Starša sta nas naučila ljubiti Boga

PRIPOVEDUJE ELIZABETH TRACY

Oboroženi možje, ki so malo prej vodili drhal proti nam, so mamo in očeta prisilili, da sta stopila iz avtomobila. S sestro sva ostali sami na zadnjem sedežu in se spraševali, ali ju bova še kdaj videli. Kaj je vodilo do tega strašljivega doživetja leta 1941 blizu Selme v Alabami, ZDA? In kaj je imel s tem opraviti pouk, ki sta nam ga dala starša?

OČE, Dewey Fountain, je bil še malo dete, ko sta mu umrla roditelja, in je odraščal pri sorodnikih na kmetiji v Teksasu. Pozneje je šel delat na naftna polja. Leta 1922 se je pri 23 letih poročil z Winnie, čedno mlado Teksačanko, ter začel načrtovati, da se bo ustalil in si ustvaril družino.

V gozdnati pokrajini v vzhodnem Teksasu blizu mesteca Garrison si je zgradil hišo ter gojil razne poljščine, med njimi bombaž in koruzo. Redil je tudi najrazličnejše domače živali. Sčasoma smo se mu rodili otroci – maja 1924. leta Dewey mlajši, decembra 1925 Edwena in junija 1929 še jaz.

Spoznala sta biblijsko resnico

Mama in oče sta pripadala Kristusovi cerkvi, zato sta mislila, da razumeta Biblijo. Leta 1932 pa je G. W. Cook dal očetovemu bratu Monroeju Fountainu knjigi Deliverance in Government, ki ju je objavila Watch Tower Society. Monroe je staršema goreče pripovedoval naučeno, zato je ob zajtrku pogosto prišel k nam, prebral kak članek iz Stražnega stolpa in ga nato »pozabil« pri nas. Tako sta ga pozneje brala tudi oče in mama.

Nekega nedeljskega dopoldneva je stric Monroe povabil očeta na preučevanje Biblije v sosedovi hiši. Zagotovil mu je, da mu g. Cook lahko iz Biblije odgovori na vsa njegova vprašanja. Ko se je oče vrnil s tistega preučevanja, je družini navdušeno rekel: »Dobil sem odgovore na vsa svoja vprašanja in izvedel še marsikaj drugega! Mislil sem, da že vse vem, toda ko je g. Cook začel razlagati o peklu, duši, Božjem namenu glede zemlje in o tem, kako ga bo uresničilo Božje kraljestvo, sem dobil občutek, da o Bibliji v resnici ne vem ničesar!«

Naš dom je bil nekakšno družabno središče. K nam so prihajali na obisk sorodniki in prijatelji, delali smo karamele, pražili pokovko in, medtem ko je mama igrala na klavir, tudi peli. To dogajanje so počasi zamenjali pogovori o biblijskih temah. Otroci sicer nismo mogli razumeti vsega, o čemer je tekel pogovor, vendar je bila močna ljubezen staršev do Boga in Biblije tako očitna, da smo otroci razvili podobno ljubezen do Boga in njegove Besede.

Tedenskim biblijskim razpravam so vrata svojega doma odprle tudi druge družine in pri tem so se ponavadi osredinili na kako temo iz zadnje revije Stražni stolp. Kadar so za shode dale na razpolago svoj dom družine v sosednjih mestih Appleby in Nacogdoches, smo se natlačili v naš fordov model A in se odpravili tja, ob soncu ali dežju.

Ravnati po naučenem

Starša sta prav kmalu uvidela, da bo treba ukrepati. Ljubezen do Boga je zahtevala, da naučeno posredujeta drugim. (Dejanja 20:35) Toda iti v javnost s svojo vero je bil zanju izziv, še posebej, ker sta bila po naravi sramežljiva, ponižna človeka. Vendar ju je motivirala ljubezen do Boga, kar jima je nato pomagalo, da sta nas učila močno zaupati Jehovu. Oče je to tako izrazil: »Jehova iz pobiralcev graha dela oznanjevalce!« Leta 1933 sta starša simbolizirala svojo posvetitev Jehovu, ko sta se krstila v ribniku blizu Hendersona v Teksasu.

Na začetku 1935. leta je oče pisal Watch Tower Society in postavil nekaj vprašanj glede krščanskega upanja na večno življenje. (Janez 14:2; 2. Timoteju 2:11, 12; Razodetje 14:1, 3; 20:6) Prejel je odgovor neposredno od takratnega predsednika Skupnosti Josepha F. Rutherforda. Ta ga je, namesto da bi mu na vprašanja pisno odgovoril, povabil v Washington D.C. na zborovanje Jehovovih prič v maju.

