Ali so Jehovove priče kult

JEZUSA KRISTUSA so obtožili, da je pijanec, požeruh, da krši soboto, da je kriva priča, bogokletnik in Satanov poslanec. Obtožili so ga tudi prevratništva (Matevž 9:34; 11:19; 12:24; 26:65; Janez 8:13; 9:16; 19:12).

Prav tako so po Jezusovi smrti in vstajenju resno obtoževali njegove učence. V prvem stoletju so ljudje k mestnim vladarjem privlekli skupino kristjanov in kričali: ,Ti ves svet narobe prevračajo.‘ (Dejanja apostolov 17:6) Ob drugi priložnosti so pred oblasti privedli apostola Pavla in njegovega tovariša Sila ter ju obsodili, da zelo vznemirjata filipsko mesto (Dejanja apostolov 16:20).

Kasneje so Pavla obtožili, da je »kakor kuga in snovač razporov med Judi po vsem svetu« in poskuša »oskruniti tempelj« (Dejanja apostolov 24:5, 6). Judovski prvaki v Rimu so natančno opisali položaj Jezusovih sledilcev, ko so priznali: »Za to ločino nam je znano, da ji povsod ugovarjajo.« (Dejanja apostolov 28:22)

Nekateri so na to novo skupino, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, očitno gledali kot na versko skupino s skrajnimi pogledi in običaji, ki so bili v nasprotju s tem, kar so takrat imeli za družbeno normalno. Nedvomno bi na kristjane tudi danes mnogi gledali kot na razdiralen kult. Pogosto so tožniki bili pomembni in spoštovani člani skupnosti, zato so imele njihove izjave še večjo vrednost. Takšnim obtožbam proti Jezusu in njegovim učencem so mnogi verjeli. Kljub temu so bile, kot najbrž že veste, vse te obtožbe lažne. To, da so jih izrekli ljudje še ni pomenilo, da so bile tudi resnične.

Kaj pa danes? Ali bi bilo pravilno, če bi za Jehovove priče rekli, da so verska skupina s skrajnimi pogledi in običaji, ki so v nasprotju s tem, kar je sprejeto za družbeno normalno? Ali so Jehovove priče kult?

Poglejmo, kaj odkrivajo dokazi

Vladni uradnik iz St. Petersburga (Rusija) je pojasnil: »Jehovove priče so nam predstavili kot neko vrsto skrivaške ločine, ki sedi v temi in kolje otroke, njene člane pa kot samomorilce.« Kakorkoli že, nedavno so Rusi postali bolje seznanjeni s pravo naravo Prič. Isti uradnik je, potem ko je skupaj z Jehovovimi pričami delal za mednarodni kongres, pripomnil: »Zdaj pa vidim normalne, smejoče se ljudi, ki so celo boljši od mnogih, katere poznam. So miroljubni, vedri in se imajo zelo radi.« Pristavil je še: »Res ne razumem, zakaj so ljudje o njih govorili takšne laži.«

Jehovove priče nimajo obrednih sestankov pa tudi njihovo čaščenje ni zavito v tančico skrivnosti. Avtorica Julia Mitchell Corbett, ki ni Priča, opaža: »Kadar se zberejo v kraljestvenih dvoranah (prostorov, kjer se zbirajo, ne imenujejo cerkev), običajno je to večkrat kot enkrat na teden, večino časa porabijo za biblijsko preučevanje in razpravo.« Njihovi zbirni prostori so jasno označeni. Shodi so odprti, saj je povabljena vsa javnost. Nepričakovani gostje pa so več kot dobrodošli.

Corbettova v svoji knjigi Religion in America (Religija v Ameriki) še pristavlja: »Jehovove priče so si zaslužile sloves poštenih, vljudnih in marljivih ljudi«. Mnogi, ki sicer niso te vere prostovoljno priznajo, da Jehovove priče niso čudaške ali nenavadne. Njihovo vedenje ni v nasprotju s tem, kar je sprejeto kot družbeno normalno. The New Encyclopædia Britannica točno navaja, da Priče »vztrajajo pri visokih moralnih merilih obnašanja«.

Urednik informativnega in posebnega programa pri ameriški televiziji se je pismeno odzval na pristransko poročilo o Jehovovih pričah, v televizijski oddaji 60 Minutes. Izjavil je: »Če bi po vaši veri živelo več ljudi, ta narod ne bi bil takšen kot je. Sem časnikar, ki ve, da vaša organizacija temelji na ljubezni in močni veri v Stvarnika. Želim, da veste, da nismo vsi časnikarji tako pristranski.«

Vera, ki je dobro znana

Ali je pošteno reči, da so Jehovove priče majhna obrobna verska skupina? Če Jehovove priče primerjamo z nekaterimi verami, jih je res malo. Toda spomnimo se, da je Jezus rekel: »Tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Matevž 7:13, 14)

Vendar pa so Jehovove priče vse kaj drugega, kakor le majhen obroben kult. Spomladi 1993 je več kot enajst milijonov ljudi obiskalo njihovo slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Pomembnejša od števila pa sta njihov moralni značaj in zgledno vedenje, zaradi česar dobivajo pohvale iz vsega sveta. Brez dvoma pa je to tudi veliko prispevalo k temu, da so jih mnoge države uradno priznale kot znano, avtentično vero.

Izjemen je nedaven odlok Evropskega sodišča za človekove pravice, ki razglaša, da bi morale Jehovove priče uživati svobodo misli, vesti, veroizpovedi in imeti pravico govoriti ter druge učiti o svoji veri. Komisija tega gotovo ne bi storila, če bi bile Jehovove priče znane po tem, da uporabljajo varljive in nenravne metode za pridobivanje članov ali da uporabljajo manipulativne metode za upravljanje mišljenja svojih sledilcev.

