Zakaj prosijo za odpuščanje?

MISEL, da bi se cerkve morale za svoje napake kesati in se reformirati, ni nova. V slovarju o verstvih Religioni e miti (Verstva in miti) piše, da je domnevna neoporečnost zgodnje cerkve očarala ljudi v srednjem veku in mnoge navedla, da so začeli pozivati k reformi.

Leta 1523, po tem ko se je Martin Luter ločil od Rima, je papež Hadrijan VI. skušal to delitev popraviti s tem, da je državnemu zboru v Nuernbergu poslal naslednje sporočilo: »Dobro vemo, da se je okrog Svetega sedeža veliko let zbiralo mnogo studa vrednih reči [. . .] Nameravamo se kar najbolj potruditi, da pred vsemi stvarmi najprej reformiramo rimsko kurijo, od koder je verjetno izšlo vse to zlo.« Toda to priznanje ni uspelo popraviti delitve niti se postaviti po robu pokvarjenosti v papeški kuriji.

Pozneje so kritizirali cerkve za molk v zvezi s holokavstom. Obtožujejo jih tudi tega, da svojih članov niso odvračale od sodelovanja v vojnah. Leta 1941, med besnenjem druge svetovne vojne, je duhovnik Primo Mazzolari spraševal: »Zakaj se Rim ni energično odzval na odpoved katolištva, kakor je v preteklosti in danes imel navado ravnati do manj nevarnih doktrin?« Manj nevarnih kakor kaj? Duhovnik je govoril o k vojni hujskaškemu nacionalizmu, ki je takrat trgal civilizacijo narazen.

Dejstvo pa je, da je to, da verstva priznavajo svojo krivdo, do nedavnega bilo bolj izjema kot pravilo. Leta 1832 je Gregor XVI. tem, ki so se zavzemali za ,prerod‘ katoliške Cerkve, odgovoril naslednje: »Očitno je, kako absurdno in škodljivo je predlagati neko ,prenovo in prerod‘, ki naj bi bila v varnost in napredek [Cerkve], kakor da bi jo imeli za podvrženo napakam.« Kako pa je bilo z napakami, ki so bile preveč vnebovpijoče, da bi jih zanikali? Da bi jih upravičili, so posegali po različnih metodah. Nekateri teologi denimo trdijo, da je cerkev oboje: sveta in grešna. Institucija sama naj bi bila sveta, od Boga obvarovana pred napakami. Njeni člani pa so vendarle grešni. Ko se torej v imenu cerkve počne krutosti, naj se ne bi imelo za odgovorno institucijo samo, ampak posameznike znotraj cerkve. Ali se to zdi logično? Rimskokatoliškemu teologu Hansu Kuengu se to ni zdelo, in je zapisal: »Idealne Cerkve, ki bi bila nad človeškim svetom, ni.« Pojasnil je: »Cerkev, ki se ji ni treba spovedati greha, ne obstaja.«

Ekumenizem in moralni ugled

Morda se sprašujete, kaj je cerkve pripeljalo do tega, da zdaj prosijo odpuščanja. Najprej so protestanti in pravoslavci priznali odgovornost za »pretekle spore« med različnimi verskimi skupinami. To so naredili na ekumenski konferenci »Vera in red« 1927. leta v švicarskem mestu Lausanne. Njihov zgled je nazadnje posnemala tudi rimskokatoliška cerkev. Višji prelati, tudi papeži, pa še zlasti od Vaticanuma II.a naprej, vse bolj redno prosijo odpuščanja za spore znotraj tako imenovanega krščanstva. S kakšnim namenom? Očitno je, da si želijo večjo enotnost znotraj tako imenovanega krščanstva. Katoliški zgodovinar Nicolino Sarale je izjavil, da ima Janez Pavel II. pri »projektu ,mea culpa‘ strategijo, in ta je ekumenizem«.

Pri tem pa ne gre le za ekumenizem. Danes še zdaleč ne zgledno zgodovino tako imenovanega krščanstva vsepovsod poznajo. »Katolik vse te zgodovine ne more kar odmisliti,« pravi teolog Hans Urs von Balthasar. »Prav cerkev, h kateri pripada, je delala ali pa dopustila početje reči, ki jih danes nikakor ne moremo odobravati.« Papež je zato določil komisijo, ki naj bi »osvetlila temne strani cerkvene zgodovine, da bi tako [. . .] lahko prosila za odpuščanje«. Drugi razlog torej, zakaj je cerkev pripravljena spuščati se v samokritičnost, je po vsem videzu želja, da bi si spet pridobila moralni ugled.

Podobno je zgodovinar Alberto Melloni, ko je komentiral cerkvine prošnje za odpuščanje, zapisal: »Včasih se v resnici prosi za to, da bi bili rešeni obtožb krivde.« Da, videti je, da katoliška cerkev skuša odmisliti breme preteklih grehov, da bi si v očeh javnosti zopet pridobila verodostojnost. Čisto iskreno je torej treba reči, da cerkev bolj skrbi za spravo s svetom kakor pa z Bogom.

