Kadar se kamnita srca omehčajo

LETA 1989 SO JEHOVOVE PRIČE NA POLJSKEM zakonito priznali za versko organizacijo. Pričevalce, ki so bili zaprti zaradi svoje krščanske nevtralnosti, so postopoma izpustili, ostalo pa je veliko zapornikov, ki so si močno želeli izvedeti še več o Bibliji. To je poročilo o tem, kako si Jehovove priče v enem takem zaporu prizadevajo, da bi ljudem nekoč kamnitega srca pomagali odzvati se na moč Božje Besede.

V WOLOWU, mestu z 12.000 prebivalci na severozahodnem delu Poljske, stoji dvesto let star zapor, v katerem je zaprtih nekaj najhujših zločincev na Poljskem. Odkar je delo Jehovovih prič uradno priznano, si ti prizadevajo tamkajšnjim zapornikom prinesti dobro novico o Kraljestvu, kar delajo z velikim navdušenjem.

Pot je utrlo pismo, ki ga je februarja 1990 izdalo ministrstvo za pravosodje vsem upravnikom zaporov na Poljskem. V pismu so svetovali, naj ne »povzročajo težav« nobenemu zaporniku, ki bi želel dobiti Watchtowerjeve izdaje ali pa se srečati z Jehovovimi pričami. Pričevalci, izmed katerih jih je nekaj preživelo veliko let v zaporu v Wolowu, so dobro poznali tamkajšnje številne zakrknjene obsojence. Vendar so se zanašali na Jehova, da bo blagoslovil njihovo naprezanje in bo biblijska resnica drugim zapornikom omehčala kamnito srce.

Poskrbeti, da se delo začne

»Poskrbeti, da se delo začne, ni bilo lahko,« pravi brat Czeslaw iz približno 40 kilometrov oddaljenega mesta Wroclaw, ki mu je bilo dodeljeno obiskati zapor v Wolowu. »Treba se je bilo velikokrat dolgo pogovarjati z uslužbenci zapora, preden so se prepričali, da so naše ,verske usluge‘ za zapornike koristne.«

Czeslawov sodelavec Pawel se spominja, kako so se stvari zapletle, ko je »neki uslužbenec na visokem položaju vztrajno trdil, da zaprti naše verske usluge uporabljajo zgolj v izgovor zaradi gmotnih koristi«. Ko pa so se 1991. leta trije nekoč nevarni zločinci prijavili za krst, je uprava zapora spremenila svoje mišljenje in sodelovanje se je izboljšalo.

»Začeli smo tako, da smo oznanjevali zapornikom, njihovim družinam, ki so jih prišle obiskat, pa tudi osebju zapora,« razlaga Czeslaw. »Nato so nam dovolili oznanjevati dobro novico od celice do celice, kar je bilo nekaj povsem izjemnega. Ko smo končno našli prve zainteresirane posameznike, so nam dovolili, da v majhni dvorani preučujemo Biblijo in imamo krščanske shode.« Da, Jehova je odprl pot do kamnitega srca zapornikov.

Učinkovit izobraževalni program

Tista dvoranica je kmalu postala premajhna. Odkar so pri oznanjevanju sodelovali krščeni zaporniki in bratje od zunaj, je shode pričelo obiskovati kar 50 zapornikov. »Tam smo dobre tri leta imeli vse shode in zaporniki so se jih vsak teden redno udeleževali,« pojasnjuje neki krajevni starešina. Maja 1995 so zato lahko začeli uporabljati večjo dvorano.

Kako odgovorni bratje določijo, kdo sme priti na te shode? »Imamo seznam zapornikov, ki se iskreno zanimajo za resnico,« razlagata brata Czeslaw in Zdzislaw. »Če nekdo ne napreduje oziroma brez pravega razloga izpušča shode ter tako kaže, da teh priprav ne ceni dovolj, izbrišemo njegovo ime s seznama ter o tem obvestimo upravnika zapora.«

