Zgrabite to edinstveno priložnost

PETER je že precej napredoval pri študiju medicine, ko se je začel zanimati za biblijsko sporočilo o rešitvi. Zatem, ko je diplomiral in začel delati kot bolnišnični zdravnik, so ga nadrejeni nenehno spodbujali, naj se specializira za nevrokirurga. To je bila priložnost, ki bi jo mnogo novih zdravnikov zgrabilo brez oklevanja.

Petera pa se je odločil, da je ne bo izkoristil. Zakaj? Ali preprosto ni imel potrebnih ambicij in motivacije? Ne; Peter je namreč o ponudbi resno razmišljal. Odkar je postal posvečen krščen Jehovov pričevalec, je hotel kar največ časa preživeti v različnih vidikih krščanske strežbe. Sklepal je, da ko bi se enkrat usposobil za nevrokirurga, bi mu poklic jemal vedno več časa in moči. Ali je bil nespameten, ker se je odpovedal temu izjemnemu obetu, ali pa je bil moder?

Nekaterim se njegova odločitev morda zdi nespametna. Toda Peter je razmišljal o biblijskem besedilu, ki je zapisano v Listu Efežanom 5:15, 16, EI. Tu je apostol Pavel sokristjane priganjal: »Skrbno torej pazite, kako se vedete, ne kot nespametni, ampak kot pametni. Dobro izrabljajte [prikladen, NW] čas, zakaj dnevi so hudi.«

Bodite prosimo pozorni na izraz »prikladen čas«. Preveden je iz grške besede, ki se v Bibliji večinoma nanaša na čas oziroma obdobje, ki ga zaznamujejo določene poteze ali pa je primerno za neko posebno dejavnost. Pavel je tu poudaril, da bi si kristjani morali vzeti čas za pomembne stvari. Zares, morali bi ,presojati, kaj je boljše [pomembnejše, NW] in kaj ne‘. (Filipljanom 1:10) Gre za vprašanje postavljanja prioritet.

Kakšen je torej božji namen za naš čas? Kaj Bog želi od teh, ki ga ljubijo? Iz biblijskih prerokb lahko jasno razpoznamo naše dni kot ,čas konca‘ oziroma ,zadnje dneve‘. (Daniel 12:4; 2. Timoteju 3:1) Kristus Jezus je nazorno pokazal, kaj bo v naših dneh najvažnejše. Izrecno je rekel, da se bo pred koncem te hude stvarnosti »ta evangelij kraljestva [. . .] oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje«. Šele tedaj bo prišel konec. (Matevž 24:3, 14)

Treba je torej zgrabiti vsako priložnost za oznanjevanje kraljestvene dobre novice in pridobivanje v učence. (Matevž 28:19, 20) Ti dejavnosti se ne bosta nikoli več ponovili, zato je zdaj zadnja priložnost, da pri tem življenje reševalnem delu damo vse od sebe. »Sedaj je čas jako prijeten.« Zares, »sedaj je dan zveličanja«. (2. Korinčanom 6:2)

Odločati se modro

Peter – mladi mož, omenjen na začetku – je resno razmislil o svoji odločitvi in pretehtal svoje možnosti. Zavedal se je, da ne bi bilo napačno študirati za nevrokirurga. Toda kaj mu je bilo najpomembnejše? Delovanje v krščanski strežbi, saj je razmišljal o neodložljivosti tega dela. Obenem pa je moral izpolniti še svoje obveznosti. Bil je namreč poročen in moral je podpirati ženo, ki polnočasno sodeluje pri oznanjevalstvu. (1. Timoteju 5:8) Peter je zraven tega moral odplačevati še dolgove, povezane z izobraževanjem. Kaj se je zato namenil storiti?

Peter se je odločil, da se specializira v radiologiji in opravljanju ultrazvočnih pregledov. To bi pomenilo, da bi imel normalni delovnik. Tudi spopolnjeval bi se med rednimi delovnimi urami. Res je, da je po mnenju nekaterih to manj prestižni položaj, toda dopuščal bi mu več časa za duhovna opravila.

K Petrovi odločitvi je pripomogla še ena misel. Ne da bi obsojal druge, ki bi se morda odločili drugače, je vedel, da se kristjan, ki se prezaposli s svetnimi rečmi, spušča v nevarnost. Zaradi tega bi lahko zanemaril duhovne odgovornosti. To ponazarja tudi naslednji zgled, ki se prav tako vrti okrog zaposlitve.