‚Nemogoče!‘ je pomislil oče. ‚Smo kmetje, ki imamo poljščine posajene na 26 hektarjih. Takrat jih bomo morali vse pobrati in peljati na trg.‘ Nedolgo za tem pa je prišla poplava in odplaknila vse njegove izgovore – poljščine, ograje in mostove. Tako smo se pridružili drugim Pričam na najetem šolskem avtobusu, ki nas je odpeljal 1600 kilometrov proti severovzhodu, na zborovanje.

Na zborovanju sta bila starša navdušena nad jasno razlago identitete ‚velike množice‘, ki bo preživela ‚veliko stisko‘. (Razodetje 7:9, 14) Upanje na večno življenje na rajski zemlji ju je motiviralo do konca življenja, spodbujala pa sta tudi nas otroke, naj ‚se poprimemo resničnega življenja‘, ki za nas pomeni od Jehova ponujeno večno življenje na zemlji. (1. Timoteju 6:19; Psalm 37:29; Razodetje 21:3, 4) Čeprav sem imela komaj 5 let, sem z družino zares uživala ob tem radostnem dogodku.

Po vrnitvi z zborovanja smo zopet nasadili poljščine in pozneje smo spravili največji pridelek dotlej. Zagotovo je to pomagalo prepričati starša, da je popolno zaupanje v Jehova vedno nagrajeno. Lotila sta se posebne oblike oznanjevalskega dela, ob čemer sta se strinjala, da bo vsak mesečno v strežbi preživel 52 ur. In ob naslednji sezoni sajenja sta vse skupaj prodala! Oče je dal za nas pet narediti bivalno prikolico, veliko 6 x 2,4 metra. Kupil je tudi nov ford z dvemi vrati, s katerim je vlekel prikolico. Stric Monroe ga je posnemal in se z družino preselil v prikolico.

Poučujeta nas o resnici

Oče in mama sta se polnočasne strežbe, ki ji pravimo pioniranje, lotila oktobra 1936. leta. Kot družina smo začeli oznanjevati v vzhodnih okrožjih Teksasa, na katerih se je kraljestveno sporočilo oznanilo bolj poredko. Skoraj leto dni smo se selili iz kraja v kraj, toda na splošno smo resnično uživali v takem življenju. Mama in oče sta nas z besedo in zgledom učila biti kakor zgodnji kristjani, ki so se posvečali prinašanju biblijske resnice drugim.

Otroci smo še zlasti občudovali mamo, ki se je toliko žrtvovala s tem, ko se je odrekla svoji hiši. Toda nečemu se vendarle ni marala odpovedati: svojemu šivalnemu stroju. In to je tudi bilo dobro. Zaradi njenih šiviljskih spretnosti smo bili vedno lepo oblečeni. Na vsakem zborovanju smo nosili čedna, nova oblačila.

Dobro se tudi spominjam, ko se je na naše področje pripeljal Herman G. Henschel s svojo družino, s tovornjakom Watch Tower Society, ki je bil opremljen z ozvočenjem. Parkirali so ga v kakem gosto naseljenem okolišu, predvajali posneto kratko predavanje ter nato osebno obiskovali ljudi, da so jim priskrbeli nadaljnje informacije. Dewey mlajši se je družil s Hermanovim sinom Miltonom, ki je bil takrat v srednjih najstniških letih. Milton je sedaj predsednik Watch Tower Society.

Na zborovanju 1937. leta v Columbusu v Ohiu se je Edwena krstila, mami in očetu pa je bila ponujena prednost, da bi služila kot posebna pionirja. To delo je takrat pomenilo v oznanjevanju preživeti vsaj 200 ur mesečno. Ko se ozrem nazaj, šele vidim, kako zelo mi materin odlični zgled pomaga podpirati mojega moža pri njegovih krščanskih nalogah.

Ko je oče začel biblijski pouk s kako družino, je jemal nas otroke s seboj, da bi bili njihovim otrokom pozitiven zgled. Dal nam je iskati ter brati biblijske stavke in odgovarjali smo na nekatera temeljna vprašanja. Mnogi od mladih, s katerimi smo preučevali, tako še danes zvesto služijo Jehovu. Resnično, tudi v nas se je polagal trden temelj za to, da smo še dalje ljubili Boga.

