Jehova, sočuten vladar
ČLOVEŠKA zgodovina je polna voditeljev, ki jim je, sodeč po njihovem vladanju, trpljenje podanikov bilo kaj malo mar. Jehova pa se je pokazal čisto drugačnega: izvolil si je narod, Izrael, in mu sočutno vladal.
Ko so bili Izraelci sužnji v starem Egiptu, je slišal njihove klice na pomoč. »V vsej njih stiski je bil sam stiskan [. . .]. V svoji ljubezni in usmiljenosti [sočutnosti, NW] jih je odkupil.« (Izaija 63:9) Rešil je Izrael, ga po čudežu hranil in nato še pripeljal v lastno deželo.
Svojo sočutnost je pokazal tudi z zakoni, ki jih je dal Izraelcem. Zapovedal jim je, naj bodo sočutni s sirotami, vdovami in tujci ter naj ne izkoriščajo slabotnih.
Postava je tudi narekovala, da je treba biti sočuten s tistimi, ki so v pomanjkanju. Revnejši so po žetvi lahko paberkovali po polju. Vsako (sedmo) sobotno leto so bili odpisani dolgovi. Vsako (petdeseto) jubilejno leto pa je bilo treba vrniti tudi vso kupljeno tujo dedno posest. V Ancient Israel—Its Life and Institutions beremo: »V Izraelu v bistvu ni nikoli bilo družbenih slojev, kakršne poznamo danes.« »Na začetku naselitve so vsi Izraelci imeli bolj ali manj isti življenjski standard.« (3. Mojzesova 25:10; 5. Mojzesova 15:12–14; 24:17–22; 27:18)
Posnemati Jehovovo sočutje
Bog pa s svojim sočutjem k temu spodbuja tudi svoje služabnike. Nekateri na novo ustoličeni kralji v preteklosti so denimo dali pobiti vse iz prejšnje kraljevske dinastije, ki so še živeli. Jehovov služabnik David pa tega ni storil. Ko je denimo kralj Savel umrl, je zaščitil njegovega takrat še živečega vnuka in dediča Mefiboseta. »Kralj je prizanesel Mefibosetu, sinu Jonatana, sina Savlovega.« (2. Samuelova 21:7)
Nihče pa ni v sočutju tako posnemal Jehova kakor Jezus. Jezus je veliko čudežev naredil prav iz boguvšečnega sočutja. Nekoč ga je neki gobavec milo prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Jezusu se je zasmilil, pa se ga je dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Marko 1:40–42) Ob neki drugi priložnosti je šla za Jezusom velika množica ljudi. Jezus sredi vsega tega hrušča in trušča obrne pozornost slepcema, ki sta vpila: »Gospod, usmili se naju, ti sin Davidov! [. . .] Jezus pa, ganjen usmiljenja, se dotakne njunih oči. In precej izpregledata.« (Matevž 20:29–34)
Naj je Jezusa obkrožalo še toliko ljudi, je čutil z njimi. Nekoč, ko že kar nekaj časa niso nič jedli, je rekel: »Ljudstvo se mi smili,« in jih nato čudežno nahranil. (Marko 8:1–8) Jezus na svojih potovanjih ni množic le učil, pozoren je bil tudi na njihove potrebe. (Matevž 9:35, 36) Po takšnem potovanju pa si Jezus in njegovi učenci niso mogli vzeti časa niti za to, da bi kaj pojedli. Biblijsko poročilo pravi: »Ter odidejo na ladji v samoten kraj sami. In mnogi jih vidijo odhajati, in ko spoznajo, kam so namenjeni, hitro odrinejo tja peš iz vseh mest in jih še prehité. In ko stopi Jezus z ladje, zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.« (Marko 6:31–34)
Jezusa ni ganilo le to, da so bili ljudje bolni in revni, temveč tudi to, v kakšnem duhovnem stanju so bili. Njihovi voditelji so jih izkoriščali, in Jezusu ‚so se zasmilili‘. Grška beseda za »zasmiliti se« pomeni »čutiti, kako črevesje koprni«. Jezus je bil vsekakor sočuten človek!