Neki polnočasni kraljestveni oznanjevalec je bil šolan umetnik. Finančno je lahko shajal s prodajo svojih slik. Tako se je lahko zadovoljivo preživljal, pri tem pa večino časa posvečal nadvse pomembni krščanski strežbi. Toda v njem je začela rasti želja po napredovanju v umetniškem poklicu. Še bolj se je zatopil v slikanje in umetniški svet, pustil polnočasno strežbo in nazadnje postal docela nedejaven v kraljestvenem oznanjevalstvu. Sčasoma se je zapletel v nesvetopisemsko vedenje, zaradi česar ni bil več del krščanske občine. (1. Korinčanom 5:11–13)

Naš čas je poseben

Prav gotovo si vsi, ki zdaj služimo Jehovu, želimo, da bi Mu ostali zvesti. Vemo, da živimo v izjemnem času človeške zgodovine. Da bi še naprej služili Bogu in se uspešno spoprijemali z današnjimi okoliščinami, se moramo morda različno prilagajati, kar lahko primerjamo s časom žetve za kmetovalca. To je obdobje posebne dejavnosti, ko se od poljskih delavcev pričakuje, da se naprezajo bolj kot običajno in da podaljšajo svoj delovnik. Zakaj? Ker mora biti žetev spravljena v določenem času.

Današnji hudi stvarnosti se čas hitro izteka. Pravi kristjan se mora bolj kot kdaj prej naprezati, da bi posnemal Jezusov zgled in hodil po njegovih stopinjah. Jezus je s svojim življenjem na zemlji jasno pokazal, kaj mu je bilo najpomembnejše. Rekel je: »Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati.« (Janez 9:4, EI) S tem ko je Jezus rekel, da prihaja noč, je govoril o času svoje preskušnje, pribitja na kol in smrti, ko se bo končala njegova zemeljska strežba in ne bo mogel sodelovati pri delu nebeškega Očeta.

Jezus je med triinpolletno strežbo res porabil nekaj svojega časa za to, da je delal čudeže in ozdravljal bolne. Vendar je večino časa posvetil oznanjevanju kraljestvenega sporočila in ,oznanjanju izpuščenja jetnikom‘ krive vere. (Lukež 4:18; Matevž 4:17) Jezus se je v strežbi goreče trudil in si jemal čas tudi za poučevanje učencev, da bi ti lahko gradili na temelju, ki ga je položil, ter učinkovito nadaljevali oznanjevalstvo. Jezus je zgrabil vsako priložnost, da je delal v prid Kraljestva, in hotel je, da učenci delajo enako. (Matevž 5:14–16; Janez 8:12)

Kot Jezus, bi morali tudi mi, njegovi sodobni sledilci, videti razmere človeštva take, kot jih vidi Bog Jehova. Temu stvarstvu se čas izteka, in Bog milostno želi, da bi vsi dobili možnost rešitve. (2. Petrov 3:9) Ali potemtakem ne bi bilo modro postaviti vsa druga opravila na drugo mesto, za spolnjevanjem Jehovove volje? (Matevž 6:25–33) V današnjem posebnem času se še zlasti lahko zgodi, da nekaj, kar bi običajno imeli za pomembno, v kristjanovem življenju postane manj pomembno.

Ali bo kdo od nas kdaj obžaloval, da daje v svojem življenju Božjo voljo na prvo mesto? Prav zares ne, kajti krščanska pot samopožrtvovalnosti je izjemno nagrajujoča. Jezus je svojim učencem na primer dejal: »Resnično vam pravim, nikogar ni, ki je zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mene in evangelija, da ne bi prejel sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv s preganjanjem, in v prihodnjem svetu večnega življenja.« (Marko 10:29, 30)

Ni ga, ki bi mogel denarno ovrednotiti nagrade, ki jih uživajo ti, ki rabijo svoj čas za hvaljenje Jehova in razglašanje kraljestvenega sporočila. Oni uživajo toliko blagoslovov! Med temi so pravi prijatelji, zadovoljstvo ob spolnjevanju Božje volje, Božji odobravajoč nasmeh in obet neskončnega življenja. (Razodetje 21:3, 4) In kolikšen blagoslov je, da duhovno pomagamo ljudem ter kot Božje Priče oslavljamo Jehovovo sveto ime! ,Dobro izrabljati prikladen čas‘ je prav gotovo zares modra in nagrajujoča pot. Bolj kot kdaj prej je zdaj čas, da sodelujemo pri objavljanju dobre novice o Božjem kraljestvu. Ali boste zgrabili to priložnost in se je oklenili?

[Podčrtna opomba]