Bratje pri preučevanju Biblije zapornike učijo tudi, kako se dobro pripraviti za shode in kako učinkovito uporabljati našo literaturo. Tako so zaporniki na shodu dobro pripravljeni in brez težav sodelujejo. Spodbudno komentirajo, spretno uporabljajo Biblijo in nasvete naobračajo nase, pri čemer v svoje komentarje pogosto vpletejo opazke, kot je: ,Vidim, da moram narediti to ali ono.‘

»V zaporu v Wolowu se vodi skupaj 20 biblijskih poukov. Od tega jih osem vodijo trije zaprti oznanjevalci,« pravi tajnik občine. Ti tudi imajo lepe uspehe pri oznanjevanju po celicah in na svojih sprehodih po zaporskem dvorišču. V desetih mesecih, od septembra 1993 do junija 1994, so denimo razdelili 235 knjig, skoraj 300 brošur in 1700 revij. Pred kratkim sta dva uslužbenca zapora zaprosila za biblijski pouk.

Posebni zbori prinašajo veselje

Sčasoma so k izobraževalnemu programu v tem zaporu dodali še posebne zbore. Potujoči nadzorniki in drugi usposobljeni bratje so v telovadnici zapora predstavili glavne dele programa okrajnih zborov in dnevov posebnega zbora. Prvi posebni zbor je potekal oktobra 1993. Udeležilo se ga je 50 zapornikov in »iz Wroclawa so prišle cele družine, tudi žene in majhni otroci,« je poročal časopis Slowo Polskie, tako da jih je bilo skupaj 139. Med odmorom zborskega programa so si lahko privoščili obrok, ki so ga pripravile sestre, ter uživali v prijetni krščanski družbi.

Odtlej so imeli še sedem posebnih zborov, kar pa ni koristilo le zapornikom, temveč tudi tistim od zunaj. Ko je neka krščanska sestra obiskala bivšega zapornika, ki je zdaj živel v mestu, je bil ta sprva bolj negativen. Ko pa je izvedel, da je neki zapornik postal Priča, je mož v nejeveri izustil: »Tisti morilec je zdaj Priča?« Nazadnje je ta moški sprejel biblijski pouk.

Zgodila se je čudovita preobrazba

Ali ta obsežni izobraževalni program res mehča kamnito srce zapornikov? Naj sami povedo svojo zgodbo.

»Svojih staršev nisem nikoli poznal, ker so me zapustili, ko sem bil še majhen, in nadvse boleče sem pričel hrepeneti po tem, da bi bil ljubljen,« priznava Zdzislaw, po naravi razmišljujoč človek. »Že zgodaj v življenju sem se zapletel v zločin in nazadnje zagrešil umor. Občutek krivde me je silil k misli, da bi naredil samomor, in silno sem iskal kako pravo upanje. Potem sem 1987. leta dobil v roke revijo Stražni stolp. Iz nje sem izvedel o upanju na vstajenje in večnem življenju. Ko sem spoznal, da še ni vse izgubljeno, sem opustil misel na samomor in začel preučevati Biblijo. Zdaj spoznavam, kaj pomeni ljubezen Jehova in bratovščine.« Ta bivši morilec je že od 1993. leta strežni služabnik, bil je pomožni pionir, lansko leto pa je postal redni pionir.

Tomasz pa je po drugi strani takoj sprejel biblijski pouk. »Toda tega nisem naredil iz iskrenih nagibov,« priznava. »Preučeval sem samo zato, ker sem se rad postavljal pred drugimi, ko sem jim razlagal verovanje Jehovovih prič. Vendar, kar se tiče biblijske resnice, nisem naredil kaj veliko. Nekoč sem se odločil in odšel na krščanski shod. Krščeni zaporniki so me toplo pozdravili. Spoznal sem, da moram, namesto da se skušam postavljati z znanjem, omehčati svoje kamnito srce in preobraziti svoj um.« Tomasz se je začel odevati z novo krščansko osebnostjo. (Efežanom 4:22–24) Danes je posvečeni, krščeni Pričevalec in z veseljem oznanjuje po celicah.

