Prizadevanje za svobodo v Senegalu

GORÉE je majhen otok blizu Dakarja, modernega senegalskega glavnega mesta. Na njem stoji mračen spomenik žalostnega dela zgodovine — hiša sužnjev, ki so jo zgradili 1776. leta.

Je le ena od mnogih takih hiš, v katere so zapirali po 150 do 200 sužnjev, ki so potem v najbednejših razmerah čakali tudi do tri mesece na prevoz v daljnje dežele. Družine so razdrli in njihovi člani se niso nikoli več videli. Očeta so poslali morda v Luisiano v Severno Ameriko, mater v Brazilijo ali na Kubo, otroke pa na Haiti, Gvajano ali Martinique. Kakšno preziranje človekove svobode! Obenem pa je to velik opomin, da je svoboda dragocena prednost, ki je vsi ljudje niso mogli vedno uživati.

Te stvari sem spoznal iz turističnega vodiča, ki sem ga bral med letalskim poletom v Senegal — najzahodnejšo deželo na veliki ”izboklini“ zahodne Afrike. Senegalska pokrajina — pretežno savana — se razprostira med pustinjami na severu in vzhodu ter pragozdovi, ki se raztezajo proti jugu. Tu je še mogoče najti stara veličastna baobabova drevesa, z njihovimi nenavadnimi sadovi, imenovanimi opičji kruh, iz katerih pridobivajo kalijev tartrat. To je tudi dežela opic in pisanih ptic ter slikovitih vasic v mangovih gozdovih.

Naslonil sem se, se sprostil in razmišljal o dolgo pričakovanem obisku teh vrat v zahodno Afriko. Danes se lahko Senegal s svojimi sedmimi milijoni prebivalcev najrazličnejšega etničnega porekla veseli velike svobode. Toda mar niso lahko ljudje, ki so morda dobesedno svobodni, vendarle sužnji običajev in praznoverij, ki jim jemljejo pravo svobodo? Nestrpno sem pričakoval srečanje z duhovnimi brati, da bi lahko tako rekoč iz prve roke slišal, kako je v tem delu sveta napredovala resnica, ki osvobaja. (Janez 8:32)

’Jehova želi, da dobite to zgradbo‘

Najprej sem želel obiskati podružnico Watch Towerja in misijonarski dom v Dakarju. Ko smo prispeli do moderne zgradbe, v mirnem predelu, sem najprej videl velik J na pročelju. Moje prvo vprašanje pri ogledu podružnice je bilo seveda, kaj pomeni ta J.

”To je zelo zanimivo“, je razložil vodič. ”Ko smo 1985 leta iskali večje prostore, smo obiskali to zgradbo, ki so jo še gradili. Toda zdelo se nam je, da je za naše potrebe prevelika. Ko je lastnik slišal, da smo Jehovove priče, je bila njegova želja, da nam da zgradbo v najem še večja, ker je poznal našo poštenost. ’Prepričan sem, da vaš Bog Jehova želi, da dobite to zgradbo,‘ je dejal. ’Poglejte!‘ Na pročelju je celo velik J! Ko sem ga pritrdil tja, sem mislil, da naj bo tam kot začetnica mojega imena John, toda sedaj sem prepričan, da je to začetnica Božjega imena Jehova!‘ Srečni smo, da smo že pet let v tej lepi zgradbi.“

Naslednje, kar sem želel zvedeti, je bilo to, kako se je v Senegalu začelo oznanjevati.

