Revni vendar bogati – kako je to mogoče?

Pred stoletji je neki moder mož molil, da ne bi postal reven. Zakaj je to prosil? Ker se je bal, da bi revščina sprožila nazor in dejanja, ki bi ogrozila njegov odnos z Bogom. To je razvidno iz njegovih besed: »Hrani me s kruhom, kolikor mi je potreba, [. . .] da ne obubožam in ne kradem in zlo ne rabim imena Boga svojega.« (PREGOVORI 30:8, 9)

ALI to pomeni, da je za revnega človeka nemogoče, da bi zvesto služil Bogu? Še malo ne! V vsej zgodovini je revščina nešteto služabnikom Boga Jehova prinašala nadloge, vendar so do njega kljub temu ostali značajni. Z druge strani pa Jehova ljubi tiste, ki mu zaupajo, in zanje skrbi.

Zvesti posamezniki starih dni

Tudi apostol Pavel je okusil obdobja pomanjkanja. (2. Korinčanom 6:3, 4) Zraven tega je opisal »velik oblak« zvestih predkrščanskih prič, izmed katerih so nekateri ,hodili v ovčjih in kozjih kožah, [ko so bili, NW] v potrebi, po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah‘. (Hebrejcem 11:37, 38; 12:1, SSP)

Eden od teh zvestih je bil prerok Elija. Jehova ga je med triinpolletno sušo redno oskrboval s hrano. Najprej je poslal krokarje, da so preroku prinašali kruh in meso. (1. kraljev 17:2–6) Pozneje je čudežno ohranjal zalogo moke in olja, iz katere mu je neka vdova dajala jesti. (1. kraljev 17:8–16) Hrana je bila zelo enostavna, vendar je preroka, žensko in njenega sina ohranila pri življenju.

Podobno je Jehova v hudih gospodarskih časih podpiral tudi zvestega preroka Jeremija. Ta je preživel babilonsko obleganje Jeruzalema, ko so ljudje morali ,jesti kruh na tehto in v skrbi‘. (Ezekiel 4:16) V mestu je lakota nazadnje postala tako huda, da so nekatere žene jedle meso lastnih otrok. (Žalostinke 2:20) Jeremija je bil zaradi svojega neustrašnega oznanjevanja zaprt, toda Jehova je pazil, da so mu dnevno dajali »hleb kruha [. . .], dokler ni bil ves kruh použit v mestu«. (Jeremija 37:21)

Jeremija je torej, tako kot Elija, imel komaj kaj jesti. Pismo nam ne pove, kaj in kako pogosto je jedel potem, ko je v Jeruzalemu kruha zmanjkalo. Vemo pa, da ga je Jehova podpiral in da je strašno obdobje lakote preživel.

Danes lahko revščino najdemo povsod po svetu. Združeni narodi pravijo, da je je v Afriki največ. Leta 1996 je bilo v neki izjavi ZN za tisk rečeno takole: »Vsaj polovica Afričanov je revnih.« Kljub vse hujšim gospodarskim razmeram pa vse več Afričanov v življenju uporablja biblijska načela in zvesto služijo Bogu, prepričani, da jih bo podpiral. Razmislite o nekaterih zgledih iz enega predela našega težavnega sveta.

Ohraniti poštenost

Mihaela iz Nigerije je kmet, ki mora vzdrževati šest otrok. »Kadar nimate dovolj hrane, da bi skrbeli za družino, ni lahko biti pošten,« pravi. »Toda ko me mika k nepoštenosti, se spomnim na List Efežanom 4:28, kjer pravi: ,Kdor je kradel, ne kradi več, temuč trudi se, delajoč dobro z lastnimi rokami.‘ Če me torej obide skušnjava, se vprašam: ,Ali sem delal za ta denar?‘ «

»Ko sem denimo nekoč šel po cesti,« pristavi Mihael, »sem videl, kako je nekemu motoristu padla na tla torba. Nisem ga mogel ustaviti, zato sem torbo pobral in ugotovil, da je polna denarja! V njej sem našel osebno izkaznico in tako poiskal lastnika ter mu torbo vrnil.«

