Ali spoštujete njihovo dostojanstvo?

AFRIŠKE domačine so prignali kakor živino in natovorili v neverjetno umazanijo in smrad ter jih kakor ladijski tovor prepeljali v Ameriki. Za vsaj polovico od njih se je pričakovalo, da bodo umrli, preden bodo sploh prispeli na cilj. Družinski člani so bili kruto ločeni, brez upanja, da se bodo še kdaj videli. Trgovina s sužnji je bila ena od najtemnejših poglavij človekovega nečloveškega ravnanja s sočlovekom. Druge podobne stvari so se dogajale takrat, ko so si močni osvajalci surovo podjarmljali nezaščitena domačinska ljudstva.

Odvzeti dostojanstvo človeku je lahko okrutnejše kakor zadajanje telesnih udarcev. Ubija človekovo voljo. Suženjstvo so v večini dežel odpravili, vendar se še naprej spodkopava človekovo dostojanstvo, le da morda v bolj prikritih oblikah.

Na drugi strani pa si pravi kristjani prizadevajo ravnati po opominu Jezusa Kristusa, ,naj ljubijo bližnjega svojega kakor samega sebe‘. Zato se vprašujejo: Ali spoštujem osebno dostojanstvo drugih? (Lukež 10:27)

Vzor dostojanstva

Dostojanstvenost je po slovarju lastnost oziroma stanje nekoga, ki je vreden, spoštovan in cenjen. Kako primerno to opisuje položaj Vesoljnega suverena, Boga Jehova! Sveto pismo pravzaprav Jehova in njegovo suverenost vedno znova povezuje z dostojanstvom. Mojzes, Izaija, Ezekiel, Daniel, apostol Janez ter drugi so imeli prednost dobiti navdihnjene vizije o Najsvetejšem in njegovem nebeškem dvoru, in ti so v svojih opisih dosledno slikali spoštovanje zbujajočo veličastnost in dostojanstvo. (2. Mojzesova 24:9–11; Izaija 6:1; Ezekiel 1:26–28; Daniel 7:9; Razodetje 4:1–3) Kralj David je v molitvi hvalil: »Tvoja, o GOSPOD, je velikost in moč in slava in dika in veličastvo (dostojanstvo, NW); zakaj vse, kar je v nebesih in na zemlji, je tvoje.« (1. letopisov 29:11) Res, spoštovanja in cenjenja ni vreden nihče bolj od samega Boga Jehova.

Ko je Jehova ustvaril človeka po svoji podobi in podobnosti, je ljudem dal neko mero občutka vrednosti, samospoštovanja in dostojanstva. (1. Mojzesova 1:26) Pri našem občevanju z drugimi bi torej morali vsakomur izkazovati dolžno čast in spoštovanje. Kadar tako ravnamo, v resnici priznavamo Vir človekovega dostojanstva, Boga Jehova. (Psalm 8:4–9)

Dostojanstvo v družinskih odnosih

Apostol Peter, ki je bil poročen, je pod navdihnjenjem opomnil krščanske može, naj svojim ženam skazujejo »čast kakor krhkejši posodi«. (1. Petrov 3:7, NW; Matevž 8:14) »Žena pa,« je svetoval apostol Pavel, »naj [globoko, NW] spoštuje svojega moža.« (Efežanom 5:33, SSP) V zakonski zvezi je torej izkazovanje časti in spoštovanja do osebnega dostojanstva partnerja biblijska zahteva. Kako vse pa se to lahko izkazuje?

Podobno kakor voda poživlja rastočo rastlino, lahko tudi mož in žena z lepim govorjenjem in prijaznimi pozornostmi, tako v javnosti kot v zasebnosti, gojita zaupen odnos. Nasprotno pa brezobzirne žalitve ali omalovažujoče, ujedljive poniževalne opazke, ki jih pogosto slišimo pri televizijskih situacijskih komedijah, razdirajo. Izzovejo lahko škodljiva občutja brezvrednosti, potrtosti in zamere, ter lahko zadajo celo čustvene rane, ki se ne zacelijo tako zlahka.

Spoštovati osebno dostojanstvo drugih pomeni tudi, da jih sprejemamo take, kakršni so, ne pa jih skušati ukalupiti v neki vnaprej zamišljeni ideal ali pa jih nepravično primerjati z drugimi. To je pomembno še zlasti med možem in ženo. Tam, kjer se pogovarjata in izražata prosto ter brez zadržkov, in se nobeden od njiju ne boji, da bo kritiziran ali grajan, zaupnost raste. Ko je on v zakonu lahko on, ona pa ona, potem dom resnično postane zatočišče pred krutim, brezsrčnim zunanjim svetom.