”Osvobajajoče vode resnice je prinesla v Senegal v zgodnjih 1950-ih letih Jehovova priča, ki je prišla sem na pogodbeno delo iz Francije. Leta 1965 smo v Dakarju odprli podružnico, ki je nadzirala delo v francosko govorečem Senegalu, Maliju in Mauretaniji, kakor tudi v angleško govoreči Gambiji. Od leta 1986 pa skrbimo tudi za delo v Gvineji-Bissau, kjer govorijo Portugalsko.“

Zanimal me je napredek, glede na to da je več kot 90 odstotkov prebivalstva nekrščanskega. ”Res je, da v tej deželi še mnogo ljudi ni seznanjenih z Biblijo,“ je dejal vodič, ”toda delo zanesljivo napreduje. Januarja 1991 smo se veselili 596 oznanjevalcem Kraljestva. To dokazuje, da so domači oznanjevalci in misijonarji pridno delali.“

”Verjetno je tu mnogo misijonarjev,“ sem pripomnil. ”Da, kakih 60 jih je bilo dodeljenih na različna področja, za katera skrbimo, prišli so iz 13 dežel. Delajo pridno, kar je mnogo prispevalo k temu, da je delovanje dobilo solidno osnovo. Ta duh se odraža tudi v ljubezni in gorečnosti tukajšnje bratovščine do resnice. Kljub problemom kot so brezposelnost in omejena gmotna sredstva, mnogi bratje in sestre vsak mesec oznanjujejo 15 ali pa še več ur. Upamo, da boš srečal nekaj teh gorečih delavcev.“

Veselil sem se tega.

Na oznanjevanju z misijonarji

Margaret (ki je bila do svoje smrti misijonarka že več kot 20 let) me je samoiniciativno povabila na svoje področje v središču mesta. Vzela sva car rapide (hitri avto), da bi okusil tukajšnje življenje. Dejansko je bil to majhen avtobus, ki se je zelo pogosto ustavljal. Prevažal je lahko 25 potnikov in če bi bili vsi bolj vitki, bi bila vožnja skorajda prijetna. Dami, s katerima sem delil klop, sta bili vse prej kot vitki, toda potrpel sem in se pri tem le smehljal.

”V središču mesta, kjer oznanjujem, lahko vidiš mnogo zanimivega,“ mi je razlagala Margaret, ko sva prispela. ”Ali vidiš te živobarvne sandale?“ je vprašala in pokazala na stojnice ob pločniku. ”Delajo jih iz posušene ovčje in kozje kože.“ Ko sva se približala izdelovalcem sandal, jim je Margaret govorila v njihovem jeziku, Wolof. Pazljivo so poslušali, in bili očarani nad ilustracijami Adama in Eve v barvni brošuri.

Kmalu sva prišla do krošnjarjev, ki jih tu imenujejo bana-bana, to so možje, ki ponujajo mnogo najrazličnejših stvari. Nekateri imajo metle, drugi ponujajo obleke, ključavnice, zdravila, torbice, pomaranče in celo žive ptice. Eden med njimi mi je želel prodati kora — glasbilo narejeno iz polovice buče z vratom, podobnim violininemu, na katero se igra z obema rokama. Na hrbtni strani instrumenta pa sem opazil majhno podobo maske, izdelane iz usnja, kozjega roga in školjkic ”dobra sreča“. Razložila sva mu, da ne moreva kupiti nekaj, kar je okrašeno z znamenji, ki imajo opraviti s čarovništvom ali nekrščanskimi običaji. Na najino presenečenje nama je bana-bana mož dal prav in pojasnil, da je sam musliman. Skril je koro pod svojo dolgo nagubano haljo ali boubou in pozorno poslušal, ko mu je Margaret razlagala brošuro, napisano v arabščini. Bil je tako navdušen, da jo je vzel in jo začel takoj brati. Potem, ko se je na veliko zahvaljeval, je odšel z brošuro in svojo neprodano koro. Bila sva prepričana, da se bo doma poglobil vanjo.

Pozneje sem se pogovarjal z Johnom, ki je pravtako že več kot 20 let misijonar.

”Ljudje tu so zelo prijazni in se lahko pogovarjaš z vsakim, ki ga srečaš,“ je povedal John. Priljubljen pozdrav ’assalam alaikum‘ pomeni ’mir s teboj‘ in večina ljudi je miroljubna. To je dežela terange ali gostoljubnosti, ki se kaže v prijaznosti, človeški toplini in dobri volji.“ Sedaj sem lažje razumel, zakaj lahko toliko mladih Prič zapusti svoje družine in prijatelje in služi v tem misijonarskem področju.