Bojevati se s pobitostjo

Neki Severnoafričan je opazil: »Revnost je, [kakor] da bi tičal v globoki jami; videl bi lahko svetlobo in ljudi, ki svobodno hodijo mimo, toda ne bi imel glasu, da bi zaklical na pomoč, niti lestve, da bi splezal ven.« Ni čudno, da revščina pogosto povzroči občutke pobitosti in frustracije! Bogastvo drugih lahko vidijo tudi Božji služabniki in začnejo misliti, da nima smisla živeti značajno. (Primerjaj Psalm 73:2–13.) Kako bi se lahko znebili takšnih občutkov?

Peter iz zahodne Afrike je po 19 letih vladne službe šel v pokoj. Zdaj se preživlja večidel z majhno pokojnino. »Med obdobji malodušja,« pravi Peter, »se spomnim na to, kar berem v Bibliji in v Družbinih izdajah. Ta stari sistem bo kmalu minil in pričakujemo boljšega.

Razmišljam tudi o Prvem Petrovem listu 5:9, kjer pravi: ,[Satanu] se upirajte, trdni v veri, vedoč, da isto trpljenje prenaša bratovščina vaša razkropljena po svetu.‘ Torej nisem edini, ki prenaša težave. Ko se spomnim na vse to, mi to pomaga odpraviti misli, ki me spravljajo v malodušje in potrtost.«

»Poleg tega pa,« dodaja Peter, »ko je bil Jezus na zemlji, je naredil veliko čudežev, toda nikogar ni spremenil v bogataša. Zakaj naj bi torej jaz pričakoval, da bi me naredil bogatega?«

Moč molitve

Proti negativnemu razmišljanju se lahko bojujemo tudi tako, da se v molitvi bližamo Bogu Jehovu. Ko je Mary 1960. leta postala Jehovova priča, se jo je njena družina odrekla. Zdaj je v svojih 50 letih in samska, je slabotna in gmotno ima zelo malo. Vendar goreče dela v krščanski strežbi.

Mary pravi: »Ko sem malodušna, se v molitvi obrnem k Jehovu. Vem, da mi nihče ne more pomagati tako kot on. Naučila sem se, da ti Jehova pomaga, kadar mu zaupaš. Stalno se spominjam besed kralja Davida, zapisane v Psalmu 37:25: ,Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem videl pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.‘

V spodbudo so mi tudi izkušnje starejših duhovnih bratov in sester, zapisanih v Stražnem stolpu. Ker je Bog Jehova pomagal njim, vem, da bo tudi meni. Blagoslavlja moj majhen posel prodajanja fufu [jed iz kasave] in uspe mi zadovoljiti dnevne potrebe. Ko sem včasih skoraj brez denarja in se sprašujem, kaj storiti, Jehova pošlje nekoga, ki mi kaj podari in pravi: ,Sestra, prosim, vzemi tole.‘ Jehova me ni nikoli razočaral.«

Vrednost biblijskega pouka

Jehovove priče zelo spoštujejo Božjo Besedo, Biblijo, in tudi revni izmed njih v tem niso izjeme. Šestdesetletni John služi v občini kot pionir (polnočasni kraljestveni oznanjevalec) in strežni služabnik. Stanuje v razmajani dvonadstropni stavbi, v kateri živi 13 družin. Njegova sobica je v prvem nadstropju in je del hodnika, pregrajenega z ivernimi ploščami. V njej sta dva stola in miza, natrpana z biblijskoučnimi pripomočki. On spi na rogoznici.

John je včasih s prodajo kruha zaslužil približno po en dolar na dan, toda ko so prepovedali uvoz žita, je izgubil svoje sredstvo preživljanja. Takole pravi: »Tu in tam mi je zelo hudo, toda jaz pioniram naprej. Jehova me podpira. Sprejmem vsako delo, ki ga najdem, in se ne zanašam na to, da bi me kdo podpiral oziroma hranil, čeprav mi bratje in sestre v občini veliko pomagajo. Pomagajo mi pri iskanju dela in mi včasih tudi podarijo kaj denarja.

