»Jokajoče« drevo in njegove vsestranske »solze«

‚Prinesite balzama za bolečino,‘ pravi Jeremija 51:8, SSP. Iskanje ene od sestavin te zelo blažilne in zdravilne snovi nas pripelje na otok Hios v Egejskem morju.

KMETJE na Hiosu se zgodaj poleti zelo nenavadno pripravljajo na spravljanje pridelka. Najprej počistijo tla okoli grmičastih zimzelenih dreves, imenovanih mastika, nato pa na tla nanesejo plast bele ilovice in jo zravnajo. Kmetje potem zarežejo skorjo, zaradi česar prične drevo »jokati«. Cediti se pričnejo smolne »solze« neizrazite barve. Po dveh ali treh tednih se smolne kapljice strdijo in kmetje jih pobirajo bodisi neposredno z debla bodisi z ilovnate površine pod njim. Te »solze«, imenovane smola mastiks, se uporablja za pripravo balzama.

Vendar pa sta pred spravljanjem pridelka potrebni potrpežljivost in naporno delo. Ukrivljena, siva drevesna debla rastejo zelo počasi. Drevo potrebuje od 40 do 50 let, da povsem doraste – običajno 2–3 metre v višino.

Poleg zarezovanja debel in nabiranja »solz« je potrebno še dodatno delo, da bi se pridobilo mastiks. Potem ko kmetje zberejo mastiksove »solze«, jih preberejo, operejo in razvrstijo glede na velikost in kakovost. Kasneje mastiks še dodatno prečistijo, potem pa se ga lahko različno uporabi.

Zgodovina te dragocene rastline

Grško besedo za »mastiks« povezujejo z izrazom »škripati z zobmi«. To ime namiguje na to, da so ljudje mastiksovo smolo že od nekdaj uporabljali kot žvečilni gumi za odpravljanje neprijetnega zadaha.

Najstarejšo informacijo o mastiksu najdemo pri Herodotu, grškem zgodovinarju iz petega stoletja pr. n. š. Drugi staroveški avtorji in zdravniki – tudi Apolodor, Dioskurid, Teofrast in Hipokrat – so govorili o uporabnosti mastiksa v zdravstvu. Čeprav mastika raste povsod ob mediteranski obali, se od približno leta 50 n. š. mastiks pridobiva skoraj izključno na Hiosu. Za osvajalce Hiosa je bil vse od Rimljanov do Genovežanov in Turkov zanimiv predvsem mastiks.

Vsestranski mastiks

Staroegipčanski zdravniki so mastiks uporabljali za zdravljenje različnih bolezni, tudi diareje in artritisa. Prav tako so ga uporabljali kot kadilo in pri mumificiranju. Mastika je morda bila ena od sestavin za ‚gileadski balzam‘, ki je v Bibliji omenjen zaradi svojih zdravilnih lastnosti ter uporabnosti v kozmetiki in pri balzamiranju. (Jeremija 8:22; 46:11) Nekateri celo menijo, da je drevo, ki je dajalo dišečo smolo, namreč eno od sestavin dišečega svetega kadila, ki je bil v rabi le za svete namene, morda pripadalo družini mastik. (2. Mojzesova 30:34, 35)

Danes lahko mastiks najdemo v premazih za zaščito oljnih slik, pohištva in glasbil. Uporablja se ga kot izolacijsko in impregnirno sredstvo ter velja za enega najboljših stabilizatorjev barv za oblačila in slikarskih barv. Mastiks se prav tako rabi v lepilih in pri strojenju usnja. Zaradi svojega prijetnega vonja in drugih lastnosti je sestavina mil, kozmetičnih sredstev in parfumov.

Mastiks je opisan v petindvajsetih seznamih sprejetih zdravil po vsem svetu. V arabskem svetu se ga še vedno pogosto uporablja v tradicionalnih zdravilih. Najdemo pa ga tudi pri izdelavi zobnega cementa in kot premaz na notranji strani kapsul za zdravila.

Stoletja so vsestranske »solze« »jokajoče« mastike blažilno in zdravilno delovale kot sestavina balzama. Jeremijeva prerokba zato upravičeno pravi: ‚Prinesite balzama za bolečino.‘

[Slike na strani 31]

Hios

Spravljanje mastiksa

Mastiksove »solze« se skrbno zbere

[Vir slike]

Hios in risba s spravljanjem pridelka: Courtesy of Korais Library; vse druge: Kostas Stamoulis