Ko je Dewey mlajši odrastel, mu je postalo težko živeti v tesnem okolju z mlajšima sestrama. Leta 1940 se je tako odločil, da odide, in z nekim drugim Pričevalcem sta začela pionirsko strežbo. Kasneje se je poročil z Audrey Barron. Starša sta tako veliko naučila tudi njo, ona pa ju je srčno vzljubila. Ko so Deweyja mlajšega leta 1944 zaradi krščanske nevtralnosti zaprli, je za nekaj časa prišla živet k nam v našo tesno prikolico.

Na velikem zborovanju v St. Louisu v Missouriju leta 1941 je brat Rutherford spregovoril naravnost nam otrokom, starim od 5 do 18 let, posedenim na posebnem prostoru spredaj. Z Edweno sva poslušali njegov umirjen, jasen glas; govoril nam je kakor ljubeč oče, ki doma uči svoje otroke. Starše je spodbudil: »Danes je Kristus Jezus zbral pred seboj svoje zavezno ljudstvo in mu zelo resno naroča, naj učijo svoje otroke hoditi po poti pravičnosti.« Dodal je: »Imejte jih pri sebi doma in jih poučujte o resnici!« Naša roditelja sta to na srečo tudi naredila!

Na zborovanju smo prejeli novo knjižico Jehovah’s Servants Defended, v kateri so bili povzeti sodni primeri, ki so jih Jehovove priče dobili, tudi tisti z vrhovnega sodišča Združenih držav. Oče jo je preučil z nami kot družino. Še sanjalo se nam ni, da se pripravljamo na to, kar se nam je zgodilo čez nekaj tednov v Selmi v Alabami.

Akcija drhali v Selmi

Zjutraj pred tisto strašljivo izkušnjo je oče nesel šerifu, županu in poveljniku policije v Selmi osebni primerek pisma, v katerem je bila opisana naša ustavna pravica, da svojo strežbo opravljamo pod zaščito zakona. Kljub temu so se odločili, da nas izženejo iz mesta.

Pozno popoldan je k naši prikolici prišlo pet oboroženih mož. Mamo, sestro in mene so zajeli kot talce. Nato so premetali vso notranjost, iščoč kaj prevratniškega. Oče je bil zunaj in z vanj uperjenimi pištolami so mu ukazali, naj prikolico priključi k avtomobilu. Takrat me ni bilo strah. To, da ti ljudje mislijo, da smo nevarni, se mi je zdelo tako smešno, da sva se s sestro hihitali. Toda ko naju je oče prešinil s pogledom, sva se kmalu zresnili.

Ko smo bili pripravljeni na odhod, so možje zahtevali, da se z Edweno peljeva z njihovim avtomobilom. Takrat pa se je oče odločno postavil in pribil: »Samo prek mojega trupla!« Po medsebojnem pregovarjanju so nam dovolili, da se peljemo skupaj, sami pa so nam sledili s svojim vozilom. Kakih 25 kilometrov zunaj mesta so nam nakazali, naj se ustavimo ob robu glavne ceste ter odvedli mamo in očeta. Možje so ju eden za drugim skušali prepričati: »Pustita to vero. Vrnita se na kmetijo in vzgajajta svoji dekleti tako, kot je prav!« Oče se je skušal z njimi pogovoriti, a brez uspeha.

Nazadnje je eden od njih rekel: »Odidite, in če se še kdaj vrnete v dallaško okrožje, vas bomo vse pobili!«

Z olajšanjem in spet skupaj smo potovali še nekaj ur in se nato ustavili, da smo prenočili. Zapisali smo si bili registrsko številko tablice njihovega avtomobila. Oče je nemudoma o vsem poročal Watch Tower Society in čez nekaj mesecev so te može razpoznali ter aretirali.

V misijonarsko šolo Gilead

Leta 1946 je Edwena prejela vabilo, da se udeleži 7. razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead v South Lansingu v New Yorku. Eden od tamkajšnjih učiteljev, Albert Schroeder, je njene vrline omenil svojemu nekdanjemu pionirskemu tovarišu Billu Elrodu, ki je takrat služil v Betelu, v svetovnem središču Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku.a Edweno in Billa so predstavili, in približno leto dni po njenem diplomiranju na Gileadu sta se poročila. Veliko let sta ostala v polnočasni strežbi, od tega sta pet let skupaj služila v Betelu. Potem je nekega dne 1959. leta brat Schroeder 34. razredu Gileada naznanil, da je njegov dragi prijatelj postal oče dvojčkov, dečka in deklice.