Pritiski od nekdanjih prijateljev

Na tiste, ki so v zaporu spoznali biblijsko resnico, so začeli hudo pritiskati nekdanji prijatelji v celici in zaporsko osebje. Eden se spominja: »Neprestano so me zasmehovali in žalili. Toda v mislih sem imel spodbudne besede bratov. ,Vztrajno moli k Jehovu,‘ so mi naročili. ,Beri Biblijo in čutil boš notranji mir.‘ In res je pomagalo.«

»Sozaporniki niso skoparili z grenkimi opazkami proti meni,« pravi Ryszard, robusten krščeni brat. »Lahko greš na svoje shode, toda nikar se ne šopiri in se ne delaj, da si kaj boljši, prav?!‘ so me svarili. Ko sem zaradi upoštevanja biblijskih načel začel drugače živeti, sem zaradi tega moral trpeti. Prevrnili so mi posteljo, vse naokrog razmetali biblijsko literaturo in na moji strani celice naredili pravo razdejanje. Molil sem k Jehovu za moč, da bi se lahko obvladal, in nato tiho začel pospravljati. Napadi so čez čas prenehali.«

»Ko sozaporniki vidijo, da smo se trdno odločili služiti Jehovu,« pripovedujejo drugi krščeni zaporniki, »se pritisk spremeni. Pričnejo nam govoriti: ,Se spomniš, ne smeš več piti ne kaditi in ne lagati.‘ Ta vrsta pritiska človeku pomaga obvladovati se in hitro znebiti vsakršnih grdih nagnjenj in zasvojenosti. Pomaga pa mu tudi razvijati sadove duha.« (Galatom 5:22, 23)

Postati posvečeni Božji služabniki

Z dovoljenjem uprave zapora je prvi krst potekal v telovadnici spomladi 1991. leta. Srečni kandidat je bil Zdzislaw. Ob tem dogodku je bilo navzočih dvanajst zapornikov, ter 21 bratov in sester, ki so prišli od zunaj. Srečanje je zapornike spodbudilo. Kar nekaj jih je tako hitro napredovalo, da sta se s potopitvijo pod vodo istega leta krstila še dva zapornika. Dve leti kasneje, leta 1993, je krst potekal dvakrat in svojo posvetitev Jehovu je simboliziralo še sedem zaprtih!

Krajevni dnevnik Wieczor Wroclawia je glede krsta v decembru poročal: »Ljudje kar prihajajo in prihajajo v telovadnico, se pozdravljajo med sabo in si sežejo v roko. Tu ni nihče tujec. Tvorijo eno veliko družino, enotno v mišljenju, načinu življenja in služenju enemu Bogu, Jehovu.« To »eno veliko družino« je sestavljalo 135 ljudi, med katerimi je bilo 50 zapornikov. Spoznajmo nekatere od njih.

Jerzy, ki se je krstil junija, pripoveduje: »Že pred leti sem se srečal z biblijsko resnico, toda imel sem res kamnito srce. Sleparstvo, razveza od prve žene, zunajzakonsko razmerje s Krystyno, nezakonski otrok in pogosto vračanje v zapor – takšno je bilo moje življenje.« Ko pa je v zaporu videl, kako so drugi zakrknjeni zločinci postali Priče, se je začel spraševati: ,Ali ne bi mogel tudi jaz postati boljši človek?‘ Zaprosil je za biblijski pouk in začel prihajati na shode. Prava prelomnica pa se je zgodila, ko mu je državni tožilec povedal, da je Krystyna že tri leta pred tem postala Jehovova priča. »Popolnoma sem bil presenečen!« pravi Jerzy. »Mislil sem si: ,Kaj pa jaz? Kaj delam?‘ Uvidel sem, da če hočem biti priznan od Jehova, si moram urediti življenje.« Končalo se je s ponovnim radostnim snidenjem v zaporu – s Krystyno in njuno enajstletno hčerko Marzeno. Nedolgo za tem sta legalizirala svojo zakonsko zvezo. Jerzy je še vedno v zaporu ter doživlja vzpone in padce, vendar se je pred kratkim sam naučil znakovni jezik in lahko pomaga gluhim zapornikom.