Osvobojeni za opravljanje polnočasne službe

Misijonarski duh zelo vpliva na domače Priče. To je še posebej očitno, ker je zaradi splošno razširjene nezaposlenosti polnočasna pionirska služba za marsikoga pravi izziv. Marcel in Lucien, ki sta se, ker sta spoznala biblijsko resnico, osvobodila mnogih nevarnih običajev, sta povedala:

”Želela sva izraziti svoje cenjenje, zato sva postala pionirja. Toda zelo težko je bilo najti poldnevno zaposlitev. Poskušala sva z vrtnarjenjem, toda ni šlo. Pranje in likanje nama je vzelo preveč časa. Sedaj pečeva kruh, za določene trgovine in to je kar v redu.“ Jasno je, da sta jima bila potrebna močna vera, iznajdljivost in iskreni napori, toda to dokazuje, da je tudi v težkih gospodarskih okoliščinah mogoče biti polnočasen pionir.

Ko so Jehovove priče pričele z Michaelom biblijski študij, je ta obiskoval univerzo v Dakarju. ”Zelo me je pretresla nemoralnost mnogih študentov. Mučila pa so me tudi zapletena vprašanja,“ je pripovedoval. ”Zakaj človek sužnjuje takšnim škodljivim navadam? Biblija mi je dala odgovore. Bilo je, kot bi mi nekdo odvzel z ramen težko breme. Čeprav so starši želeli, naj nadaljujem s študijem, sem postal pomožni pionir, nato pa sem bil splošni ves čas, kar sem še hodil na univerzo. Deliti kot pionir dobro vest z drugimi, ne pa se pehati za poklic v sistemu, ki bo tako kmalu propadel, mi prinaša nepopisno veselje.“ Danes je Michael posebni pionir v Mbouru.

Mnogoženstvo proti krščanskemu enoženstvu

Krajevni običaji niso vedno v skladu s krščanskimi načeli in to je lahko izreden izziv. Alioune, predsedujoči nadzornik ene od šestih skupščin Jehovovih prič v Dakarju z okolico, pripoveduje: ”Ko sem prvič slišal o resnici, ki osvobaja, sem imel dve ženi. Kot muslimanu mi je vera dovoljevala celo več žená. Moj oče je imel štiri in večina mojih prijateljev jih je imela več kot eno. To je tu v Afriki sprejemljivo.“ Toda kakšne so bile posledice takšnega življenja?

”Če imaš več žena, lahko to povzroči veliko problemov,“ je razlagal Alioune, ”posebej še glede otrok. S prvo ženo sem imel deset otrok in z drugo dva. V takšnih družinah je oče često tuj svojim otrokom, ki zato nimajo od njegove pomoči in vzgoje nobene koristi. Prav tako pa me mnogoženstvo ni ščitilo pred zakonsko nezvestobo. Le samoobvladanje, sad Božjega duha, je ta zaščita.“ Kaj je torej napravil Alioune?

”Svojo drugo ženo sem poslal nazaj k njenim staršem,“ nadaljuje, ”in ji obzirno razložil, da ne zato, ker mi morda ne bi ugajala, ampak ker želim ravnati v skladu z Božjimi zahtevami. Da bi lahko skrbel za vse svoje otroke, v gmotnem in duhovnem pogledu, sem naredil posebne priprave in zelo sem hvaležen, da danes tudi oni služijo Jehovu. Od devetih, ki so oznanjevalci, jih je pet krščenih, dva sta posebna pionirja, drugi trije pa splošni ali pomožni pionirji. Resnica me je res osvobodila mnogih problemov, ki se pojavljajo pri odraščajočih otrokih.“

Oboževanje fetišev proti pravemu oboževanju

Casamance, pokrajina na jugu, je bilo naslednje področje, ki sem ga nameraval obiskati. Bil sem očaran nad tem, kako zeleno in sveže je bilo tod. Področje, na katerem obilno rastejo riž, koruza in kikiriki bogato napaja mogočna 300 kilometrov dolga reka Casamance. Po podeželju so raztresene okrogle dvonadstropne koče s slamnatimi strehami v obliki lijaka; le-te služijo zbiranju vode za suho letno razdobje. Glavno mesto Ziguinchor je zgrajeno v zavetju gozdička ogromnih palm. Bil sem srečen, ko sem srečal tu gorečo skupščino Jehovovega naroda.