Sočutje v surovem svetu
Jezus Kristus je zdaj kralj Jehovovega nebeškega Kraljestva. In Bog tudi danes vlada svojemu ljudstvu sočutno, tako kot je nekoč staremu Izraelu. »Ti bodo ob dnevu, ki ga napravim, moja lastnina, govori GOSPOD nad vojskami. Imel bom z njimi usmiljenje.« (Malahija 3:17, SSP)
Kateri želijo, da je Jehova sočuten tudi z njimi, ga morajo v vsem posnemati. Res je, živimo v svetu, v katerem ljudi bolj zanima to, kako bi obdržali svoj življenjski stil, kot pa to, kako bi pomagali ljudem v stiski. Mnogi, ki imajo v rokah oblast, si kujejo dobiček na račun varnosti delavcev in strank. Biblija v Drugem listu Timoteju 3:1–4 čisto prav opiše današnje moralno stanje, ki je v mnogih ubilo vse sočutje.
Kljub temu pa še vedno lahko najdemo priložnosti, ko naj bi bili sočutni. Ali bi lahko pomagali sosedom, ki potrebujejo pomoč? Ali pa bi morda lahko obiskali koga, ki je bolan? Kaj pa, če je kdo v depresiji; morda bi ga lahko potolažili v skladu z naslednjim nasvetom: »Tolažite malodušne, podpirajte slabotne.« (1. Tesaloničanom 5:14, Ekumenska izdaja)
Če smo sočutni, se ne bomo tako grobo odzvali na napake drugih. Naročeno nam je namreč: »Vsaka bridkost in srd in jeza in vpitje in preklinjanje izgini od vas z vso hudobnostjo vred. Bodite pa med seboj blagi, milosrčni [sočutni, NW], odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.« (Efežanom 4:31, 32)
Če smo sočutni, se prav tako laže upremo temu, da bi zlorabljali moč. V Bibliji beremo: »Oblecite [ . .] srčno usmiljenje, blagovoljnost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.« (Kološanom 3:12) Če smo ponižni, se laže postavimo v položaj tistih, ki so nam podrejeni. Biti sočuten tudi pomeni biti ponižen in razumen, ne pa nekdo, ki mu je težko ugoditi. Ni prav, da se z ljudmi ravna kot s kakšnim strojem, samo zato, da bi vse gladko in lepo teklo. Tudi v družini se sočutni možje zavedajo, da so njihove žene nežnejša bitja. (1. Petrov 3:7, SSP) Pri vsem tem nam lahko pomaga, če razmišljamo o Jezusovem zgledu sočutja.
Ker je Jezus med svojo zemeljsko službo znal z ljudmi tako zelo čutiti, smo lahko prepričani, da je tudi danes in bo prav tako v prihodnosti sočuten Vladar. Prerokba iz 72. psalma o njem pravi: »On oskrbi pravico ubožcem ljudstva, pomoč sinom siromakov, stiskalca pa zdrobi. In gospodoval bo od morja do morja in od velereke do mej zemlje. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil.« (Psalm 72:4, 8, 13)
Božja Beseda napoveduje: »V pravičnosti bo sodil siromake in nepristranski bo odločeval pravdo krotkim na zemlji. In [. . .] usmrti krivičnika.« Prerokba nato opisuje, da se bodo celo brezsrčni ljudje z živalskimi lastnostmi spremenili, zatem pa nadaljuje: »Nič zlega ne bodo storili, nič pogubnega naredili po vsej gori svetosti moje; zakaj vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino.« (Izaija 11:4–9) Ta prerokba ne obljublja ničesar drugega kot svetovno družbo ljudi, ki poznajo Jehova in ga posnemajo v sočutnosti!