Ali se stvari resnično popravljajo
”[Berlinski] zid utegne postati poroznejši, ko se množijo vezi Vzhod-Zahod. Toda minila bodo leta, celo generacije, preden se bo porušil. Dve Nemčiji ne bosta nikoli več ena.“ Tako je marca 1989 poročala ugledna ameriška revija.
Minilo je manj kot 250 dni — ne leta, kaj šele generacije in zid se je začel krušiti. V nekaj tednih je tisoče njegovih koščkov spremenjenih v spominke, ki krasijo mize na zemeljskem površju.
NEPRIZANESLJIVA in zarjavela železna zavesa je končno počila, zbudilo se je upanje, da sta svetovni mir in varnost končno blizu. Celo zalivska vojna na Bližnjem vzhodu ni skalila upanja, da je dolgoletna tekma med Vzhodom in Zahodom končana in da je nova svetovna ureditev blizu.
Nove razsežnosti
Od druge svetovne vojne je bilo gibanje za združeno Evropo očitno. V letu 1951 so zahodnoevropski narodi osnovali Evropsko premogovno in jeklarsko skupnost. Sledila mu je Evropska gospodarska skupnost leta 1957. Leta 1987 si je 12 članic te mednarodne skupnosti (sedaj štejejo 342 milijonov ljudi) zadalo za cilj popolno ekonomsko enotnost v letu 1992. Celo popolna politična enotnost se sedaj zdi precej mogoča. Kakšna osvežujoča drugačnost od krvave evropske zgodovine v preteklosti!
Glede nedavnih političnih preobratov ima leto 1992 vendarle precejšen pomen. Razširila se je miselnost, da se bodo lahko celo nekdanje komunistične dežele Vzhodne Evrope končno vključile v združeno Evropo.
Božanska pomoč?
Nekatere religiozne skupine so, ne ozirajoč se na načelo krščanske nevtralnosti, dopustile, da jih je desetletja dolgo zatiranje v Vzhodni Evropi porinilo v aktivno politično dogajanje. V zvezi s tem nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung navaja, da je ”prispevek kristjanov k dosegu sprememb v Vzhodni Evropi nesporen“ ter dodaja, da ”njihov delež gotovo ni zanemarljiv“. Dopolnjuje: ”Na Poljskem se je na primer religija povezala z narodom in cerkev je postala trdovraten nasprotnik vladajoči partiji; v Nemški demokratični republiki (nekdanja Vzhodna Nemčija) je cerkev priskrbela članom opozicije prostore za delo in jim dovolila uporabo cerkvenih zgradb za organizacijske namene; v Češkoslovaški so se kristjani in demokrati, ki so bili skupaj zaprti, pričeli spoštovati in so končno združili moči.“ Celo v Romuniji, kjer so ”cerkve bile zvesti podložniki Ceauseşcujevega režima,“ je duhovniku Laszlu Tökesu, ki je sprožil revolucijo, grozila aretacija.
Vpleten je bil tudi Vatikan. Decembra 1989 je revija Time pojasnjevala: ”Medtem, ko je Gorbačovova politika nevmešavanja bila neposreden vzrok verižnih reakcij osvobojevanja, ki so preplavljale Vzhodno Evropo v preteklih nekaj mesecih, pripada Janezu Pavlu velik del zahvale za njegovo zaslugo. Skozi 1980-ta leta so njegovi govori stalno poudarjali zamisel ponovne združitve Evrope od Atlantika do Urala in jih navdihovali s krščansko vero.“ Tako je papež, kot običajno, med obiskom v Češkoslovaški aprila 1990 izrazil upanje, da bo njegov obisk odprl nove možnosti med Vzhodom in Zahodom. Objavil je načrtovano sinodo evropskih škofov, da bi začrtali strategijo spolnitve njegove vizije ”Evrope, združene na temeljih njenih krščanskih korenin“.
Ali združena Nemčija znotraj združene Evrope ne dokazuje, da je predhodnik popolnoma enotne Evrope in nato celo zedinjenega sveta? Ali udeležba religij ne kaže, da je to tisto, kar Biblija obljublja? Na oben straneh, Vzhodu in Zahodu, delujejo duhovniki znotraj političnega sestava za mir in varnost, ali naj torej tega ne pričakujemo kot skorajšnjo resničnost? Poglejmo.
[Slika/zemljevid na strani 4]
Protestantska Nikolajeva cerkev v Leipzigu — simbol političnega preobrata v Nemčiji
Članice Evropske gospodarske skupnosti