Kdo je bil Teofil Antiohijski

»IMENUJEŠ me kristjana, ker s tem, kakor meniš, nosim slabo ime. Jaz pa kar priznam, da sem kristjan, in nosim to Bogu všečno ime v upanju, da bi bil Bogu koristen človek.«

Tako Teofil prične svojo trilogijo z naslovom Teofil Autoliku. Je začetek zagovora zoper odpadništvo v drugem stoletju. Teofil se pogumno imenuje Kristusov sledilec. Pokazal je, da je odločen uravnavati svoja dejanja tako, da postane »Božji ljubljenec«, kar se sklada z grškojezikovnim pomenom njegovega imena. Kdo pa je pravzaprav bil Teofil? Kdaj je živel? In kaj je naredil?

Osebna zgodovina

O Teofilovi osebni zgodovini vemo kaj malo. Vzgajala sta ga nekrščanska starša. Teofil se je kasneje spreobrnil h krščanstvu, toda šele po temeljitem svetopisemskem pouku. V Sirijski Antiohiji, danes znani kot Antakya v Turčiji, je postal škof občine.

Kristjani v prvem stoletju so skladno z Jezusovo zapovedjo oznanjevali antiohijskemu prebivalstvu. Njihov uspeh je Lukež zapisal z naslednjimi besedami: »In roka Gospodova [Jehovova, NW] je bila ž njimi; in veliko število se jih je, sprejemši vero, izpreobrnilo h Gospodu.« (Dejanja 11:20, 21) Sledilci Jezusa Kristusa so po božjem navodilu postali znani kot kristjani. Ta izraz se je prvič uporabil v Sirijski Antiohiji. (Dejanja 11:26) Tja se je v prvem stoletju n. š. odpravil apostol Pavel in Antiohija je postala njegovo izhodiščno mesto. V njej sta Barnaba in Pavel v spremstvu Janeza Marka začela svoje prvo misijonsko potovanje.

Apostolski obiski v mestu so zgodnje antiohijske kristjane morali zelo spodbuditi. Ti obiski predstavnikov vodstvenega organa iz prvega stoletja, ki so krepili vero, so nedvomno prispevali svoj del k navdušenemu odzivu na resnico Božje Besede. (Dejanja 11:22, 23) Kako jih je moral spodbuditi pogled na tolike antiohijske prebivalce, ki so svoje življenje posvetili Bogu Jehovu! Več kot 100 let zatem je v Antiohiji živel Teofil.

Zgodovinar Evzebij je poročal, da je bil Teofil, šteto od časa Kristusovih apostolov, šesti antiohijski škof. Teofil je zapisal številne ustne razprave proti hereziji in le-to spodbijal. Vštevamo ga med kakšen ducat zagovornikov krščanstva njegovih dni.

Pogled v njegovo pisanje

Teofil je poganskemu Autoliku napisal v odgovor na pretekli dialog tele uvodne besede: »Ljudje revnega duha in pokvarjene čudi si s spretnim jezikom in lepo zvenečo puhlico zagotove ugajanje, hvalo in nečimrno slavo.« Teofil še pojasnjuje: »Kdor ljubi resnico, se ne meni za bahače, temveč razišče pravi pomen besede [. . .] Srdito si me napadel s praznim bahaštvom o tvojih lesenih in kamnitih bogovih, tanjenih in ulitih, izrezljanih in naslikanih, ki ne vidijo in ne slišijo, ker so samo podobe in dela človeških rok.« (Primerjaj Psalm 115:4–8.)

Teofil razgalja zmoto malikovalstva. V svojem značilnem slogu pisanja si vešče prizadeva, čeprav s preobiljem besed, razložiti pravo naravo resničnega Boga. Takole razlaga: »Božje podobe se ne dá opisati, niti je ne moremo videti s telesnimi očmi. Zakaj v slavi je nedoumljiv, v veličini neizmeren, v vzvišenosti nepredstavljiv, v moči neprimerljiv, v razumu brez tekmeca, v dobroti edinstven, v dobrotljivosti neopisljiv.«

Teofil k temu opisu Boga nadalje pridene: »Toda on je Gospod, kajti vlada nad vesoljem; Oče, ker je pred vsemi stvarmi; Oblikovalec in Narejevalec, ker je ustvaril in naredil vesolje; Najvzvišenejši, ker je nad vsem; in Vsemogočni, kajti On sam vlada vsem in jih sprejema.«

