Vprašanja bralcev

V Pismu Hebrejcev 9:16 (NW) piše, da mora zavezanec umreti, da bi zaveza veljala. Vendar je Bog sklenil novo zavezo, pa ni umrl. Kako naj potem razumemo to vrstico?

V Pismu Hebrejcem 9:15-17 beremo: »Zato je [Kristus] srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odrešenje od pregreh v prejšnji zavezi, tisti, ki so poklicani, dosegli obljubo večne dediščine. Kjer je namreč oporoka [zaveza, NW], mora biti dokazana oporočnikova [zavezančeva, NW] smrt. Oporoka [zaveza, NW] je namreč veljavna po smrti in nima nobene veljave, dokler oporočnik [zavezanec, NW] živi.«a

Dejansko je tvorec nove zaveze Jehova. V Jeremiju 31:31-34 je Bog izrecno napovedal, da bo s svojim ljudstvom sam sklenil novo zavezo. Pavel je to citiral v Pismu Hebrejcem 8:8-13, kar kaže, da je Pavel cenil jasno sporočilo, da je Bog izvor te božanske zaveze.

Vseeno je Pavel v devetem poglavju Pisma Hebrejcem obravnaval različne Jezusove vloge v novi zavezi. Kristus je prišel kot veliki duhovnik te zaveze. Po drugi strani pa je bil Jezus žrtvovan za novo zavezo; le »kri Kristusova« lahko ,očisti našo vest mrtvih del‘. Kristus je bil tudi srednik te zaveze, tako kot je bil Mojzes srednik postavine zaveze. (Hebrejcem 9:11-15)

Pavel omenja, da je zaveza med Bogom in ljudmi veljavna šele s smrtjo. Primer za to je postavina zaveza. Mojzes je bil njen srednik, ki je izpeljal dogovor med Bogom in naravnim Izraelom. Odigral je pomembno vlogo, bil je človek, ki se je ukvarjal z Izraelci, ko so ti prišli v zavezo. Na Mojzesa lahko gledamo kot na človeškega zavezanca postavine zaveze, ki je izvirala od Jehova. Toda, ali je moral Mojzes preliti svojo kri — življenje, da bi postavina zaveza pričela veljati? Ne. Namesto tega so darovali živali, njihova kri je nadomestila Mojzesovo. (Hebrejcem 9:18-22)

Kaj pa nova zaveza, sklenjena med Jehovom in duhovnim Izraelom? Jezus Kristus ima slavno vlogo posrednika, srednika med Jehovom in duhovnim Izraelom. Čeprav je Jehova izvor te zaveze, ta temelji na Jezusu Kristusu. Poleg tega, da je Jezus njen srednik, se je tudi sam kot človek neposredno ukvarjal s tistimi, ki naj bi bili v to zavezo sprejeti prvi (Luka 22:20, 28, 29). Poleg tega je lahko bil žrtev, ki je bila potrebna za veljavnost zaveze. Ta žrtev ni bila le živalska, marveč popolno človeško življenje. Zato se je Pavel lahko obrnil na Kristusa kot na človeškega zavezanca nove zaveze. Potem ko je Kristus »stopil v nebesa, da zdaj stoji za nas pred božjim obličjem«, je nova zaveza pričela veljati (Hebrejcem 9:12-14, 24).

Ko je Pavel govoril o Mojzesu in Jezusu kot o človeških zavezancih, ni mislil, da posamezni zavezi izvirata od njiju, kajti dejansko ju je sestavil Bog. Seveda sta bila ta človeka kot srednika tesno povezana z izpeljavo posameznih zavez. V obeh primerih je bila potrebna smrt: Mojzesa so nadomestile živali, Jezus pa je moral umreti, da je s tem daroval svojo kri — življenje za tiste v novi zavezi.

[Podčrtne opombe]