Takšno vedenje nas spomni na Savla, prvega izraelskega kralja. (1. Samuelova 15:1–12) Zagrešil je hudo napako in ko ga je zvesti Božji prerok Samuel razkrinkal, se je Savel pred njim najprej skušal upravičiti – pojasniti svojo napako. (1. Samuelova 15:13–21) Kralj pa je nazadnje le moral priznati Samuelu:​ »Grešil sem, ker sem prestopil povelje GOSPODOVO.« (1. Samuelova 15:24, 25) Da, svojo napako je priznal. Toda kar je za tem rekel Samuelu, odkriva, kaj mu je bilo v mislih najvažnejše:​ »Grešil sem; a sedaj me spoštuj, prosim, pred starejšinami ljudstva mojega in pred Izraelom.« (1. Samuelova 15:30) Savla je očitno bolj skrbel lasten ugled v Izraelu kakor pa to, da bi se spravil z Bogom. Savel s takšnim stališčem ni dosegel Božjega odpuščanja. Ali menite, da bodo cerkve s podobnim stališčem dosegle Božje odpuščanje?

Ne strinjajo se vsi

Ne strinja se vsakdo s tem, da naj bi cerkve javno prosile za odpuščanje. Številnim rimskim katoličanom je denimo neprijetno, ko njihov papež prosi odpuščanja za suženjstvo ali pa vrača čast »heretikom«, kakršna sta Hus in Kalvin. Po vatikanskih virih so kardinali, ki so se udeležili konzistorija junija 1994. leta, kritizirali njim poslano listino, ki je predlagala »preiskavo vesti« glede zgodovine prejšnjega tisočletja katolicizma. Ko je papež kljub temu želel v encikliko zajeti tudi jedro tega predloga, je italijanski kardinal Giacomo Biffi napisal pastirsko pismo, v katerem je potrdil: »Cerkev nima greha.« Priznal pa je: »Prositi odpuščanja za cerkvene napake v preteklih stoletjih [. . .] nas lahko naredi manj neprijetne.«

»Spoved greha je ena najbolj polemičnih tem znotraj katoliške Cerkve,« pravi vatikanski komentator Luigi Accattoli. »Če papež prizna napake misijonarjev, so tu še misijonarji, ki v dobri veri to zamerijo.« Neki rimskokatoliški novinar je nadalje zapisal: »Če ima papež o cerkveni zgodovini res tako strašno mnenje, potem ni jasno, kako lahko danes to isto cerkev predstavlja kot bojevnico za ,človekove pravice‘ ter ,mater in učiteljico‘, ki edina lahko vodi človeštvo proti resnično svetlemu tretjemu tisočletju.«

Biblija nas svari pred navideznim kesanjem, ki ga motivira zgolj zadrega ob zasačenem prestopku. Takšno kesanje tistega, ki se kesa, redko kdaj vodi do dolgoročne spremembe. (Primerjaj 2. Korinčanom 7:8–11.) Kesanje, ki ima v Božjih očeh resnično vrednost, spremljajo ,sadovi, vredni izpokorjenja‘, torej dokazi iskrenega kesanja. (Lukež 3:8)

Biblija pravi, da mora človek, ki se kesa in spove napačnih dejanj, le-ta opustiti, jih nehati delati. (Pregovori 28:13) Ali pa se je to zgodilo? Rimskokatoliška cerkev in druge cerkve sicer večkrat priznajo, da niso ravnale prav, toda kaj se je kljub temu zgodilo v nedavnih državljanskih spopadih v osrednji Afriki in Vzhodni Evropi, v katere je bila vpletena velika populacija »kristjanov«? Ali so cerkve delale kakor mirovna sila? Ali so njihovi voditelji združeno spregovorili proti krutostim, ki so jih delali njihovi člani? Ne. Namesto tega so nekateri duhovniki še sodelovali v pokolu!

Božanska sodba

Ko je kardinal Biffi govoril o papeževih več priznanjih mea culpa, je ironično vprašal: »Kar se tiče zgodovinskih grehov, ali ne bi bilo morda boljše, da vsi mi čakamo na vesoljno sodbo?« No, sodba vsega človeštva je blizu. Bog Jehova dobro pozna vse temne strani verske zgodovine. Krivce bo pravočasno poklical na odgovornost. (Razodetje 18:4–8) Ali pa je medtem mogoče najti takšno obliko čaščenja, ki ni omadeževana s krvno krivdo, z morilsko nestrpnostjo in drugimi zločini, zaradi katerih se cerkve tako imenovanega krščanstva opravičujejo? Da.

Kako lahko to naredimo? Tako, da upoštevamo pravilo, ki ga je izjavil Jezus Kristus: »Po njih sadovih jih spoznate.« Zgodovinsko poročilo je nekaj, kar bi nekatera verstva rada, da se pozabi, toda pomaga nam razpoznati ne le te, ki jih je Jezus imenoval ,lažnivi proroki‘, ampak tudi tiste, ki rojevajo »dober sad«. (Matevž 7:15–20) Kdo so ti? Vabimo vas, da to sami odkrijete s preučevanjem Biblije z Jehovovimi pričami. Poglejte, kdo si danes zares prizadeva upoštevati Božjo Besedo in se ne trudi obdržati vplivnega položaja v svetu. (Dejanja 17:11)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 5]

Cerkve se opravičujejo zaradi takih strahot

[Vir slike]

The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck