Ali Bog zahteva, da se postimo

BOŽJA postava, dana po Mojzesu, je post zahtevala samo ob eni priložnosti – na vsakoletni spravni dan. Postava je zapovedovala, da morajo Izraelci ta dan ,pokoriti duše svoje‘, in kot se razume, je to pomenilo, da so se postili. (3. Mojzesova 16:29–31; 23:27; Psalm 35:13) Vendar ta post ni bil le gola formalnost. Ob spoštovanju spravnega dne se je izraelsko ljudstvo še bolj zavedalo svoje grešnosti in potrebe po odkupu. Na ta dan so se postili tudi zato, da so pred Bogom izrazili obžalovanje za grehe in kesanje.

Pod mojzesovsko postavo je bil to edini obvezni post, ampak Izraelci so se postili še ob drugih priložnostih. (2. Mojzesova 34:28; 1. Samuelova 7:6; 2. letopisov 20:3; Ezra 8:21; Estera 4:3, 16) Med drugim so se prostovoljno postili zato, da so pokazali, da se kesajo. Jehova je zablodelemu judovskemu ljudstvu prigovarjal: »Izpreobrnite [se] k meni z vsem srcem svojim, s postom in z jokom in žalovanjem!« To ni smelo biti le navidezno, kajti Bog nadaljuje: »Raztrgajte si srca, ne pa oblačil.« (Joel 2:12–15)

Sčasoma so se mnogi postili samo na zunaj, iz formalnosti. Jehovu pa se je takšen neiskren post gnusil, zato je hinavske Izraelce vprašal: »Ali je tak post, kakršnega volim? dan, ko človek muči dušo svojo? Pripogibati kakor bičje glavo svojo in postlati si ležišče z raševnikom in pepelom: ali boš to imenoval post in dan po volji GOSPODU?« (Izaija 58:5) Tem svojeglavim ljudem je bilo rečeno, naj iz posta ne delajo predstave, ampak naj raje delajo to, kar je primerno kesanju.

Bog je več postov, ki so jih Judje vpeljali, grajal že od samega začetka. Judovsko ljudstvo se je na primer nekoč štirikrat letno postilo v spomin na katastrofalne dogodke, povezane z obleganjem in opustošenjem Jeruzalema v sedmem stoletju pr. n. š. (2. kraljev 25:1–4, 8, 9, 22–26; Zaharija 8:19) In ko so Judje bili izpuščeni iz ujetništva v Babilonu, je Jehova po preroku Zahariju dejal: ,Ko ste se postili teh sedemdeset let, ste li se postili meni in zavoljo mene?‘ Bog tega posta ni priznaval, saj so Judje žalovali in se postili zaradi sodb, ki so prišle od samega Jehova. Postili so se zaradi nesreče, ki jih je doletela, in ne zaradi lastnih pregreškov, ki so do nje pripeljali. Poleg tega naj bi se po vrnitvi v domovino veselili, ne pa objokovali preteklost. (Zaharija 7:5)

Ali je post za kristjane

Jezus Kristus ni nikoli zapovedal učencem, naj se postijo, kljub temu pa se je na spravni dan postil skupaj z njimi. Bili so namreč pod mojzesovsko postavo. Zraven tega so se nekateri od njegovih učencev prostovoljno postili še ob drugih priložnostih, saj jim Jezus ni naročil, naj navado popolnoma opustijo. (Dejanja 13:2, 3; 14:23) Toda nikoli niso ,pačili obrazov svojih, da bi pokazali ljudem, da se postijo‘. (Matevž 6:16) Zaradi takšnega navideznega prikazovanja pobožnosti bi jih drugi morda gledali z občudovanjem in odobravanjem, toda Bogu takšno razkazovanje ni po volji. (Matevž 6:17, 18)

Jezus je tudi napovedal, da se bodo učenci postili ob njegovi smrti. Vendar s tem ni vpeljal obrednega posta. Le nakazal je, kako se bodo odzvali na veliko žalost, ki jo bodo čutili. Ko pa bo vstal, bo zopet pri njih in tedaj ne bodo imeli več takega razloga za post. (Lukež 5:34, 35)

Mojzesovska postava je nehala veljati takrat, ko »se je [. . .] Kristus enkrat daroval, da bi odvzel mnogih grehe«. (Hebrejcem 9:24–28) Hkrati s postavo je nehala veljati tudi zapoved posta na spravni dan. Tako je bil odstranjen še edini obvezni post, omenjen v Bibliji.

Kaj pa post pred veliko nočjo

Na čem pa temelji navada tako imenovanega krščanstva, namreč da ima post pred veliko nočjo? Ta post priznavata katoliška in protestantska Cerkev, vendar se to, kako ga izvajajo, od cerkve do cerkve razlikuje. Nekateri med celotnim 40-dnevnim obdobjem pred veliko nočjo zaužijejo samo en obrok dnevno. Drugi se popolnoma postijo na pepelnično sredo in veliki petek. Po mnenju nekaterih pa se je v tem postnem času treba zdrževati mesa, rib, jajc in mlečnih izdelkov.

Ta postni čas naj bi temeljil na Jezusovem 40-dnevnem postu po krstu. Ali pa je Jezus tedaj uvajal obred, ki bi ga morali vsako leto opravljati? Nikakor ne. To se vidi iz dejstva, da Biblija ne poroča o nobeni takšni navadi med zgodnjimi kristjani. Posta pred veliko nočjo so se prvič začeli držati šele v četrtem stoletju po Kristusu. Podobno kot druge nauke, si je tako imenovano krščanstvo tudi tega izposodilo iz poganskih virov.

Če je postni čas posnetek Jezusovega pokrstnega posta v pustinji, zakaj ga opravljajo v tednih pred veliko nočjo – domnevnem času Jezusovega vstajenja? Jezus se v dneh pred smrtjo ni postil. Evangelijsko poročilo nakazuje, da je skupaj z učenci le nekaj dni pred smrtjo obiskoval domove v Betaniji in jedel. In še v noči pred svojo smrtjo je zaužil pashalni obrok. (Matevž 26:6, 7; Lukež 22:15; Janez 12:2)

Iz Jezusovega posta po krstu pa se lahko nekaj naučimo. Začenjal je življenjsko pomembno strežbo. Z njo je bilo povezano opravičenje Jehovove suverenosti in prihodnost celotnega človeškega rodu. To je bil torej čas, ko je globoko meditiral in molil k Jehovu za pomoč in vodstvo. In Jezus se je takrat, kar je bilo povsem primerno, postil. To kaže, da je post lahko koristen, kadar se ga človek drži iz pravega motiva in ob primerni priložnosti. (Primerjaj Kološanom 2:20–23.)

Ko je post lahko koristen

Poglejmo nekaj priložnosti, ob katerih bi se Božji častilec danes lahko postil. Človeku, ki je grešil, morda nekaj časa ni do jedi. Ne zato, ker bi na druge hotel narediti vtis oziroma ker bi bil jezen zaradi doletele kazni. Poleg tega tudi post sam po sebi še ne bi poravnal zadev z Bogom. Kdor se namreč resnično kesa, močno obžaluje to, da je prizadel Jehova ter verjetno tudi prijatelje in družino. Bolečina in goreča molitev za odpuščanje lahko ustavita željo po hrani.

Nekaj podobnega je doživel izraelski kralj David. Ko je izvedel, da bo izgubil sina, ki mu ga je rodila Batseba, je vse svoje moči osredinil na molitev k Jehovu, da bi glede otroka dosegel usmiljenje. In medtem ko je svoja čustva in moč usmeril v molitve, se je postil. Podobno se tudi danes uživanje hrane morda ne prilega v določenih stresnih okoliščinah. (2. Samuelova 12:15–17)

So tudi trenutki, ko se boguvdan človek morda želi osrediniti na to ali ono tehtnejšo duhovno zadevo. Morda mora raziskovati po Bibliji in krščanskih izdajah. Mogoče potrebuje nekaj časa za poglobljeno razmišljanje. Posameznik, ki se poglobi v takšno preučevanje, se morda odloči, da se medtem ne bo dal motiti s hrano. (Primerjaj Jeremija 36:8–10.)

Beremo lahko tudi o svetopisemskih zgledih Božjih služabnikov, ki so se postili pred resnimi odločitvami. Tako je bilo v Nehemijevih dneh treba priseči Jehovu in Judje, ki bi to prisego prelomili, bi padli pod prekletstvo. Obljubili naj bi namreč, da se bodo ločili od žen tujk in ostali ločeni od okoliških narodov. Pred to prisego in med priznavanjem krivde se je cela občina postila. (Nehemija 9:1, 38; 10:29, 30) Kadar je torej kristjan pred tehtnimi odločitvami, morda kratko obdobje shaja brez hrane.

Tudi odločanje starešinstva v prvi krščanski občini je včasih spremljal post. In morda se tudi današnji občinski starešine, ki so pred težkimi odločitvami v zvezi s kakšnim sodnim postopkom, denimo med pretehtavanjem zadeve, podobno zdržijo hrane.

Posameznik se torej mora o tem, ali se bo v določenih okoliščinah postil, sam odločiti. Glede tega ne bi smeli soditi drug drugega. Naša želja naj tudi ne bi bila, da bi se ,kazali ljudem pravične‘; spet pa nam hrana ne bi smela biti tako pomembna, da bi nas motila pri spolnjevanju resnih obveznosti. (Matevž 23:28; Lukež 12:22, 23) In iz Biblije izvemo, da Bog od nas posta niti ne zahteva niti nam tega ne prepoveduje.

[Slika na strani 7]

Ali veste, zakaj se je Jezus po krstu 40 dni postil?