Otroci so pod svetopisemsko zapovedjo, ki pravi, naj spoštujejo in ubogajo svoje starše. Pa tudi modri in ljubeči starši bodo ravnali dobro, če bodo priznavali dostojanstvo svojih otrok. Topla pohvala za lepo vedenje, skupaj s potrpežljivo disciplino, ko je ta potrebna, se dobro usklajata z ,Jehovovim umskim uravnavanjem‘. Nenehno kritiziranje, kričanje in zmerjanje s poniževalnimi izrazi, kot je »neumnež« ali »butec«, jih bo zgolj razdražilo. (Efežanom 6:4, NW)

Neki krščanski starešina in oče, ki vzgaja tri sinove in tri hčere, pravi: »Kadar je bilo treba disciplinirati v kraljestveni dvorani, sva to storila čimbolj na tiho. Običajno je bilo dovolj, da sva jih malo dregnila ali pa strogo, svarilno pogledala. Če je bila potrebna večja kazen, so jo prejeli na samem doma in proč od drugih otrok. Zdaj, ko so otroci že večji, disciplina pomeni, da vsakemu ljubeče, modro svetujeva iz Božje Besede, v skladu z njegovimi potrebami. Pri teh osebnih zadevah ohranjava zaupnost in tako kaževa, da spoštujeva pravico vsakega otroka do zasebnosti in dostojanstva.«

Ne gre prezreti tudi tega, da je pri besedah in ravnanju v družini treba biti olikan. Domačnost ne bi smela zadušiti besed, kot so »prosim«, »hvala«, »oprosti« in »žal mi je«. Olika je bistvena tako pri ohranjanju lastnega dostojanstva kakor pri spoštovanju dostojanstva drugih.

V krščanski občini

»Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas upokojim [osvežim, NW],« je dejal Jezus. (Matevž 11:28) Zatirane in potrte, celo majhne otroke, je neustavljivo privlačilo k Jezusu. Bili so predmet prezira ohole in samopravične duhovščine ter voditeljev tistih dni. V Jezusu pa so našli nekoga, ki jim je podelil zasluženo dostojanstvo.

V posnemanju Jezusa želimo tudi mi biti vir osvežitve našim sovernikom. To pomeni, da iščemo priložnosti, da bi jih poživili z besedami in deli. Biti iskreno velikodušen s prijaznimi in pozitivnimi komentarji je v naših pogovorih vedno primerno. (Rimljanom 1:11, 12; 1. Tesaloničanom 5:11) S tem ko pazimo, kaj rečemo, pa tudi, kako to rečemo, pokažemo, da smo pozorni do občutkov drugih. (Kološanom 4:6) Primerna obleka in spodobno vedenje na krščanskih shodih tudi odsevata veliko spoštovanje do dostojanstva Boga, njegovega čaščenja in naših sočastilcev.

Jezus je spoštoval dostojanstvo ljudi tudi takrat, ko je zanje kaj naredil. Nikoli se ni poveličeval na račun drugih ali s tem, da bi jih poniževal. Ko je k njemu prišel neki gobavec in prosil ozdravitve, ga Jezus ni odpravil kot nečistega in nevrednega, niti ni iz tega naredil predstave ter s tem obrnil pozornost nase. Namesto tega je gobavcu takrat, ko ga je ta rotil: »Gospod, če [le, NW] hočeš, me moreš očistiti,« skazal dostojanstvo tako, da je dejal: »Hočem.« (Lukež 5:12, 13) Kako čudovito je za nas ne le pomagati potrebnim, temveč jim tudi zagotoviti, da niso breme, ampak da so zaželjeni in ljubljeni! Plahi, potrti in zdravstveno prizadeti so v svetu navadno prezrti, ogibajo se jih ali jih ponižujejo. Toda med svojimi krščanskimi brati in sestrami bi morali najti pravo tovarištvo, kjer bi jih tudi sprejemali. K takemu duhu moramo tudi mi prispevati svoj del.