Dominik, ki je misijonar v Ziguinchorju in njegovi okolici, mi je pripovedoval, da delo oznanjevanja v njegovem področju izvrstno napreduje. ”Pred samo 10 leti,“ je dejal,”je imela skupščina v Ziguinchorju 18 oznanjevalcev. Sedaj jih je 80. Da bi zadovoljili temu velikemu prirastku, smo zgradili lepo novo Kraljevsko dvorano. Pri gradnji smo uporabili rdečo ilovico s kraja, kjer stoji dvorana. S samo gradnjo smo dali okolici veliko pričevanje. Slišati je bilo zelo ugodne izjave tistih, ki so videli pripadnike različnih plemen, kako mirno delajo skupaj. Na zadnjem pokrajinskem kongresu je bilo največje število prisotnih 206, krstili pa so se 4.

Mnogi v tem delu Senegala še vedno sledijo animističnemu verovanju prednikov in častijo fetiše, kljub temu da pravijo, da so kristjani ali muslimani. Pozorno sem poslušal pripoved Victorja, ki je starešina v skupščini v Ziguinchorju:

”Rodil sem se v Gvineji v veliki družini, ki je častila fetiše. Ob rojstvu me je oče posvetil določenemu duhu, ali demonu. Da bi mi bil naklonjen, sem redno jemal izpod postelje črn kovček, postavil majhen oltar in na njem daroval krvave žrtve živalskemu rogu, ki je predstavljal mojega demonskega zaščitnika. Celo pozneje, ko sem postal katolik, sem bil še vedno suženj demonov. Ko sem se preselil v Senegal, so Jehovove priče začele z mano proučevati Biblijo. Z ženo sva spoznala, da ne moreva še naprej ’biti deležna Jehovove mize in hkrati mize hudih duhov‘. (1. Korinčanom 10:21) Toda, ko sem prenehal z žrtvovanjem, so naju začeli demoni napadati. Bal sem se vreči proč črn kovček z vsemi demonskimi predmeti, ker sem poznal moža, ki je potem, ko je to storil, izgubil razum.“ V kakšnem obupnem položaju se je znašel Victor!

”Končno so nama besede iz Rimljanom 8:31, 38, 39 dale potrebno moč, da sva lahko odstranila vse, kar je bilo povezano s čaščenjem fetišev. Od tistega trenutka, ko sva povsem zaupala v Jehova, sva postala resnično svobodna. Sedaj ima cela družina čudovito upanje na večno življenje v zemeljskem raju, kjer bo vse človeštvo osvobojeno vpliva hudobnih demonov.“

Prišel je čas odhoda. Ko sem pospravljal kovčke, sem razmišljal o tem nepozabnem obisku v Senegalu. Kako sem si utrdil vero z vsemi temi srečanji in pogovori z mnogimi, ki so se osvobodili okov zlorabe mamil, nemorale in praznoverja in so sedaj res svobodni. Kljub težkim gospodarskim razmeram veseli in zadovoljni služijo Jehovu, ki jim je dal zanesljivo upanje v večno življenje na rajski zemlji. In kako hvaležni smo mu, ker nam je omogočil, da lahko oznanjamo dobro vest ne le v Senegalu, temveč po vsej zemlji v ’letu milosti Jehovove‘! (Izaija 61:1, 2) Prispevek.

[Zemljevid na strani 8]

(For fully formatted text, see publication)

St. Louis

Louga

SENEGAL

Thiès

Dakar

Kaolack

GAMBIJA

Banjul

[Slika na strani 9]

Osvobajajoče vode resnice se neovirano delijo po vaseh

Misijonarski dom in podružnica Jehovovih prič v Dakarju, Senegal

[Slika na strani 10]

Senegalci tudi ob obali slišijo krščansko vest