Vzamem si čas za to, da berem Biblijo in Družbine izdaje. Preučujem v zgodnjih jutranjih urah, ko je v hiši mir, kadar pa imamo elektriko, berem tudi pozno v noč. Vem, da moram vztrajati pri osebnem preučevanju.«

Vzgajati otroke za življenje

Daniel je vdovec s šestimi otroki. Leta 1985 je izgubil službo, ki jo je imel 25 let, toda našel je delo vzdrževalca trgovine. »Za družino je z ekonomskega vidika življenje težko,« pravi. »Zdaj lahko jemo le enkrat na dan. Nekoč nismo tri dni nič jedli. Da smo se lahko prebijali, smo pili samo vodo.«

Daniel služi v občini kot starešina. »Nikoli ne izpustim nobenega krščanskega shoda in sem polno zaposlen s teokratičnimi nalogami,« pravi. »Kadar koli je treba okrog kraljestvene dvorane kaj opraviti, sem zagotovo tam. In kadar je hudo, se spomnim na Petrove besede Jezusu, zapisane v Janezovem evangeliju 6:68: ,Gospod, h komu pojdemo?‘ Če neham služiti Jehovu, kam naj grem? Tudi Pavlove besede, zapisane v Listu Rimljanom 8:35–39, me napolnijo z odločenostjo, ker kažejo, da nas nič ne more ločiti od Božje in Kristusove ljubezni. To gledišče vsajam tudi svojim otrokom. Stalno jim pravim, da ne smemo nikoli zapustiti Jehova.« Danielova gorečnost je, skupaj z rednim družinskim biblijskim poukom, na njegove otroke pozitivno vplivala.

Duh dajanja

Morda bi kdo menil, da bodo ljudje, ki živijo v skrajni revščini, težko denarno prispevali za pospeševanje kraljestvenega dela. Vendar ni tako. (Primerjaj Lukež 21:1–4.) Nekatere Priče v Gani, ki se ukvarjajo večinoma s kmetovanjem, odmerijo del svoje zemlje za pospeševanje dela v prid Božjega kraljestva. Ko pridelek od tega dela zemlje prodajo, ta denar porabijo samo za prispevek v krajevni kraljestveni dvorani Jehovovih prič.

Joan, ki živi v osrednji Afriki, je pionirka. Za to, da skrbi za paraliziranega soproga in štiri druge od nje odvisne člane, prodaja kruh. Ko je občina, v katero hodi, potrebovala klopi za kraljestveno dvorano, so se v Joanini družini odločili, da bodo poklonili ves denar, kar ga imajo. Tako jim ni ostalo nič. Naslednjega dne pa je nekdo nepričakovano poravnal neki stari dolg in jim dal denar, za katerega so že opustili vsako upanje, da ga bodo sploh kdaj dobili!

Joan je po naravi vesela in zaradi denarja si ne dela pretiranih skrbi. »Svoje okoliščine v molitvi razložim Jehovu in se nato odpravim v terensko strežbo. Vemo, da v tej stvarnosti ni veliko upanja na boljše čase. Vendar se zavedamo, da bo Jehova poskrbel za naše potrebe.«

Biti marljiv

Jehovove priče so razpoznavni po svoji medsebojni ljubezni. (Janez 13:35) Tisti, ki imajo denar, pomagajo sokristjanom, ki so v pomanjkanju. To pogosto naredijo v obliki darila, včasih pa kot pomoč pri poslu.

Mark, ki živi v Kongu, trpi zaradi gobavosti. Ta mu je deformirala prste na nogah in rokah, zato se pri hoji opira na bergle. Ko se je odločil, da bo služil Jehovu, je v življenju začel delati velike spremembe. Nič več ni prosjačil za hrano, kot je to počel prej, ampak je začel pridelovati svojo lastno. Izdeloval je tudi surovo opeko in jo nato prodajal.