Jezus je svoje učence ljubil kakor »svoje« in »jih je ljubil do konca«, kljub njihovim slabostim in osebnostnim posebnostim. (Janez 13:1) V njih je videl čisto srce in da so z vso dušo predani njegovemu Očetu. Enako mi nikoli ne bi smeli pripisovati našim sočastilcem zlih nagibov samo zato, ker morda ne delajo po naše ali pa nas njihove navade ali osebnost spravljajo v slabo voljo. Spoštovanje dostojanstva naših bratov nas bo navedlo, da jih bomo ljubili in jih sprejeli takšne, kakršni so, ter zaupali, da tudi oni ljubijo Jehova in mu služijo iz čistih nagibov. (1. Petrov 4:8–10)

Starešine bi morali posebej paziti na to, da tem, ki so jim bili zaupani v oskrbo, ne povzročajo nepotrebnih neprijetnih občutkov. (1. Petrov 5:2, 3) Kadar se sestanejo s kakim članom občine, ki je padel v greh, bi bilo dobro, da svoje besede omilijo s prijaznostjo in obzirnostjo ter se ogibajo po nepotrebnem postavljati vprašanja, ki spravljajo v zadrego. (Galatom 6:1) Tudi kadar je primerna stroga graja ali discipliniranje, bodo še dalje spoštovali dostojanstvo in samospoštovanje, ki pripadata prestopniku. (1. Timoteju 5:1, 2)

Ohraniti osebno dostojanstvo

Ker smo ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti, bi v vsakdanjem življenju, kolikor se le dá, morali odsevati Božje veličastne lastnosti, tudi dostojanstvo. (1. Mojzesova 1:26) V zapovedi »ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe« se tako namiguje, da je treba imeti neko uravnovešeno mero osebnega dostojanstva in samospoštovanja. (Matevž 22:39) Dejstvo je, da če želimo, da nam drugi izkazujejo spoštovanje in dostojanstvo, moramo pokazati, da si ju zaslužimo.

Pomemben dejavnik pri ohranjanju samospoštovanja in osebnega dostojanstva je ta, da ohranimo čisto vest. Slaba vest in boleči občutki krivde zlahka vodijo v občutja brezvrednosti, frustracije in potrtosti. Če je torej kdo zagrešil hudo napako, bi moral takoj ukrepati: se pokesati in poiskati duhovno pomoč starešin, da bi doživel ,čase poživljenja od obličja Gospodovega [Jehovovega, NW]‘. V to poživljenje sodi tudi to, da si posameznik obnovi osebno dostojanstvo in samospoštovanje. (Dejanja 3:19)

Boljše pa je, da si stalno prizadevamo varovati svojo biblijsko šolano vest in ne dovolimo, da bi jo karkoli umazalo ali oslabilo. Ohraniti čisto vest nam bo pomagalo to, da na vseh področjih vsakdanjika kažemo samoobvladanje, tako pri jedi, pitju, delu, zabavi kakor pri vedenju do nasprotnega spola; s tem pa se bomo tudi usposobili, da bomo v svojem življenju odsevali Božjo slavo in dostojanstvo. (1. Korinčanom 10:31)

Kaj pa, če krivda zaradi naših napak noče splahneti? Ali kaj, če spomin na pretrpljeno grdo ravnanje še vedno boli? To nam lahko zdrobi osebno dostojanstvo in nam nakoplje hudo potrtost. Kako tolažilne so besede kralja Davida, zapisane v Psalmu 34:19, SSP (v NW 34:18): »Blizu je GOSPOD tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.« Kadar se morajo Jehovovi služabniki spoprijemati s potrtostjo in občutki brezvrednosti, jim je On pripravljen in voljan pomagati. Do obnove samospoštovanja in osebnega dostojanstva jih lahko pripelje to, da goreče molijo k Jehovu ter poiščejo pomoč pri duhovno usposobljenih, kot denimo pri krščanskih starših, starešinah in drugih zrelih posameznikih v občini. (Jakob 5:13–15)

Na drugi strani je potrebna pazljivost, da ne bi prekoračili meje med osebnim dostojanstvom in oholostjo. Sveto pismo svetuje, naj si človek »ne misli o sebi več, nego se spodobi misliti, temuč naj pazi, da bi mislil zmerno, kakor je Bog vsakemu podelil mero vere«. (Rimljanom 12:3) Prav je, da negujemo samospoštovanje, vendar ob tem ne želimo preveč poudarjati naše lastne vrednosti ali zamenjati človekovega dostojanstva s tem, kar delajo nekateri, ko se sebično in na vso silo trudijo obvarovati svoj ugled pred drugimi.

Da, spoštovanje sočlovekovega dostojanstva je ena od krščanskih zahtev. Vsi naši družinski člani in sokristjani so vredni ter si zaslužijo, da jih spoštujemo, jim izkazujemo čast in jih cenimo. Jehova je vsakemu od nas podelil mero dostojanstva in časti, katerega bi se morali zavedati in ohranjati. Predvsem pa moramo negovati srčno spoštovanje do nenadkriljivega dostojanstva in veličastnosti našega nebeškega Očeta, Boga Jehova.

[Slika na strani 31]

Mladi lahko izkazujejo spoštovanje zdravstveno prizadetim