne namerava sprejeti statusa quo v Evropi. . . . Nekateri so to vzeli le kot pridigo, toda v resnici je to bil politični program“ (November 1989)

”V nekaterih delih [Češkoslovaške] je cerkev kot začetnica prevratov dosegla velik ugled. Študenti semenišča v Litomĕr̆icah, severnočeškem mestu s sedežem škofije, so se lanskega novembra šli nenasilno revolucijo.“ (Marec 1990)

”Tedenske molitve za mir v [protestantski] Nikolajevi cerkvi, ki deset let niso kdove kako privlačile, so letos naenkrat postale simbol leta sprememb, simbol mirne revolucije v NDR [Nemška demokratična republika]. . . . Kasneje so se mnogi duhovniki in laična združenja pričeli udeleževati demonstracij.“ (December 1989)

V svojem intervjuju je nadškof Meisner še omenil: ”Ne moremo čakati, da bodo krščanski politiki padli z neba. . . . Nikoli se ne naveličam spodbujati mladih kristjanov . . . da se vključijo v politično življenje [ali] . . . prigovarjati starejšim državljanom: Ne smete dopustiti, da gredo volitve mimo vas.“

Glede na to je 19 članov vzhodnonemškega parlamenta (Volkskammer), ki so jih marca 1990 izvolili v vlado, duhovnikov. Tudi v ministrskem svetu je vera močno prisotna. O enem izmed treh duhovnikov, obrambnem ministru Rainerju Eppelmannu, priznanemu pacifistu, je časopis Nassauer Tageblatt zapisal: ”Mnogi ga imajo za enega od očetov mirne revolucije.“

Stotisoče Jehovovih prič v Vzhodni Evropi se veseli večje verske svobode, ki jo sedaj imajo. Toda te svobode ne izrabljajo za vmešavanje v politična ali družbena prerekanja. V skladu z evangelijsko nalogo iz Matejevega evangelija 24:14 posnemajo Jezusa v ogibanju človeške politike in neprekinjenem gorečem oznanjevanju dobre vesti o Božjem kraljestvu kot edinem upanju za človeštvo. Modro bi bilo, da bi duhovščina krščanstva — v Vzhodni Evropi ali kjerkoli drugje — ravnala podobno. (Janez 6:15; 17:16; 18:36; Jakob 4:4)