Množice po svetu so dobro seznanjene z Jehovovimi pričami. Vas, milijone ljudi, ki niste Priče toda preučujete Biblijo z njimi ali pa ste jo kdajkoli preučevali, sprašujemo, ali so vam kdaj poskušale prati možgane. Ali so Priče uporabljale kakšne metode, da bi upravljale vaše mišljenje? Nedvomno bi bil vaš iskren odgovor: »Ne!« Če pa bi takšne metode uporabljali, bi namesto dokazov naklonjenosti Jehovovim pričam, videli zelo veliko žrtev.

»Prevzeti s človečnostjo«

Člani kultov se pogosto osamijo od družine, prijateljev in celo od družbe nasploh. Ali je tako tudi pri Jehovovih pričah? »Nisem Jehovova priča,« je pisal časnikar iz Češke republike in dodal: »Očitno je, da imajo Jehovove priče velikansko moralno moč. . . . Čeprav priznajo vladne avtoritete, pa verujejo, da je le Božje kraljestvo zmožno rešiti vse človeške probleme. Toda pozor: oni niso fanatiki. So ljudje, prevzeti s človečnostjo.«

Tudi ne živijo v komunah, osamljeni od sorodnikov in drugih. Jehovove priče priznavajo, da je njihova svetopisemska odgovornost, ljubiti in skrbeti za družino. Živijo in delajo z ljudmi vseh ras in ver. Kadar ljudi prizadenejo velike nesreče, se hitro odzovejo s humanitarno pomočjo in drugimi oblikami človekoljubne pomoči.

Pomembnejše pa je, da sodelujejo v izobraževalnem programu, ki nima primerjave. Katera vera sploh ima organizirano obiskovanje vseh posameznikov v njihovem kraju? Jehovove priče delajo to v več kot 200 državah in v več kot 200 jezikih! Jehovove priče so res »prevzete s človečnostjo«.

Strogo upoštevanje Biblije

Nauki Jehovovih prič se po splošnem mnenju razlikujejo od naukov drugih cerkva. Jehovove priče verujejo, da je Jehova vsemogočni Bog, Jezus pa njegov sin in ne del troedinega boga. Njihova vera je utrjena na prepričanju, da lahko le Božje kraljestvo pomaga trpečemu človeštvu. Ljudi svarijo pred skorajšnjim uničenjem te pokvarjene stvarnosti. Oznanjujejo o zemeljskem raju, ki ga je poslušnemu človeštvu obljubil Bog. Ne častijo križa in ne praznujejo božiča. Verujejo, da je duša umrljiva in da ni peklenskega ognja. Oni ne bodo jedli krvi niti sprejeli transfuzije krvi. Ne vpletajo se v politiko in ne sodelujejo v vojni. Ste se že kdaj vprašali, zakaj so nauki Jehovovih prič tako drugačni?

Massachusettski časopis, Daily Hampshire Gazette, pojasnjuje, da njihovo »natančno razlaganje Biblije prepoveduje mnoge dejavnosti, ki so za druge povsem normalne, . . . in to vse zato, ker si prizadevajo slediti zgledu kristjanov iz prvega stoletja in Bibliji«. The Encyclopedia of Religion potrjuje, da »vse kar verujejo temelji na Bibliji. Skoraj za vsako versko trditev imajo ,dokazni stavek‘ (to je, pripravljen biblijski stavek v podporo), avtoriteto Biblije, ki popolnoma nadomešča tradicijo, pa sprejemajo brez vprašanja.« V knjigi Religion in America piše: »Ta skupina je vedno osredinjena na preučevanje Biblije, svoje nauke pa podpirajo z vnaprej izdelanim sistemom, kjer se sklicujejo na določene biblijske stavke.«

Kdo je njihov vodja

Res je, da Jehovove priče zaradi svoje privrženosti biblijskim naukom, ne častijo in ne obožujejo človeških vodij, kar pa je tako značilno za današnje kulte. Zavračajo zamisel o razlikovanju med duhovniki in laiki. The Encyclopedia of Religion o Jehovovih pričah prav pove: »Duhovniški razred in posebni nazivi so prepovedani.«

Sledijo Jezusu Kristusu kot svojemu vodju in glavi krščanske občine. On pa je rekel tole: »Vi pa ne pustite, da bi vam rekli ,učitelj‘, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi ste pa bratje. Tudi na zemlji nikogar ne imenujte ,oče‘, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi se ne dajte imenovati ,vodniki‘, kajti vaš Vodnik je samo eden, Kristus.« (Matej 23:8-12, EI)

Povsem jasno je, da tako kot je bilo nemogoče, da bi bil Jezus požeruh in pijanec, je tudi nemogoče, da so Jehovove priče kult. Pravzaprav niso vsi, na katere so vplivala ta kriva pričevanja o Jezusu in njegovih učencih, padli v past obrekovanja. Nekateri so morda bili le napačno obveščeni. Če imate kakšna vprašanja o Jehovovih pričah in njihovem verovanju, zakaj jih ne bi bolje spoznali? Vrata njihovih kraljestvenih dvoran so za vse, ki iščejo resnico, široko odprta.

Tudi vi se lahko okoristite njihovega natančnega iskanja točnega biblijskega spoznanja in se naučite, kako častiti Boga skladno z Jezusovimi besedami: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcev si namreč želi Oče.« (Janez 4:23, EI)