Teofil se nato osredini na Božja določena dela na način, značilen za njegov natančni in nekako ponavljajoči slog, ter pravi: »Zakaj nebesa so Njegovo delo, zemlja Njegovo stvarjenje, morje delo Njegovih rok; človek je Njegova tvorba in Njegova podoba. Sonce, luna in zvezde so Njegovo stvarstvo, narejeno za znamenja in letne čase in dneve in leta, da lahko služijo in sužnjujejo človeku. In Bog je iz stvari, ki jih ni bilo, naredil vse, ki so, da bi po Njegovih delih lahko poznali in razumeli Njegovo veličino.«

V naslednjih besedah Autoliku lahko opazimo nadaljnji vzorčni primerek Teofilovega napada na lažne bogove njegovih dni: »Imena vseh, za katere praviš, da jih častiš, so imena mrličev. [. . .] In kakšni ljudje so to bili? Ni li bil Saturn kanibal, ki je pogubljal in žrl lastne otroke? In če imenuješ njegovega sina Jupitra, [. . .] kako ga je vzredila koza, [. . .] ter njegova druga dejanja – krvoskrunstvo in prešuštvo in pohotnost.«

Teofil razpreda temo tako, da podkrepljuje svoj odpor do poganskega malikovalstva. Piše: »Ali naj še naštevam množino živali, ki jih časté Egipčani: plazilce, živino, zveri, ptice in rečne ribe [. . .] Grki in drugi narodi častijo kamen in les ter druge materiale.« »Jaz pa častim Boga, živečega in resničnega Boga,« razglaša Teofil. (Primerjaj 2. Samuelova 22:47; Dejanja 14:15; Rimljanom 1:22, 23.)

Dragoceno pričevanje

Opomini in prigovarjanja v Teofilovi trilogiji, ki spodbija Autolika, so večstranski in nadrobni. Teofil je druge razprave naslovil Hermogenu in Marcionu. Spisal je tudi poučne in izobraževalne knjige ter evangelijem dodal komentarje. Ohranile pa so se le tri knjige Autoliku, en sam rokopis.

Prva knjiga je apologija, napisana Autoliku v zagovor krščanske vere. Druga njemu namenjena knjiga oporeka priljubljeni poganski veri, umovanju, filozofom in pesnikom. V svoji tretji knjigi primerja pogansko književnost s Pismom.

Autolik je na začetku Teofilove tretje knjige očitno še vedno menil, da je Beseda resnice nekoristna bajka. Teofil ga obsoja in ugotavlja: »Ti z veseljem prenašaš bedake. Sicer te brezčutneži ne bi pregovorili, da nasedeš praznim besedam ter zaupaš razširjenim govoricam.«

Kakšne so bile te ,razširjene govorice‘? Teofil razkrije njihov vir. Obrekovalci »[nas], ki smo Božji častilci ter se imenujemo kristjani, z brezbožnimi usti krivo obtožujejo in trdijo, da so naše žene skupna last in si jih promiskuitetno delimo. In da celo krvoskrunsko grešimo z lastnimi sestrami in, kar je od vsega najbolj brezbožno in barbarsko, da jemo človeško meso.« Teofil se je bojeval proti temu skrajno netočnemu poganskemu pogledu na zaobljubljene kristjane drugega stoletja. Uporabil je luč resnice, ki je shranjena v Božji navdihnjeni Besedi. (Matevž 5:11, 12)

Pogosta raba tako hebrejskih kot grških biblijskih besedil in sklicevanje nanje pričata, da je Teofil dobro poznal Božjo Besedo. Bil je eden prvih razlagalcev evangelijev. Njegova številna sklicevanja na Pismo dajejo bogat vpogled v razmišljanje, ki je prevladovalo v njegovem času. Svoje poznavanje navdihnjenih pisem je uporabil za to, da je pokazal njihovo veliko superiornost nad pogansko filozofijo.

Razvrstitev Teofilove snovi, njegov učiteljski ton in ponavljajoči slog marsikaterega morda ne privlači. Ne moremo reči, koliko je napovedani odpad vplival na točnost njegovih pogledov. (2. Tesaloničanom 2:3–​12) Ne glede na to je Teofil vse do smrti okrog leta 182 n. š. ostal neutruden apologet, čigar pisanje zanima prave kristjane moderne dobe.

[Slika na strani 30]

Teofil je pogumno spodbijal Autolikove trditve

[Navedba vira slike na strani 28]

Slike na 28. in 30. strani ponatisnjene iz Illustrirte Pracht - Bibel/Heilige Schrift des Alten und Neuen Testaments, nach der deutschen Uebersetzung D. Martin Luther’s