Miroslaw se je v zločinska dejanja zapletel že v osnovni šoli. Zelo je občudoval početja svojih prijateljev in kmalu je začel delati isto. Mnoge je oropal in pretepel. Nato je pristal v zaporu. »Ko sem se znašel v zaporu, sem se po pomoč obrnil k duhovniku,« priznava Miroslaw. »Toda bil sem bridko razočaran in odločil sem se, da se bom ubil, tako da se bom zastrupil.« Tisti dan, ko si je nameraval vzeti življenje, so ga preselili v drugo celico. Tam je našel izvod Stražnega stolpa, v katerem je pisalo o smotru življenja. »Enostavno in jasno sporočilo je bilo točno to, kar sem potreboval,« dodaja. »Zdaj sem hotel živeti! Zato sem molil k Jehovu in zaprosil Priče za biblijski pouk.« Pri preučevanju je zelo hitro napredoval in se 1991. leta krstil. Zdaj, ko ima prednost oznanjevati po celicah, služi v zaporu kot pomožni pionir.

Doslej se je krstilo skupaj 15 zapornikov. Njihova zaporna kazen skupno znaša 260 let. Nekatere so izpustili, preden so odslužili svojo kazen. Nekemu zaporniku so 25-letno zaporno kazen skrajšali za 10 let. Nekateri drugi, ki so v zaporu pokazali zanimanje, so krščeni Pričevalci postali po svoji izpustitvi. V zaporu pa se za krst pripravljajo še štirje zaporniki.

Priznanje od uprave zapora

»Še zlasti opazna je bila sprememba mišljenja zapornikov,« izjavlja neko zaporsko poročilo. »Številni so se odpovedali kajenju in skrbijo za čistočo v svoji celici. Take vedenjske spremembe so očitne pri mnogih zapornikih.«

Po poročilu časopisa Žycie Warszawy je vodstvo zapora v Wolowu priznalo, da so »spreobrnjenci disciplinirani in paznikom v zaporu ne povzročajo težav«. V nadaljevanju članka piše, da so se tisti, ki so jih spustili pred iztekom njihove zaporne kazni, dobro vživeli v krogu Jehovovih prič in se ne vračajo na pot zločina.

In kaj misli upravnik? On pravi: »Delo Jehovovih prič v tem zaporu je nadvse zaželjeno in koristno,« in priznal, da »zaporniki med preučevanjem Biblije [s Pričami] spremenijo vrednote in merila, s tem pa jih v življenju prične voditi nova sila. Vedejo se zelo taktno in vljudno ter so marljivi delavci, ki ne povzročajo skoraj nobenih težav.« Tako odobravajoči komentarji ljudi na odgovornih položajih so seveda nagrada Pričam, ki delajo z zaporniki v wolowskem zaporu.

Pričevalci, ki prihajajo tja, se povsem zavedajo pomena Jezusovih besed: »Poznam svoje in moje poznajo mene. [. . .] Poslušale [bodo] moj glas, in bode ena čreda, eden pastir.« (Janez 10:14, 16) Dobremu pastirju, Jezusu Kristusu, niti zidovi zapora ne morejo preprečiti, da ne bi zbiral ovcam podobnih posameznikov. Priče v Wolowu so hvaležni, da imajo prednost sodelovati v tej radostni službi. In obračajo se k Jehovu, da bi jih še naprej blagoslavljal, in bi tako lahko še marsikateremu kamnitemu srcu pomagali odzvati se na kraljestveno dobro novico, preden pride konec. (Matevž 24:14)

[Okvir na strani 27]

Problem, ko je nekdo »velik otrok«

»Ko je zapornik že nekaj časa zaprt, pogosto izgubi občutek za to, kaj pomeni živeti na svobodi oziroma samostojno,« opažajo Pričevalci, ki delajo v wolowskem zaporu. »V resnici gre za problem, ko je nekdo ,velik otrok‘, ki po izpustitvi iz zapora ne ve, kako skrbeti zase. Vloga občine zato zajema več kot le to, da ga poučuje o biblijski resnici. Pripraviti ga moramo k temu, da postane del družbe, in ga opozoriti pred nevarnostmi in skušnjavami, s katerimi se bo morda srečal. Sicer pazimo, da nismo preveč zaščitniški, vendar mu moramo pomagati narediti si nov začetek v življenju.«