Proti koncu leta 1947, ko sem s starši služila v Meridianu v Misisipiju, smo vsi trije prejeli vabilo, da se udeležimo 11. Gileadovega razreda. Bili smo osupli, saj sem bila glede na zahteve premlada, mama in oče pa prestara. Toda napravili so izjemo in dobili smo nezasluženo prednost dodatnega biblijskega šolanja.

Misijonarska služba s staršema

Naša misijonarska dodelitev je bila Kolumbija, Južna Amerika. Toda v Bogoto smo v misijonarski dom prišli šele decembra 1949, več kot leto po diplomiranju, in tam so že živeli trije drugi. Oče je na začetku skoraj sklenil, da bi bilo laže naučiti ljudi angleščine kakor pa njega španščine! Da, doživljali smo preizkušnje, toda ej, kako veliki so bili blagoslovi! Leta 1949 je bilo v Kolumbiji manj kot sto Prič, zdaj pa jih je veliko več kot 100.000!

Potem, ko smo v Bogoti služili pet let, so mamo in očeta poslali v mesto Cali. Medtem sem se 1952. leta poročila z Robertom Tracyjem, somisijonarjem v Kolumbiji.b Tam sva ostala do 1982. leta, ko so naju dodelili v Mehiko, in tu služiva vse odtlej. Moja starša sta se zaradi zdravstvene oskrbe morala naposled 1968. leta vrniti v Združene države. Ko sta si opomogla, sta službo nadaljevala kot posebna pionirja blizu Mobila v Alabami.

Skrb za starše

Mama in oče sta z vse več leti na svojih plečih začela slabeti ter potrebovala več podpore in skrbi. Na njuno prošnjo so ju dodelili blizu Edwene in Billa v Athensu v Alabami. Pozneje je najin brat Dewey mlajši menil, da bi bilo modro, če družina živi bliže, v Južni Karolini. Bill se je tako z družino, mamo in očetom preselil v Greenwood. S to ljubečo prilagoditvijo so nama z Robertom omogočili, da nadaljujeva misijonarsko službo v Kolumbiji, vedoč, da je za starša dobro poskrbljeno.

Potem je 1985. leta očeta zadela kap, po kateri ni več mogel govoriti in je bil priklenjen na posteljo. Zbrali smo se na družinski posvet, da bi pretehtali, kako bi najbolje skrbeli za starša. Odločeno je bilo, da bo Audrey očetova glavna skrbnica in da bova lahko z Robertom najbolje pomagala tako, da bova vsak teden poslala kako pismo s spodbudnimi doživetji ter jih obiskovala kolikor mogoče pogosto.

Svoj zadnji obisk pri očetu mi je še vedno živo pred očmi. Ni mogel normalno izgovarjati besed, toda ko sva mu dejala, da se vračava v Mehiko, je z velikim trudom in čustvenostjo nekako izgovoril eno besedo: »Adios!« Po tem sva vedela, da v srcu podpira najino odločitev, da ostaneva na svoji misijonarski dodelitvi. Umrl je julija 1987 in devet mesecev za njim še mama.

Pismo, ki sem ga prejela od svoje ovdovele sestre, dobro povzema, kakšno cenjenje vsak od nas čuti do naših staršev. »Moja bogata krščanska dediščina mi je dragocena in nikoli niti za trenutek ne pomislim, da bi bila srečnejša, če bi se starša odločila, da nas bosta drugače vzgajala. Z njunim zgledom močne vere, samopožrtvovalnosti in popolnega zaupanja v Jehova sem prestala kar nekaj hudih trenutkov v svojem življenju.« Edwena je končala: »Zahvaljujem se Jehovu za starša, ki sta nam z besedo in zgledom pokazala srečo, ki jo lahko imamo, če svoje življenje gradimo na službi našemu ljubečemu Bogu, Jehovu.«

[Podčrtna opomba]

[Slike na straneh 22, 23]

Družina Fountainovih (z leve proti desni): Dewey, Edwena, Winnie, Elizabeth, Dewey mlajši; desno: Elizabeth in Dewey mlajši na blatnikih Henschlovega tovornjaka, opremljenega z ozvočenjem (1937. leta); spodaj desno: šestnajstletna Elizabeth oznanjuje s transparentom