Mark je kljub telesni nezmožnosti marljivo delal. Nazadnje si je kupil kos zemlje in na njej zgradil skromno hišo. Danes služi kot občinski starešina in v mestu, kjer živi, ga zelo spoštujejo. Zdaj pomaga drugim, ki so v potrebi.

Seveda se dela mnogokje skorajda ne dá najti. Neki krščanski starešina, ki služi v eni od podružničnih pisarn Watch Tower Society v osrednji Afriki, je pisal: »Tukaj mnogi bratje in sestre nimajo zaposlitve. Nekateri skušajo ustvariti lastno službo, toda to je težko. Mnogi menijo, da če že morajo trpeti, pa ne glede na to, kaj naj naredijo, se bodo raje gmotno žrtvovali kot pionirski strežniki. Številni, ki so to naredili, so ugotovili, da so bolj blagoslovljeni, kakor pa če bi imeli službo s pičlim ali pa sploh nobenim plačilom.«

Jehova podpira svoje ljudstvo

Jezus Kristus je o sebi dejal: »Lisice imajo brloge in ptice nebeške gnezda, a Sin človekov nima, kamor bi naslonil glavo svojo.« (Lukež 9:58) Podobno je apostol Pavel pisal: »Prav dosore trpimo lakoto in žejo, in goli smo in bijejo nas za ušesa, in nimamo stalnega mesta.« (1. Korinčanom 4:11)

Oba, Jezus in Pavel, sta se odločila za življenje z omejenimi ekonomskimi sredstvi, da bi tako bolj celostno opravljala svojo strežbo. Mnogi današnji kristjani pa so revni zato, ker nimajo druge izbire. Vendar se v življenju kljub temu ravnajo po biblijskih načelih in si goreče prizadevajo služiti Bogu. Vedo, da jih Jehova srčno ljubi, saj doživljajo resničnost naslednjega Jezusovega zagotovila: »Iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to [gmotne stvari] vam bo pridano.« (Matevž 6:25–33) In ne le to! Ti revni Božji služabniki dokazujejo, da je to, kar bogatí, ,Jehovov blagoslov‘. (Pregovori 10:22)

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

Kdo so »delavci besede«?

GALLUPOVA anketa 1994 je pokazala, da 96 odstotkov Američanov »verjame v Boga oziroma v neki vseprisotni duh«. Zraven tega je »v Združenih državah več cerkev na prebivalca kot pri katerem koli drugem narodu na zemlji,« poroča pri U.S.News & World Report. Toda dolgoletni anketar George Gallup ml. kljub takšnemu pobožnemu videzu pravi: »Golo dejstvo je, da večina Američanov ne vé, v kaj verjame in zakaj.«

Statistike tudi kažejo, da med mnogimi verskimi prepričanji ljudi in njihovimi deli zija velikanska vrzel. »Sociologi,« denimo, »ugotavljajo, da so nekatera področja z najvišjo stopnjo zločinov po naključju tudi kraji, kjer so versko prepričanje in običaji najmočnejši,« pravi pisec Jeffery Sheler.

To nas ne bi smelo presenečati. Zakaj? Ker je apostol Pavel že v davnem prvem stoletju opozarjal sokristjane, naj se pazijo tistih, ki »proglašajo, da poznajo Boga, v delih pa ga zatajujejo«. (Titu 1:16) Mladeniču Timoteju pa je tudi rekel, da bodo ,zadnje dni‘ zaznamovali ljudje, »ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili«. (2. Timoteju 3:1, 5)

Pravi kristjani pa delajo najboljše s tem, da poslušajo zapoved Jezusa Kristusa, naj ,gredo in mu pridobivajo v učence vse narode‘. (Matevž 28:19) Tako ,so [postanejo, NW] delavci besede in ne samo poslušalci‘. (Jakob 1:22)

[Slika na strani 7]

Biblijski pouk cenijo ljudje po vsem svetu